Delo PP – Matjaž Gams, nadaljevanje

V Delovi Sobotni prilogi so objavili odgovor prof. dr. Matjaža Gamsa na mojo intervencijo. Ne vem, kaj me je v odgovoru bolj zabavalo; prepričanje, da so njegove ugotovitve na nivoju svetovnih demografov, ali frapantno dejstvo, da nekako nakaže delno razumevanje problematičnosti svoje raziskave, a na koncu “i nikomu ništa” spet ponovi znane kozlarije.

Prispevka na Delovi strani žal ni mogoče linkati, zato bom khm… malo zamižal in upal, da bodo enako storili tudi pri Delu. Porkaduš, dajte že to enkrat popraviti!

…
Najprej bi se iskreno zahvalil g. Juretu Mesariču, ker je prebral nekaj aktualnih strokovnih del na to tematiko in korektno navedel marsikateri argument. Kaj bistveno novega pa ni bilo.
Moja prva pripomba, in ta ostaja, je veljala zagovornikom istospolnega rejništva in njihovemu nekorektnemu načinu podajanja argumentov. Primer: nikjer v medijih nisem opazil, da bi se kdorkoli opravičil ali pojasnil, zakaj so nekorektno citirali Listino temeljnih pravic EU. Tudi v pisanju g. Mesariča je opazen podoben pristop: »degradirajmo nasprotno mislečega in zmaga bo naša«. V nasprotju s politično prakso, tako levo kot desno, se strokovna debata vrti okoli argumentov, medtem ko zamegljevanje ali osebni napadi pomenijo nedorasel nivo in pomanjkanje vsebine.
G. Mesarič trdi, da moji strokovni argumenti ne držijo, ker nisem demograf po osnovni izobrazbi. Po analogiji sem slab igralec šaha, vendar z inteligentnim šahovskim programom premagam najboljše svetovne velemojstre. Podobno lahko celo kljub pomanjkanju demografske izobrazbe z izjemno močnimi metodami umetne inteligence ugotovimo zakonitosti, ki so na nivoju svetovnih demografov. Še pomembnejše so naše ugotovitve, če jih preverimo na znanstveni demografski konferenci vsako leto in ne odkrijemo pomembnih slabosti. V nasprotju s tistimi »strokovnjaki« za družino in demografijo, ki se bojijo neodvisne strokovne analize, pa vendar odločajo. Na prvi konferenci je bilo celo nekaj mnenj o tem, da ne smemo pisati »Slovenci po narodnosti« ali »genetski Slovenci«, češ da je to homofobno in nacionalistično. Pa smo hitro razčistili, da se prava stroka ne boji analize dogem ali ideologij, če le ostane objektivna in korektna. Analize in napovedi kažejo, da bi morali za dolgoročno demografsko vzdržnost (in naravno zdravo populacijo) za tretjino povečati rodnost (število otrok), da imamo v EU najnižji delež porok na 1000 prebivalcev, da imajo države z istospolnim rejništvom nizko rodnost (zlasti domorodnega prebivalstva – podrobna analiza skandinavskih držav) in da bo genetskih Slovencev l. 2100 le še 800.000, torej manj kot pol v Sloveniji, če se razmere ne bodo bistveno spremenile. In to je naloga nas, strokovnjakov: opozarjati na probleme, vzbuditi pozornost javnosti in politike.
O statistikah, številkah in inteligentnih programih. Zagovorniki istospolnih trdijo, da je nemška študija s 1059 starši in 123 otroki signifikantna, vse druge pa ne, čeprav gredo nekatere v milijone. Celo naša študija je zajela nekaj milijard ljudi, saj smo analizirali agregirane podatke iz večine svetovnih držav. Ima pa g. Mesarič povsem prav, da lahko statistično ali z inteligentnimi programi pokažemo pomembnost velikega števila hipotez. Strokovno temu rečemo, da so programi za iskanje zakonitosti preoptimistični, zato je treba z dodatnimi mehanizmi preveriti, kaj dejansko drži.
Posebej težko je ugotoviti, katera izmed relacij je vsebinsko pomembna in katera je samo splet okoliščin ter kakšne narave je relacija. Recimo, analiza pokaže, da dolžina porodniškega dopusta ne vpliva na večjo rodnost, vendar jo v anketah ženske podpirajo. Večja izobraženost žensk je povezana s slabšo rodnostjo, vendar je to neuporabna relacija, saj nihče pri zdravi pameti ne bo nehal izobraževati žensk. Tudi nekatere na videz jasne relacije, npr. da je razkroj družine in poroke povezan z nižjo rodnostjo, je težko strokovno nesporno dokazati. (Trenutno se npr. v Sloveniji veliko mladih ne poroči, ker sistemsko dobijo od države več denarja, če se ne.) Je pa velika praktična razlika med omenjenimi tremi relacijami: za zadnjo je treba le dati družini in poroki primeren status, zato se zdi med najcenejšimi in najbolj smotrnimi potezami v prizadevanju za dolgoročno zdržnost. Lahko bi tudi predpisali, da je za vsak novi zakon treba poleg pravnih in ekonomskih podati tudi predvidene demografske učinke; tudi to ne bi stalo skoraj nič. Marsikaj bi lahko še naredili, pa se zdi, da le stoično čakamo, morda še nekaj deset let, da bo že prepozno. Kdo sploh še potrebuje sovražnike, ko smo že sami do sebe dovolj samomorilski?
