“Demokracija” ala Jože P. Damijan
Zabavnost “zadeve” je v popolnem obratnem sorazmerju z njeno pomembnostjo, a jo bom objavil, ker mi je prišlo na uho, da se ne dogaja samo meni, in ker se mi zdi absolutno smešno, da to počnejo ljudje, ki imajo toooooliko povedati čez slovensko zaprtost, omejenost in druge baje edinstvene anomalije dežele na tej strani Alp. Skozi katerih pisanje se vseskozi čuti, da kompleks odrešenika ni prav dobro potlačen.
In kdo bi nas tako rad zdravil? Oseba, ki dosledno odgovarja skoraj izključno na najbolj priliznjene komentarje, ignorira tiste, ki to niso, ali, ko ima možnost, blokira neprijetne. Ni bilo prvič, a z moje strani bo to zadnji komentar na dotični razgledniški strani. Simulirati debato z osebo, ki prenese samo priliznjenost, je skrajna potrata časa.
Sicer mi je kar malo nerodno, da tole pišem, ker je vse skupaj tako patetično minorno, da bolj ne more biti, a vseeno: dati ljudem, ki že na tako nepomembnih zadevah izkažejo čisti totalitarni instinkt, tudi trohico oblasti bi bilo nevarno.
Zadnji komentar, ki je bil nesprejemljiv za velikega moralnega prenovitelja slovenskega življa:
Kakšna neverjetna domišljavost. Kot pravijo prek luže: If you can’t stand the heat, get out of the kitchen. Dodajam: politike ne bomo izumljali na novo, ker se enim dogajajo “spremembe”.