Drugi dom
Definiranje levičarstva
| 22. September 2007 | | kriptoproletarec
Zadnja blogerska razmišljanja o levičarstvu so me spodbudila, da še sam nekaj dodam k tej temi. Prav imajo namreč nekateri, da so pojmi levica in desnica dandanes precej zamešani. Pa tudi potrebno jih je umestiti v nek zgodovinski kontekst. Med francosko revolucijo se prvič pojavi opredelitev desnice in levice. Jakobinci so sedeli pač skrajno levo. In tako sta nastali desnica in levica. Iz banalnega dejstva, kako so sedeli v neki stavbi. Tradicija se ohranja še dandanes. Mimogrede, Jakobince vseeno ne moremo imeti za najbolj radikalni politični element, kajti bili so predstavniki naglo razvijajočega meščanstva, med njimi je bilo veliko pravnikov. Najbolj levičarski so bili Heberisti oz. “enrages” z radikalnim zahtevami po odpravi lastnine in doslednem ateizmu. Tudi njih so pospravile radikalne metode Jakobincev.
Če na hitro preskočimo zgodovinska dejstva in se soočimo z današnjim problemov opredelitev, se moramo najprej soočiti s samim problemom politike. Levičarstvo in desničarstvo se postavlja v okvire parlamentarnega boja in v kulturne boje intelektualcev, ki so tako ali drugače povezani z aktualno politiko. Tako Miheljak kot predstavnik intelektualne levice kot Crnkovič kot predstavnik intelektualne desnice (zelo karikiram, ker ni mogoče tako enostavno nekoga nekam postaviti) se imata za nekakšno avantgardo, nad navadno rajo, ki naj ne bi bila zmožna dojemati kompleksnih družbenih problemov. Mogoče delam tu Miheljaku krivico, vendar njegovo delovanje poteka v omejenih krogih ljudi, ki imajo čas in voljo se poglobiti v abstraktnejše probleme družbe. Ki nenazadnje velikokrat zahtevajo pravno in ekonomsko predznanje.
In tu vidim razliko med levico in desnico. Levica mora verjeti, da smo vsi ljudje sposobni razvijati se, izobraževati se in reševati kompleksne probleme. Sicer tipičen razsvetljenski projekt, ki zahteva čim večjo transparentnost, medsebojno zaupanje, nenasilno reševanje konfliktov. V končni fazi bi kot posledica omenjenih procesov razvoja priti do izničenja razlik v distribuciji bogastva. Antropološka definicija človeka s strani levice je dobro. Človek se rodi dober in se kasneje v družbi “pokvari”. Torej je nujna sprememba družbe.
Desnica je bolj previdna. Lahko rečemo celo cinična. Ljudje so po naravi egoistični in nezanesljivi. Nikakor jim ne moremo zaupati. Zato je potrebna močna regulacija družbenega življenja. Razlike v bogastvu so posledica naravnih razlik med ljudmi. Obstoječi družbeni red je najboljši možni in ga je potrebno samo občasno sanirati. Velik del desnice tudi poudarja tradicionalne vrednote. Za družbene krize naj bi bilo krivo prav izginjanje teh vrednot.
Vsekakor dandanes ne obstajajo dve skupini, ki si delijo nasprotujoče vrednote. Večina ima lastnosti obeh konceptov. Tako imamo lahko homoseksualca, ki sovraži priseljence (primer Nizozemske), kot tudi komuniste, ki so hkrati katoličani (primer Latinske Amerike). Še bolj nesmiselno je v današnji Sloveniji umeščati politične stranke na levico ali desnico. Delitev je možna le še na podlagi kulturne opredelitve, eni so bolj urbani naravnani, eni so bolj vezani na katoliško Cerkev in njej kulturni vpliv. Velikih razlik v ekonomskem programu ni. Za levičarje se tako opredeljujejo privrženci strank, ki izhajajo iz nekdanjih političnih organizacij iz časov Socialistične republike Slovenije, za desničarje pa pripadniki pomladnih strank. Da je med obojimi veliko kapitalistov in revežev, očitno ni tako pomembno. Iz tega izhajajo občasni osamljeni vzkliki, da Slovenija potrebuje pravo levo stranko. Pa bi sploh imela volivce v svetu Big Brotherjev?
