Drugi dom se poslavlja

Drugi dom je zanimiv eksperiment “državljanskega novinarstva”, s katerim sem želel v praksi preizkusiti, do kje lahko sežejo posameznik(-i), ki so izven etabliranega medijskega okolja. Lahko ustvarjajo vsebine, ki bodo zanimive krogu bralcev, večjemu od znancev, prijateljev in naključnih mimoidočih? Kako je mogoče preseči, ki jih postavljajo omejena finančna in časovna sredstva, kako nadomestiti manjko dostopa do virov, ki so na voljo “pravim” novinarjem? Do kje lahko seže njihov glas? Kje so tiste zadnje meje amaterjev?

Kot kažejo zadnji dogodki, smo ob to mejo trčili. Trk je silovit, okoliščine, ki so pripeljale do tega, pa presegajo mojo domišljijo. Če sem česa kriv, je to greh naivnosti.

Blogi se predstavljajo kot ultimativno orodje demokratizacije javnega diskurza, saj dajejo možnost glasu – pa naj bo ta še tako drobcen – sleherniku, ki lahko plača internetni dostop. Vas žuli čevelj? Sijajno, tukaj imate orodja, enostavna za uporabo in dostopna. Vse skupaj deluje sijajno, dokler pišete o tem, kaj ste jedli včeraj, kaj boste jutri in kaj pojutrišnjem. Ko se greste “državljansko novinarstvo” zares, stopite na pot, ki se lahko končna samo slabo. Slej ko prej boste na lastni koži občutili, da ste v tem početju popolnoma goli. Za vašim hrbtom pač ni medijske hiše, ki bi vas lahko zaščitila, plačala stroške pravdanja ali, če ste naredili napako, celo stroške odškodnine. You are all alone. Ste najlažja tarča. Čeprav ste morda popolnoma prepričani v svoj prav, vam bo to le malo pomagalo, saj pisanje bloga ni dejavnost, ki jo lahko kakorkoli finančno upravičite. Ali je vredno? Potrebno je plačati položnice, kupiti hrano, oditi na dopust… ali pa nakazati denar za odvetnika in upati na najbolje. Ukvarjate se s povsem eksistencialnimi vprašanji. Menite, da se to vam ne more zgoditi? Zakaj ne? Ker menite, da so vaše objave popolnoma podprte z dejstvi in brez elementov, ki bi lahko bili žaljivi za nekoga? Si lahko privoščite to preverjati na sodišču? Imate čas, denar in voljo? Res??? Premislite še enkrat. Takšno popoldansko “fušanje” vas lahko stane več, kot ste pripravljeni plačati. Morda je do konlikta že prišlo, pa ste zadevo uredili, saj ste naleteli na razumno osebo. Super. Kaj pa naslednjič? Radi igrate rusko ruleto?

Tako, verjetno je tole zadnji prispevek na tem blogu, ki ga bom v prihodnjih dneh skoraj zagotovo ukinil in umaknil iz interneta. Zahvaljujem se vsem, ki ste v tem času sodelovali; žal mi je, da se zgodba verjetno končuje.

LP,

Jure Mesarič