Drugi dom priporoča dober seks: Radley Metzger

| 25. november 2007 | (Pop)kultura | Herr Obmann

Kdo nima rad dobrega seksa? Dober seks je zlata vreden, kaj zlata, dober seks je vreden samega boga, čeprav zanj je dovolj dober samo najboljši seks, že tako, po definiciji in brez priziva. Marsikdo bi mi utegnil poočitati, češ kaj pa vlačiš boga k seksu, ampak tukaj ne govorim o seksu, govorim o dobrem seksu in bog je dobrodošel izgovor, da se zlahka zavihtim v polje sublimnosti. Dober seks je sublimen seks in če sublimnost kdaj sramežljivo, zopet drugič navihano pokuka izza rjuh, potem ste lahko prepričani, da je Radley Metzger ujel blesk v njenih očeh.

The Score (1973) je na momente tečni softcore, kjer sem se tričetrt filma spraševal, kje za hudiča na Jadranu so to pravljico posneli. Naj si kak jadralec to pogleda, meni ni jasno. Jebački zakonski par zapelje dva mladoporočenca, ampak preden mornar napiči kavboja in se sneguljčica natakne na nepogrešljivi strap-on matere prednice, boste verjetno skadili kak debel joint. Stvar je namreč dramaturško razvlečena in če ste pred ekranom zato, da bi si ga na hitro maznili, think again. Tamlada nevestica si tolikokrat premisli, da sem vmes že fantaziral von Trierjevo katarzo iz Dogvilla v sadomazo porn izvedbi. Vrhunec filma je bil po tem prazniku domišljije seveda antiklimaks, ampak tisti nedofukani znamo ceniti tudi duhovito in izvirno kamero, za katero sem prepričan, da je Kieslowskemu služila kot navdih za žuborenje vtisov v Veroniki in Modri. Ampak muzka je tukaj boljša - kao sve na našem lipom Jadranu.

The Image ali The Punishment of Anne (1976) je zgleda Metzgerja prestavil iz malodane stilizirane Euro-erotice v bolj hardcore vode. Prvovrstna osvežitev v primerjavi z The Score in taprava stvar za večer v dvoje (ni pogoj, jasno, čisto dobro funkcionira tudi v solo izvedbi). Kako z olivami in pestom nahraniti vlažno, napeto fračico, s palcem podregati po prožnem sfinktru in hkrati nonšalantno naročiti glavno jed v pariški restavraciji - Carl Parker, tukaj kot jebiveter, ki pozira kot literat, does it with style. Tukaj nisem imel časa toliko razmišljati, saj mi je sublimnost venomer mežikala izza grmov vrtnic, odbleski njenih oči so se mavrično prelamljali v zlatem dežju, medtem pa so rožljale verige, švisteli biči in je Pariz bežal mimo v lepo doziranih zalogajih falične arhitekture (ja, Eiffel itak, ampak Metzger ga je moral fasati na Place de la Concorde).

Film sicer odpre zanimivo vprašanje, kako nekoga pofukati preko drugega. Na prvi pogled frigidna in sadistična prasica se že v ničkolikem pogledu svojega literarnega prijatelja uokviri natančno kot takšna - nepofukljiva. Zato ga zapelje in pofafa preko svoje seksualne služabnice, objekta njegove želje, kateremu pa se ni nikoli dovoljeno vzpostaviti kot subjekt. Takšna je pač usoda sužnjev in ko punca po razburljivem sadomazu sešnu pokaže prvi znak lastne volje, je že na odhodu. Srečni konec zahteva preobrazbo frigidne prasice v poželenja vredno porno starleto, ampak ta izpeljava je zame malce preveč udobna, predvsem pa je čustveno-intelektualna bližnjica. Lou Reed je na svoji legendarni plati Berlin iz leta 1973 zapel:

How do you think it feels
To feel like a wolf and foxy
How do you think it feels
To always make love by proxy

… in ta always se mi zdi veliko bolj pošten. David Bowie, takratni tesni Reedov prijatelj, je enkrat na vprašanje, kako se spominja 70ih, odgovoril: Z iglo v žili in s kurcem vedno v drugih ustih. Hors in fellatio - objekta sublimacije par excellence.