PS: Kaj v Second Life-u imajo demokracijo ali njihovo družbo upravlja “nevidna roka”? Nisem strokovnjak za ta virtualni potrošniški raj, pa me zanima kako je z virtualnim političnim življenjem tam. :)
(Glasov: 2 Povprečje: 3 od 5)
Loading ...
fajn si to spisal :)
“Med francosko revolucijo se prvič pojavi opredelitev desnice in levice. Jakobinci so sedeli pač skrajno levo. In tako sta nastali desnica in levica. Iz banalnega dejstva, kako so sedeli v neki stavbi.”
hm, tega tudi jaz nisem vedel ;)
To sem slučajno zvedel na predavanju Tomaža Mastnaka v okviru Delavsko punkerske univerze pred leti. Mislim, da je to predavanje ponatisnjeno v zborniku Levica, ki ga je izdal Mirovni inštitut. Prej sem pozabil napisati, da so razmišljanja v obliki predavanj o desnici in levici, izdana kot zbornika s strani omenjenega inštituta. Priporočljiva zadeva, saj so zbrani res raznoliki pogledi.
No, seveda so ti francoski poslanci tudi vedeli, zakaj so sedeli desno ali levo od kralja. Desna že od nekdaj predstavlja zanesljivost in lojalnost (”on je njegova desna roka”) in tisti, ki so sedeli na desni so s tem tudi simbolično kazali kralju podporo, leva pa bolj zaznamuje nasprotje, nasprotovanje desni, lahko tudi upor ipd.
Kar se tiče Francije, na zasedanjih državnih stanov je ves tretji stan sedel na levi, kasneje, ko se je pa ta stan oklical za narodno skupščino, se je pa tudi znotraj njega zgodila razdelitev levo-desno po istem principu, rojalisti na desni, republikanci na levi.
Matej, hvala za dodatno pojasnilo. :)
Prej sem pa prebral kolumno Ženje Leiler o desnici in levici v današnji Delovi Sobotni prilogi. Avtorica izhaja iz osnovne predpostavke, da je označiti nekoga za desničarja enako kot psovka. Morebiti med ljubljansko intelektualno srenjo, nikakor pa ne med navadnim ljudstvom. Toliko žolča kot se zliva na domnevne komuniste na vseh mogočih forumih, verjamem pa da tudi v vaških gostilnah, vsekakor ubogi konzervativni intelektualci v današnjem zlatem obdobju (prosto po Zveru) niso deležni. Tako sicer spodobno napisana kolumna ostaja nekje med trkanjem na vest levičarjev, naj se že enkrat pokesajo za vse komunistične zločine, in hrabrenjem desničarskih kolegov, naj izstopijo “out of the closet”. Marko in Ženja sta že zmogla ta korak, kdo bo naslednji?
kriptoproletarec, a si za malo brainstorminga?:) Evo za začetek (da vidimo kam bo pripeljalo):
Včasih je bil politični prostor razdeljen na zgoraj-spodaj, torej zgoraj tisti ki vladajo in spodaj tisti, ki so podrejeni. Z meščanskimi revolucijami se je začela razdelitev levo-desno, zdaj pa, kot se zdi, se tudi ta delitev bolj ali manj opušča, in je aktualnejša razdelitev sredina-skrajnost. Torej, če si sredinski zajameš več interesov in imaš posledično tudi več podpore. Hkrati pa je to tudi najtežje, ker je ob več interesih tudi več možnosti za notranje konflikte (interesov). Skrajnost je veliko preprostejša, hkrati pa vse skrajne stranke težijo k temu, da bi bile sredinske (kar je logično), seveda na različne načine, t.j. ali stranka prilagodi svoja stališča večini, ali pa poskušajo družbo prilagoditi stranki (npr. ustvarjanje nacionalnega/verskega/… naboja skozi nestrpnost).
