Drugi časi, isti ljudje, iste metode

| 25. April 2007 | | Jure

Kar se dogaja na Delu je na moč podobno mojemu primeru iz l. 1989, ko so me odpoklicali kot skupnega dopisnika Dela in Tanjuga iz Buenos Airesa. Tudi jaz sem pisal tekste, ki so zelo motili tedanje (jugoslovansko) veleposlaništvo, poleg tega pa sem še jasno zavrnil sodelovanje z UDBO in o tem javno spregovoril v pogovoru za Mladino. Iz tedanje Tanjugove analize mojega dela pa sledi, da sem popolnoma nesposoben novinar. Delo, kot partner tega dopisništva, je njihove argumente sprejelo. Ni mi sicer jasno, kako sem potem lahko z odliko diplomiral na tedanji FSPN (mentor dr. Dimitrij Rupel), za diplomsko nalogo na fakulteti dobil študentsko Prešernovo nagrado in že pred odhodom v Buenos Aires objavljal ne samo v Delu, ampak tudi v Mladini, Naših razgledih, Teleksu, Ninu, Politiki, Intervjuju itd. in imel v svoji zbirki že nekaj tako ekskluzivnih intervjujev kot sta recimo pogovora z Allenom Ginsbergom ali Avgustom Černigojem, da o tistem z Ivanom Kreftom, ki mi ga zaradi posredovanja vodstva slovenske partije v Teleksu niso upali objaviti (izšel pa je v Mladini), sploh ne govorim. Razlike med mojo in Grahovo situacijo pa vendarle so. Po odpoklicu sta me ob vseh teh potezah čakali dve službi – na Tanjugu sem jo imel za nedoločen čas, na Delu pa so mi mirovale pravice. Seveda sem šel nazaj na Delo, kjer sem bil zaposlen že prej, vendar se moji novinarski kolegi v redakciji in tudi na časopisu tedaj niso postavili zame, tako kot sedaj (aktiv novinarjev in sindikat novinarjev Dela) končno za Matijo Graha, ampak so se kar po vrsti obračali stran in gledali v svoje pisalne stroje. Na prste ene roke lahko naštejem tiste, ki jih je sploh zanimalo kaj se je res dogajalo v Argentini. Avgust Pudgar je bil v zunanje politični redakciji edini, saj je imel sam podobne izkušnje z veleposlaništvom v Keniji, potem pa sta bili tu še Alenka Puhar in pokojna Vesna Marinčič. In ker Danilo Slivnik zdaj javno govori, da je Matija Grah zelo slab dopisnik in neprofesionalen novinar, ne morem mimo tega, da se ne bi spomnil Slivnikovega zapisa o njegovem obisku Buenos Airesa, ki ga je v Sobotni prilogi z velikimi črkami naslovil »S Che Guevaro po aveniji Majev«. Majska avenija v Buenos Airesu se seveda imenuje po mesecu maju, Maji pa so živeli daleč stran v Mehiki, kar bi bilo nekomu, ki se v tekstu nato celo hvali s tem, kako se je na to potovanje zelo pripravljal, lahko jasno. Marko Jenšterle

in še:

Ob tej priložnosti hočem opozoriti na zelo čudno politiko Petra Jančiča, odgovornega urednika Dela, za katero mislim, da pomeni pogreb Delovega novinarstva. Peter Jančič je namreč za STA izjavil, da je “osnovna dejavnost dopisnika obveščanje, šele nato komentiranje”. Ko so pred leti podobno politiko zavzeli na nacionalni televiziji in novinarjem prepovedali komentiranje, sta čez noč z malih ekranov izginili podobi dveh velikih novinarjev, ki na TV nista imela več kaj početi – Jožeta Hudečka in Jurija Gustinčiča. Predvsem Hudeček nam je s svojim komentiranjem, ki ni bilo le polno natančnega poznavanja zadev, ampak tudi pravih gledaliških elementov, poživljal televizijske večere in tistim, ki smo bili iz tiskanih medijev, vsakič znova kazal v čem je razlika med nami in televizijskimi novinarji. Vir.

Hm, če prav razumem Jančiča, Delo plačuje ne tako poceni dopisnike, da jim ti poročajo? Zanimivo. A ne bi bilo ceneje vklopiti teletekst avstrijske televizije?