Omenjena dilema o tipu relacije je resnična in pomembna. Tako statistične in inteligentne metode dokaj nesporno kažejo, da npr. število držav s podporo istospolnemu rejništvu ali poroki raste, zato lahko statistično dokaj verjetno sklepamo, da se bo neka oblika omenjenega prej ali slej našla tudi v slovenskem zakoniku. Podobno lahko iz rasti števila muslimanov sklepamo, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo v Sloveniji dovoljene tudi muslimanske poroke z več ženami. In prav tako programi kažejo, da bomo Slovenci izumrli, če bomo še nekaj desetletij imeli tako nizko rodnost. Torej, kaj od tega drži in kaj ne? Iz napisanega sklepam, da se g. Mesarič strinja s prvo ugotovitvijo, z drugo morda, tretjo pa zanika. Vendar so posledice prve ali druge napovedi praktično zanemarljive zlasti v ekonomskem smislu, tretja možnost pa je grozljiva za Slovence in njihove prijatelje.
Kljub temu je treba ponekod pritrditi predlagateljem istospolnih porok. Zelo pomembnih statističnih razlik v kvaliteti življenja otrok med standardnimi, samohranilskimi ali rejniškimi družinami v razvitih deželah ni. Še pomembneje, otrok, ki se rodi v istospolni skupnosti, ne bi smel biti prikrajšan. S tem se osebno strinjam in podpiram, da se takih otrok ne diskriminira na noben način. To podpirajo vsa napredna gibanja po svetu in to ugotavljajo znanstvena združenja in temu nihče ne ugovarja. Razlikujemo pa se v izvedbi tega principa, tako glede hitrosti kot oblike, glede pripravljenosti na dialog, upoštevanja stroke in glede spoštovanja mnenja večinskega prebivalstva.
V novejšem času so analize zelo napredovale in statistično ločimo kvaliteto otrok v rejništvu, samohranilstvu, normalni in drugačnih družinah (vtipkajte npr. v iskalnik »divorced children worse« itd.; tako najdete argumente za in proti tematiki). Tega bi se starši morali zavedati oz. bi jim stroka morala korektno povedati, da je v interesu njihovih otrok, da živijo v »klasični« skupnosti, da bodo zato imeli statistično gledano nekaj boljše, bolj zdravo, kvalitetnejše in prijaznejše življenje, kot tudi, da ni smotrno preveč odlašati z otroki, da imajo otroci kadilk statistično drugačne možgane itd. Otrokove pravice do mame in očeta ne bi smele biti kršene, če se le da že zato, ker sta ti dve osebi po močnih zakonih narave otroku genetsko najbližje in zato nanj najbolj navezani.
Na internetu seveda najdemo tudi absolutno podporo istospolnim, npr. ameriškega združenja psihiatrov, s trditvijo, da ni nobenih statističnih razlik med tipi družin (pozabijo pa napisati »večjih«) itd., kar g. Mesarič korektno opiše. Najdemo pa tudi statistično značilno pogostejše nasilje in AIDS v istospolnih porokah itd. Oboje argumente je treba korektno navesti in oceniti njihovo pomembnost. Moj mnenje je, da uvedba istospolnih porok in rejništev statistično ne bo izboljšala življenja povprečnega slovenskega otroka (in ga statistično gledano tudi poslabšala ne bo; vendar je za vsakega posameznega otroka še vedno idealna »klasična« družina), bo pa najverjetneje rahlo negativno vplivala na preživetje Slovencev. Trditev g. Mesariča, da je koristnost istospolnega rejništva po svetu tako nesporno sprejeta kot škodljivost kajenja, je povsem neresnična (konec koncev je takih držav le peščica) in spet zbuja sum v to, ali smo zreli za strokovno korektno debato.
Pravi civilizacijski dvig Slovenije bi bil, ko bi namesto vsiljevanja svojih pogledov kot edino zveličavnih s pozicije (politične?) moči dvignili nivo debate na bolj strpno, argumentirano in strokovno. Kot posledica ne bodo samo bolj kvalitetne odločitve, npr. take, od katerih je odvisno naše preživetje, tudi skupno življenje bo prijetnejše.

prof. dr. Matjaž Gams