Dragi Pavel, dragi Žiga 2.0

Pavel Gantar napiše pismo ministru brez listnice Žigi Turku, slednji mu odgovarja na blogu. Nadaljevanje bo verjetno sledilo prav tako na blogu pod okriljem društva Zares. Zgodilo se je prvič. Prva lastovka sicer še ne prinese pomladi in politikov, ki so dojeli, da se igra političnega komuniciranja (ali propagande – kakor vam drago), počasi a zagotovo spreminja, vseeno pa si drznem trditi, da bo takšnega “dopisovanja” kaj kmalu precej več, da ne bo ostalo samo pri poletnem eksperimentu. Razlogov za to je več.

Naslednje leto nas čaka predvolilna tekma, ki bo po vseh predvidevanjih napeta, zelo čustvena in skoraj zagotovo tudi umazana. Ko pride do spopada politike, ki stoji na poziciji, da “ljubi bog, tako pa res ne gre” (dost’ mam), in tiste, ki je prepričana, da je potrebno sproščati vsaj še en mandat (poravnati račune za 60 let nazaj in še par desetletij naprej), potem nam zagotovo ne bo dolgčas. Pograbila se bodo vsa sredstva in vsi možni kanali, pri čemer internet ne more biti (več) izjema.

Doslej so si lahko slovenski politiki in stranke lahko brez težav privoščili ignoriranje interneta. Če ste dvomili, da črne luknje res obstajajo, so vas lahko v nasprotno hitro prepričale e-komunikacijske zmožnosti naših poslancev. Iz njihovih e-poštnih predalov se (vsaj pri navadnih državljanih) ni vrnilo nič. Podobno je s spletnimi stranmi strank; bolj ali manj spodobno oblikovane, trdno vsebinsko jedro pa je povsod skoraj enako; sporočila za javnost (ki so vam jih v skrajšani obliki že itak posredovali mediji) in zbrani govori političnih eminenc (ki so itak koristni samo takrat, ko imate težave s spanjem). Komunikacija od zgoraj navzdol, obratno pa nič, če odštejemo povsem nekoristne in od vseh pozabljene forume.

Ignoriranje bo vedno težje, saj vsaj del populacije zapušča medije, ki so jih doslej oskrbovali s političnimi vsebinami. Manj gledajo televizijo, manj berejo dnevnike, precej več pa visijo na internetu. Nobena spodobna politična skupina ne more mimo teh trendov in prepustiti te skupine potencialnih volivcev tekmecem. Vendar objavljanje sporočil za javnost in retoričnih biserov strankarskih veljakov ne bo zadostovalo. Komunikacija bo morala biti dvosmerna (pa četudi psevdo), sporočila pa prilagojena novemu kanalu.

Najslabše bo, če bodo stranke to dojele šele tik pred volitvami, ko bo nekdo zagnal vik in krik “joj, nimamo teh blogov” in bo padlo naročilo in bomo po hitrem postopku bomo dobili BLOG (-e). Po volitvah, ko bodo odstranili še zadnje jumbo plakate, pa se bo spet vse vrnilo v stare tirnice. Sporadične gasilske akcije pač ne prinesejo učinkovite strategije političnega komuniciranja na spletu.

P.S. Najobetavnejša novopečena politična blogerka je, po mojem skromnem mnenju, Majda Širca. Zašiljeni teksti, za katere veš, da jih ni napisal piar ali pisec političnih govorov. Ampak kaj, ko sem že od nekdaj prepričan, da je gospe kar malo škoda za politiko. S tem ne pravim, da v tej vlogi ni sposobna, vendar bi, če bi ji lahko naložil, da še naprej snema legendarno Povečavo, v tej državi kak Kolosej zaprli še prej. In to ne bi bila mala stvar za zdravje naroda.