Dežela telebajskov je resnična!
Včasih imam popadke strašanske naivnosti. Občasno se mi primeri, da pomislim, da je mogoče Grm le verjel, da ga bodo Iračani pričakali z rožami. Kdaj pa kdaj pomislim, da nekdo dejansko meni, da je “Na zdravje” dobro za zdravje naroda. Enkrat na leto pomislim, da se Grims samo zafrkava. Take sorte naivnost, saj razumete.
Eto, včeraj se je spet priplazila ob objavi osnutka kodeksa RTV. Sploh nisem dopuščal možnbosti, da bi tak kretenizem lahko kdo jemal resno. Moral je biti štos. Nekomu je bilo dolgčas, nekdo ima RTV pošteno v želodcu (in malo preveč časa). Nisem bil edini: deževali so mejli. “Ej, a je ta kodeks real thing?” Mah, kje, ne more biti.
Pa se je izkazalo, da je, z vsemi načeli hitrosti, zapovedmi o dvakratnem zvonjenju telefona in biseri nesojenega Wittgensteina. Ni kaj, spomenik idiotizma in birokratske pameti je veličasten.
Malce grozljiv je podatek, da imajo baje podobne kodekse-že sprejete- tudi v drugih ustanovah, recimo v Mladinski knjigi. Za raziskovalnega novinarja, ki šele vadi, je to lepa tema- obstoja skupina ljudi, ki štanca te kodekse, jih prepisuje in prireja in mlati honorarje. Obstojajo pa seveda tudi ljudje po ustanovah in podjetjih, ki to naročajo. Glede na rezultat gre za nesramno zapravljanje denarja za nič-tako rekoč pranje denarja skozi debilitete.Na koncu vse skupaj sploh ni šala, ampak navadno kriminalno metanje denarja skozi okno, kjer stoji četica pametnih bedakov in ga zbaše v vrečo. Uslužbenci pa potem trkajo na vrata, se oblačijo in slačijo in umivajo, kot je rečeno. Šokantno pa je, da se doslej – vsaj javno – niso nikjer uprli. Ali je mogoče, da smo že vsi voli?