Družinski zakonik in Parada ponosa: zbrka zmot in nelogičnosti
Spremljanje javnih razprav o novem Družinskem zakoniku in Paradi ponosa je mukotrpno dolgočasno početje, saj ste hitro preplavljeni s trditvami in stališči, ki ob uporabi najbolj temeljne logike (da o empatiji sploh ne govorimo) ne morejo zdržati niti minimalno kritične presoje. Gre za razpravo, ki ponuja izvrsten dokaz, kako trdoživi so lahko neki pogledi, pa čeprav so bili že neštetokrat jasno predstavljeni kot netočni, pomanjkljivi, nelogični… preprosto neumni. Očitno bo nekatere stvari, sicer jako samoumevne in že pošteno zlajnane, potrebno še ponavljati.
“Pravno izenačevanje ogroža “normalno”, “tradicionalno” družino”. Pri najboljši volji vzročne povezave med tema dvema pojavoma ni mogoče vzpostaviti. Domišljija pri iskanju odgovora, kako bodo “tradicionalne” družine na slabšem zaradi dejstva, da se lahko poročijo tudi istospolno usmerjeni državljani, popolnoma odpove. Bolj kot gledam heteroseksualno usmerjene prijatelje in kolege, bolj sem prepričan, da to, kar počnem sam, na njihove odločitve glede ljubezni, partnerstva, porok in otrok vpliva natanko 0,0%.
“Sem proti temu, da bi geji in lezbijke imeli otroke”. Dobro, v demokraciji lahko ima vsak mnenje, a hkrati se je lepo zavedati, da so ena mnenja za stanje stvari na tem svetu pač irelevantna. To stališče je po vplivu na realnost identično nasprotovanju ponedeljkom. Lahko smo proti, a to v ničemer ne spremeni dejstva, da je vikenda pač enkrat konec, pa četudi ponedeljek najstrožje prepovemo ali ga preimenujemo v dan registracije. Ne glede na to, kako se bo izšlo z Družinskim zakonikom, bodo geji in lezbijke otroke imeli, če si jih bodo želeli. Spolna usmerjenost ni povezana s plodnostjo, pri ženskem paru je pot relativno enostavna, pri moškem malo manj, a življenje vedno najde pot, če je volja. Geji in lezbijke svojih sodržavljanov pri Družinskem zakoniku NE sprašujejo, ali lahko imajo otroke, ker je to pač vedno intimna odločitev posameznega para. Tudi heteroseksualni pari ne hodijo okoli in sprašujejo za dovoljenje. Če pri Družinskem zakoniku ne gre za “dovoljenje”, gre pa še kako za dilemo, kako bo otroke, ki živijo v teh družinah, obravnavala država. Jih bo v primerjavi s tistimi, ki živijo v heteroseksualnih družinah, diskriminirala, jim odrekla celo vrsto pravic in ugodnosti ter se delala, da jih ni? Ker vam ni všeč odločitev njegovih staršev, boste kaznovali tistega, ki je pri vsem skupaj še najmanj “kriv”?
Take a child reared by Mary and Anne. If Anne died, Mary would be under no legal obligation to provide for the child even though she was living in a family unit with it and its biological mother. If this relationship consisted of Paul, Anne and a child, Paul would be financially liable under Irish family law, even if he wasn’t the child’s father. Children of gay couples pay high price for our prejudice
“Nisem nestrpen, ampak ne vem, zakaj se morajo tako razkazovati”. Očitek, ki pade ob vsaki Paradi ponosa in drugih prilikah opozarjanja na položaj LGBT skupnosti v tej družbi. Domišljija pri iskanju odgovora, kako se je mogoče zavzemati za družbene spremembe, ob tem pa ostati lagodno neviden, spet odpove. Drži, po vseh bistvenih merilih je spolna usmerjenost dokaj irelevantna lastnost, a ne živimo v družbi, ki bi bila na tem področju racionalna. Ne še. Spolna usmerjenost tudi danes marsikje in marsikdaj bistveno določa in omejuje življenjske zgodbe posameznikov, pa naj si gre za tako temeljne stvari, kot je življenje brez fizične in verbalne ogroženosti, ali nadgradnjo v obliki pravne enakopravnosti in družbene sprejetosti. Nismo še tam. Podatki o samomorilnosti, depresivnosti, brezdomstvu in izpostavljenosti nasilju – tudi s strani najožjih družinskih članov – med istospolno usmerjenimi mladostniki so grozljivi. Verjetno ni prav veliko skupin mladostnikov, ki bi bile ogrožene bolj, kot je ta. In vi bi radi, da vam damo mir? Aja, pozabljam, vam gre samo za dobrobit otrok – če so le heteroseksualni.
“Parada ponosa? Zakaj pa mi, heteroseksualci nimamo Parad ponosa? Zakaj bi bil ponosen na svojo spolno usmerjenost, ki mi je bila itak dana.” Bo bolje, če (še enkrat) povemo, da je “ponos” v glavnem protest “iz inata” proti gledanju, ki drugačno spolno usmerjenost enači s sramoto? Bo kaj drugače, če pojasnimo, da je ponos potrebno videti nekje drugje in da imajo udeleženci teh parad zanj prav dobre razloge. Čeprav je stanje danes nedvomno bolje kot še ne tako dolgo nazaj, je posameznikovo sprejetje lastne drugačne spolne usmerjenosti v mnogih okoljih še vedno dejanje precejšnje sposobnosti mišljenja z lastno glavo, intelektualne in emotivne zrelosti, čistega poguma. Pot do “coming outa” je še vedno prej trnova kot postlana z rožicami in vzkliki navdušenja. Če ne moreš biti ponosen na tak dosežek, na kaj si pa lahko? Brezumno premlevanje skrbno izbranih pasusov iz Biblije?
“Slovenci nismo nestrpni!” Da, niste. Če smo nevidni, tiho, poštirkani in sprijaznjeni z drugorazrednostjo, ste strašno fajn, cvet tolerance in sprejemanja.
Edini kolikor toliko logičen in racionalen argument sem slišal s strani nekega pravnika (na tem blogu), ko je pravno argumentiral proti posvojitvam, češ da so istospolni objektivno nezmožni skupaj zaploditi otroka, zaradi česar posvojitev kot “bergla” osebni okoliščini (neplodnosti v hetero razmerju) ne more biti enaka pravica isto- in heterospolnih parov.
Seveda takšen argument zdrži le ob kamenodobni predpostavki, da pravo posnema naravo, medtem ko bi moralo biti dandanes že vsakemu jasno, da je pravo vpisano prav v tisti razcep med kulturo in naturo, ki družbi omogoča prerasti omejitve narave, torej napredovati.