Doktrina šoka JP Damijana

Z ukrepi, ki jih je za boj s prihajajočo gospodarsko krizo predlagal Jože P. Damijan, se je v veliki meri mogoče strinjati. Ko piše o zagotavljanju stabilnosti finančnega sektorja, Damijan pravilno oceni, da se ni mogoče zanašati na to, da bodo banke državno pomoč uporabile zato, da bodo kreditirale gospodarstvo. Mogoče se profesor Damijan ne zaveda ironije, ko predlaga prodajo NLB belgijski KBC. Slednja bo za kupnino lahko porabila npr. ravno tiste milijarde evrov, ki jih je dobila od belgijske države zato, da bi začeli krediti bolj hitro teči v gospodarstvo. Tudi v ZDA banke dokapitalizacijske milijarde raje porabijo za prevzeme kot za kreditiranje gospodarstva.

Neposredni državni nadzor nad tokom kreditov je torej neprimerno zanesljivejši ukrep, očitno meni Damijan, saj kot alternativo omenja Slovensko izvozno družbo (SID), ki “bi kot državna banka lahko bistveno bolj ciljno uporabila državne depozite za namenske kredite podjetjem za kratkoročno financiranje proizvodnje ter tudi za dolgoročne investicijske projekte.” Majhen korak za keynesianca, velik skok za nekdanjega neoliberalca Damijana.

Vendar pa Damijan enake logike ni sposoben uporabiti pri svojih predlogih za lajšanje težav podjetij in spodbujanje agregatnega povpraševanja preko znižanja davkov. Podjetjem bi po Damijanovem mnenju morali pomagati z znižanjem prispevkov in davka na dobiček, kar je hvalevredno, dokler so takšni ukrepi začasne narave.

Agregatno povpraševanje bi Damijan spodbudil z znižanjem dohodnine. Tukaj pa se zalomi. Kako smo lahko prepričani, da se bo povpraševanje res povečalo in potrošniki denarja ne bodo preprosto privarčevali? Še posebej, ker želi Damijan plačati za ta znižanja davkov s stiskanjem javnih uslužbencev, za katere očitno misli, da so bogato dotirani odojki na državnih jaslih. Pa niso.

Damijanov neoliberalni instinkt in sovraštvo do vsega državnega se pa najbolj pokaže, ko ob vseh zgoraj omenjenih ukrepih za povečanje povpraševanja in lajšanje težav podjetij pribije, da je treba zmanjšati javno porabo.

Glede povečevanja agregatnega povpraševanja prek javnih izdatkov sem precej bolj skeptičen. Dvomim, da si lahko privoščimo še en »Dars«, tokrat za financiranje železniške infrastrukture. Mislim, da je bistveno bolj smiselno k izgradnji in modernizaciji železnice povabiti domače in tuje strateške partnerje prek javno-zasebnega partnerstva. Domača gradbena podjetja bodo od tega imela pozitivne učinke, le bistveno bolj racionalna bo ta investicija. Sploh, ker zraven ne bo države.

Halo? Zmanjšati javno porabo v času recesije? To je neumnost. Ni vprašanje, če si Slovenija lahko privošči še en Dars, Slovenija ga krvavo potrebuje. Državna vlaganja v infrastrukturo, od cest in železnic, pa do električnega omrežja in raziskovalnih kapacitet, so nujna v vseh obdobjih, v času recesije pa še bolj.

Nobenega zagotovila ni, da bodo podjetja prihranke pri prispevkih in davkih v teh časih usmerila v investicije, zato mora za to poskrbeti država. Nobenega zagotovila ni, da bodo potrošniki prihranke pri davkih v teh časih usmerili v potrošnjo in ne v preplašene in panične banke, zato mora za povečanje povpraševanja poskrbeti država.

Kot se je v komentarju veselil eden izmed najbolj vokalnih besedovalcev lokalnega neoliberalnega krožka, je Damijan, če odmislimo caveate v smislu začasnosti ukrepov, v bistvu predstavil klasičen neoliberalni program zmanjševanja davkov v maniri Reagana in Thatcherjeve. V časih recesije Keynesa od Friedmana očitno ne loči več ocean.