Drugi dom
Drniju
| 26. February 2008 | | Jure
Sprva nisem imel namena, da se pridružim številnim, ki so javnosti predstavili svoja razmišljanja o Drnovšku. Zdel sem se odveč, saj je bilo mnogo takih, ki so ali še bodo to storili bolje. Prav tako se mi je to zdelo malo poceni početje, čeprav ne vem točno zakaj. A bodi kakor bodi, vsako novo poročilo, nov prispevek, pogled na množico, ki čaka na vpis v žalno knjigo, sprožajo nove misli, ki silijo na plano. Nuja.
Sem del generacije, katere najbolj zgodnji, vsaj približno zavestni politični spomini segajo tja nekje konec osemdesetih let, v tista burna leta slovenske pomladi in razpadanja nekdanje države. Spomnim se joka Sonje Lokar na tistem znamenitem kongresu, kosovskih rudarjev, Aksentijevičevih nastopov v skupščini, Miloševičevih obljub, da jih “niko neće, da jih bije”, Mladininih naslovnic, četverice, Kučana… in, seveda, Drnovška.
Ob neki priložnosti sem se pogovarjal z malo starejšim vrstnikom iz Britanije, ki je opisal odraščanje v osemdesetih letih pod vladavino legendarne Železne Lady. “Mislil sem, da ne bo nikoli konec. Naredil sem osnovno šolo, Maggie je bila na Številki 10. Srednja šola, isto. Faks, še vedno. Zdelo se je, da ne bo nikoli konec. Grozljivo, zadušljivo. Trajalo je celo večnost.”
Hecno, meni se zdijo tisti dogodki okoli leta 91 kot bi se dogajali včeraj, na dosegu roke. Bržkone zato, ker smo v tem času ustvarili in predelali toliko zgodovine, kot kakšen drug narod v desetletjih. Vse se je dogajalo izredno hitro. Slovenija konec osemdesetih in danes je neprimerljiva.
Drnovšek je bil stalnica, a ne na tisti moreči, depresivni način, kot je velik del delavskih in srednjih slojev v Britaniji doživljal Tatcherjevo. Odmaknjen, zadržan, a vedno prisoten, del medijsko posredovanega “pohištva” vsakega slovenskega gospodinjstva. In tisti zagonetni nasmeh!
Če bi spin-doktorji sestavljali idealnega politika, ne bi bil v ničemer podoben Drniju. Drnovška ni nihče mogel načrtovati, lahko se je samo zgodil in stranki prinesel tisti element, zaradi katerega se je največjemu delu Slovencev dolga leta zdelo edino logično in pametno, da podprejo LDS. Ko je odšel, formula ni več delovala.
S politiki je težko. Zgodovinski spomin nam nalaga privzeto distanco, morda celo cinizem. V roke jim položimo preveč moči, da bi se lahko brezskrbno vdali gojenju fenovstva, kot je ko povsem običajno in do neke mere povsem primerno pri znanih osebnostih iz drugih področij, ki ne upravljajo z našimi življenji tako neposredno. Neprijetno glasbo lahko nehaš poslušati, zanič film ugasneš, napačnih odločitev na volitvah pa se ne znebiš tako hitro in brez posledic. Zato so te besede tudi tako težke, saj gredo v neposredno nasprotje zgodovinske izkušnje, pri nekdanjih komunističnih državah še posebej žive, in običajnega pogleda na politiko in njene akterje.
V politiki - in življenju nasploh - ni nedolžnih in svetnikov, lahko seštejemo le pluse in minuse ter pogledamo tisto pod črto. Pozitivno, negativno?
Moje doživljanje Drnovškovega obdobja, nedvomno spletenega z radostmi dijaškega/študentskega življenja in kot tako nujno pristranskega, bi lahko opisal kot tista brezskrbna ljubljanska poletja, ko se zdi skoraj vse na svojem mestu. Pivo je ravno prav hladno, mesto brbota, popoldansko sonce sije na obraze ob Ljubljanici. Skoraj popolno. Sicer veš, da ni, da je že jutri lahko dež, da bo treba tja in tja… a za trenutek…
Idealiziranje? Morda, verjetno, čeprav ne čutim pritiska, da je potrebno o pokojnem pač govoriti samo dobro. Če bi menil drugače, bi bil te dni pač tiho. In seveda, ob zapisanem mi je vsaj malo nerodno. Pa kaj!
Sčasoma bomo Drnija srečevali vse manj; življenje bo šlo naprej, čaka nas naporno predvolilno dogajanja. Z odhajanjem bo slovenska politika neizogibno postajala še bolj povprečna, intelektualno nezanimiva, predvidljiva, banalna… Hvala za vse.
(Glasov: 2 Povprečje: 5 od 5)
Loading ...
Očitno nas je več, ki smo ga podobno doživljali. In ki so se nam na podoben način pritihotapile misli, ki so hotele ven.
Sam sem pa generacija, ki je zavedno doživljala še tudi Kraljevino Jugoslavijo in tako do danes previharila množico režimov, okupacij, evforičnih obdobij, tudi razočaranj in nezadovoljstva nad jalovostjo režimov….Ampak Drnovšek je v primerjavi z vsemi obdobji vseeno izreden in vsega spoštovanja vreden politik. In ob vsem že preživetem sem vendarle imel kar nekaj dni ob njegovi smrti cmok v grlu…
Res se bojim, da Človeka ( z veliko začetnico !) takega formata Slovenija še dolgo ne bo premogla in da bomo spet potonili v banalnost, pritlehnost in sivino afer, protiafer, podtikanj in spotikanj, v politični, kulturni in medčloveški primitivizem “sosedove crknjene krave”…
Pokojni dr.Drnovšek je - na svojstven način - opozarjal prav na tovrstno duhovno in vedenjsko močvirje, ki zaradi globalizacije in nebrzdanega profitnega kapitalizma tudi Sloveniji ni prihranjeno.
Počivaj v miru, gospod predsednik !
Zahvala Ane Jud za zapuščino Janeza Drnovška
http://anajud.eu/
Ma dobro, sicer ji pol kurca ni jasno, kaj je ekonomija, ker verjetno preveč na kave hodi z libertarnimi cmizdravci, ampak stil ima pa boljši od njih.
@miki uh, upam, da bom v življenju zamenjal manj držav
@pavle le kje sem že to nekje bral? jp, najbrž je bilo kar nekaj kav
Ja, inštruktorje bo morala zamenjat, tile zdaj niso prav nič prida.
Da se ne bo preveč spotikalo ob mojo “skoraj rojakinjo” goričko Ančiko. Ona je najboljša, najbolj analitična, najplodovitejša pisateljica nove dobe, najlepša in sploh naj med vsemi slovenskimi peresi ( beri: prsti na tipkovnici ). Ena napačno odtipkana beseda, kaj beseda, črka in že se boste z njo srečali na sodišču. Tako vsaj , meni tako draga dama, opozarja vse, ki bi si drznili o njej zapisati vsaj približno kaj takšnega kot sama piše o drugih. Si to res želite?
Opozoril sem vas, vi pa kakor hočete!
n’č bat, mamo template za opravičilo že itak narejen
Ja, pa si nisi mogel pomagati, da ne bi napisal še svojega nekrologa.
Drug teden bo že vse mimo. “Pa pozabljen bo bil…”