Your thoughts?;)
Sredinskost skrajnost je po mojem mnenju posledica ideološke strukture realnosti, ne pa toliko zaradi preseganja delitev glede na premoženjske pravice. Ideološka struktura realnosti je po moje prevladujoča miselnost, da smo vsi načeloma enakopravni in da nam sedanji sistem to enakopravnost zagotavlja. Tako tudi revni prevzamejo vrednote bogatih. Hja, zakoni so za vse enaki. Tako revni kot bogati ne smejo spati pod mostom. Drugi pomemben dejavnik za sredinskost je informatizacija družbe, ki je uničila ločnice med sloji in poenotila poglede na svet. Sredinskost tudi temelji na zmotnem prepričanju, da je družbenih konfliktov izredno malo oz. še huje, da imamo vsi enake interese. Ideologija jih lahko zamegli, da niso takoj prepoznavni. Vendar ko izbruhnejo v sami fizični pojavnosti, to ni kar tako enostavno potlačiti.
Tako da je sam parlamentarni sistem ujet v zanko sredinskosti. Zame levičarstvo tako ni preseženo, ampak ima svojo prihodnost lahko samo v neparlamentarnem delovanju. Tu je še vprašanje oblasti (npr. anarhistična kritika ali pa Foucaltov koncept biopolitike), ki nikakor ne more ostati nedotaknjeno. Alternativni načini organiziranja me še vedno zanimajo. Ker zgodovina se ne ustavi, niti ne konča. Parlamentarna demokracija ni pri tem nobena izjema.
Vsekakor se strinjam, da t.i. skrajne stranke lovijo nezadovoljneže. Pasivni godrnjači omogočajo Jelinčiču dobro plačo. Vendar v čem je njihova skrajnost? Ponujajo nove volilne teme, ki jih nato prevzemajo kao sredinske stranke. Koliko se razlikuje Sarkozyev program od Le Penovega izpred nekaj let?
Se strinjam, levičarstvo (pa tudi desničarstvo) ima prihodnost v neparlamentarnem delovanju, ker pač demokracija nekako “sili” stranke v sistem sredinskost-skrajnost (nabiranje glasov). Predvsem vidim pomen levice tukaj tudi pri boju za človekove pravice.
Zanimivo, da si izpostavil podobnost Sarkozyja in Le Pena - ravno tukaj se tudi potrjuje tista moja teza, da ima skrajnost dva načina da postane sredinskost. 1. ali da spremeni svoja stališča, ali pa 2. da spremeni družbo (ji “vsili” svoja stališča). Tukaj se je zgodilo slednje, kar pomeni da je v Franciji nestrpno postalo normalno, iz skrajnega sredinsko. Tako je Sarkozy še zmeraj “sredinski” politik, ker se je v Franciji pojmovanje sredinskosti spremenilo hkrati so tamkajšni levičarji postali še večji skrajneži.
glede točke 2 (spremeniti družbo)… primer republikancev in ZDA:
http://www.nytimes.com/2007/09/23/books/chapters/0923-1st-chait.html?_r=2&ref=books&oref=slogin&oref=slogin
Ok, vsekakor je potekala konzervativna revolucija (hm, po moje prej kontrarevolucija, čeprav sta oba termina pretirana) že od začetka 70-ih let, ne samo na ekonomskem področju, ampak tudi na ameriških univerzah. Ali npr. v kriminalitetni politiki, ko prešnjo prevladujočo idejo resocializacije prestopnikov zamenja punitivnost oz. ideje pravičnega kaznovanja. Pa tudi v vseh teh primerih gre za vračanje v preteklost, za obnovitev 19. stoletja.
V mislih sem imel bolj radikalne spremembe družbe in ne vračanje levice v preteklost . Torej nikoli več Sovjetka zveza, carska Rusija (kot jo vidimo sedaj) pa tudi ni potrebna.
A kar v civilno iniciativo bomo pripeljali borbo za oblast? To bo šele zabavno.
V parlamentu komaj prebavijo levo-sredinske, desno-sredinske in kvazi skrajne debate. Kako bo to šele v civilnih iniciativah, ki jih imamo že skoraj toliko kot prebivalcev. Vsaka od njih je za nekaj in proti vsemu drugemu. Prava pocestna politika. Vsi vpili, vsi nosili transparente, nekateri pa še smešna pokrivala (kot Brecelj in sindikalisti). Samo še rumene rutice jim manjkajo, da se bo videl njihov inteligenčni nivo.
Hm, res nisem opazil, da bi bil inteligenčni nivo večine poslancev višji od bilo kakšne t.i. pocestne politike. Sicer pa inteligenčni kvocient še ne pomeni vsega.