Deset naj albumov 2007

| 8. december 2007 | (Pop)kultura | kriptoproletarec

Da ne bomo preveč pasji in jesiharski v predprazničnem času, vam tokrat podrobneje predstavim deset glasbenih albumov, ki so me v letu 2007 najbolj prepričali. Seznam seveda ni popoln, gotovo sem spustil še kakega meni všečnega. Lahko bi sicer omenjal nekaj večjih razočaranj, vendar pustimo to na miru.

Gogol Bordello - Super Taranta! (SideOneDummy Records)
Romunski (romski) migranti v New Yorku. Kulturna sinteza je rodila zanimivi ciganski pank, veseljaško glasbo, vendar brez lažne patetike vsesplošne veselosti. “You teach me how to rhyme… alcohol” :)

Manu Chao - La Radiolina (Nacional Records)
Po mnogih sušnih letih novi album nekdanjega liderja Mano Negre. Manu je zaslovel ravno v času vrhunca t.i. protiglobalizacijskega gibanja, njegova glasba pa multikulturna mešanica melanhonije, veselosti in jeze. In prvi video s tega albuma je režiral Emir Kusturica.
Tomahawk - Anonymous (Ipecac Records)
Tretji album super grupe Tomahawk predstavlja nekaj čisto posebnega. Mike Patton (ex Faith No More in Mr. Bungle, šef založbe Ipecac Records) in kompanija so se odločili predelati stare indijanske pesmi. Za ljubitelje pejotla, pa tudi za ostale (med katere se sam prištevam).
The Sounds - Dying To Say This To You (New Line Records)
Zamislite si Blondie v bolj moderni izvedbi. Odličen pop rock punk, z zelo poslušljivimi komadi. Vsekakor prav pravšnji za poletne dni, da ti dvigne počutje.
Art Brut - It’s a Bit Complicated (Labels / Mute)
Eden redkih angleških bendov, katerih drugi album me je prepričal (kar ne morem reči za Bloc Party, Maximo Park in LCD Soundsystem). Zajebancije je še vedno polno na tem prej pankerskem kot pa t.i. indie ploščku. Kot sami pravijo v komadu St. Pauli: Punkrock ist nicht tot.
Glorior Belli - Manifest The Raging Beast (Southern Lord)
V prvi polovici leta sem se metalu namerno izogibal. Mrzli jesenski dnevi pa so kot nalašč za takšno glasbo. Francoski black metalci so me prijetno presenetili. Udarno kot smo vajeni od skandinavskih oboževalcev hudiča in zla v vseh njegovih pojavnostih. Ja, black metal je vedno imel nekaj več v sebi kot death metal. Tako je, če človek ljubi ekstreme. :)
Peeping Tom - s/t (Ipecac Records)
Hiperproduktivni Mike Patton je sestavil še eno skupino in skupaj z gostujočimi glasbeniki posnel odlično plato. Ni kaj za opisovat, to morate sami slišati. Od reference na stare Faith No More do trip hopa in podobnih ambientalnih izletov.
Ben Weasel and His Iron String Quartet - These Ones Are Bitter (Mendota Recording)
Ben je pred leti kot po tekočem traku snemal albume s svojo skupino Screeching Weasel. Ramonoidni pank je obstajal hkrati s prebojem Green Day na naslovnice svetovnih glasbenih revij. Nenazadnje sta si skupini tudi delili isto založbo Lookout! Records. Tokratni album ne prinaša nič posebno novega in verjetno mi je zaradi tega tudi všeč. Ker Ramones iz upravičenih razlogov (pozdrav Johnnyu, Deedeeju in Joeyu v onostranstvo) ne morejo več snemati, se pač zadovoljimo z njihovimi oponaševalci.
The Hives - Black and White (A&M Records)
Švedski pankerji so naštepali še en izdelek. Tokrat še bolj blizu šestdesetim letom, vendar so ohranili vso energijo in ostrino.
Electric Wizard - Witchcult Today (Rise Above Records)
Še eni prvaki doom metala, žanra, ki temelji na dediščini Black Sabbath. Torej počasnejši ritmi, temne basovske kitare, okultne teme. In vse to odlično združujejo prav Electric Wizard, ki so me s to plato prav presenetili. Očitno sem jih v preteklosti neupravičeno zanemarjal. Priporočljivo, tako kot lanski izdelek Place of Skulls.