V parlamentu komaj prebavijo levo-sredinske, desno-sredinske in kvazi skrajne debate. Kako bo to šele v civilnih iniciativah, ki jih imamo že skoraj toliko kot prebivalcev. Vsaka od njih je za nekaj in proti vsemu drugemu. Prava pocestna politika. Vsi vpili, vsi nosili transparente, nekateri pa še smešna pokrivala (kot Brecelj in sindikalisti). Samo še rumene rutice jim manjkajo, da se bo videl njihov inteligenčni nivo.

Zanimivo, da si izpostavil podobnost Sarkozyja in Le Pena - ravno tukaj se tudi potrjuje tista moja teza, da ima skrajnost dva načina da postane sredinskost. 1. ali da spremeni svoja stališča, ali pa 2. da spremeni družbo (ji “vsili” svoja stališča). Tukaj se je zgodilo slednje, kar pomeni da je v Franciji nestrpno postalo normalno, iz skrajnega sredinsko. Tako je Sarkozy še zmeraj “sredinski” politik, ker se je v Franciji pojmovanje sredinskosti spremenilo hkrati so tamkajšni levičarji postali še večji skrajneži.

Včasih je bil politični prostor razdeljen na zgoraj-spodaj, torej zgoraj tisti ki vladajo in spodaj tisti, ki so podrejeni. Z meščanskimi revolucijami se je začela razdelitev levo-desno, zdaj pa, kot se zdi, se tudi ta delitev bolj ali manj opušča, in je aktualnejša razdelitev sredina-skrajnost. Torej, če si sredinski zajameš več interesov in imaš posledično tudi več podpore. Hkrati pa je to tudi najtežje, ker je ob več interesih tudi več možnosti za notranje konflikte (interesov). Skrajnost je veliko preprostejša, hkrati pa vse skrajne stranke težijo k temu, da bi bile sredinske (kar je logično), seveda na različne načine, t.j. ali stranka prilagodi svoja stališča večini, ali pa poskušajo družbo prilagoditi stranki (npr. ustvarjanje nacionalnega/verskega/… naboja skozi nestrpnost).

Your thoughts?;)

Kar se tiče Francije, na zasedanjih državnih stanov je ves tretji stan sedel na levi, kasneje, ko se je pa ta stan oklical za narodno skupščino, se je pa tudi znotraj njega zgodila razdelitev levo-desno po istem principu, rojalisti na desni, republikanci na levi.