Družina - zakaj pa da?

| 4. June 2007 | | Jure

Maja se je zgodil prvi festival ob dnevu družine, organiziran pod ponesrečenim sloganom “Družina, zakaj pa ne?“, ki mi je, priznam, tudi zaradi profesionalne deformacije, takoj spodbudil kontra reakcijo “zakaj pa da?”. Ampak odpustiti zanič copywriterja je še najlažje, težje bo ljudem v možgane ponovno zasaditi idejo, da je družina v obliki, kot si jo zamišljajo organizatorji in njihovi botri, v sodobni Evropi kaj več kot le ena izmed možnosti.

In the West, at the start of the twenty-first century, more and more people are spending longer periods of their lives outside the conventional family unit. Processes of individualization are challenging the romantic heterosexual couple and the modern family formation it has supported, and the normative grip of the sexual and gender order which has underpinned the modern family is weakening. In this context, much that matters to people in their personal lives increasingly takes place beyond “the family”, between partners who are not living together “as family”, and within networks of friends. Celoten članek

Ob branju citiranega članka sem se zavedel, da so moji starši eni izmed redkih, ki živijo v tej tako opevani klasični družini, v celotnem širšem krogu znancev in prijateljev pa ne najdem nikogar, ki bi se “odločil za življenje”. Preigravajo skoraj vse izbire, opisane v članku (samohranilka, par brez otrok, neporočen par, več samskih, raznorazne gejevske kombinacije, celo trije, ki jih imam na sumu, da že nekaj časa vodijo threesome…). Vse, le tiste famozne “prave družine” nikjer na vidiku.

Organizatorje omenjenega festivalčka bi v resnici pustil popolnoma pri miru, če ne bi za moj okus v tej propagandi svoje ideologije šli predaleč:

Zgodovino so vedno spreminjali »mali« posamezniki, ki so bili pripravljeni tvegati: in v prihodnje jo bodo gotovo oblikovali tisti, ki se bodo odločali ZA življenje.

Ekskluzivnost in privatizacija, začinjena s pokroviteljstvom nad tistimi, ki mislijo drugače, ki so se očitno odločili “ZA smrt”? In zakaj ob tistem festivalčku, finančno, politično in medijsko zelo dobro podprtem, ni nihče, pa res nihče, zinil, opa, tako pa se ni mogoče pogovarjati!? Da ljudi ne gre deliti na tiste, ki se odločijo za življenje in tiste, ki so se očitno odločili za smrt? Da takšen javni diskurz o intimi posameznikov ni primeren? Oglušujoča tišina…