Drugi dom
Danes smo vsi Libanonci
| 21. Julij 2006 | | Jure
Ko vojna seje grozo in smrt, ne sme nihče ostati neprizadet. Potrebno je zavzeti stališče, izbrati stran. Pozicija neprizadetega opazovalca, ki mirno prešteva mrtve in ocenjuje škodo ter napoveduje izid, predstavlja skrajno obliko nihilizma in dekadentnosti.
Najnovejši dogodki na Bližnjem Vzhodu presegajo absurdnost, so na meji čiste norosti. Vojaško najmočnejša država regije je z vso silo napadla sosedo, uničeno po desetletjih krvave in umazane državljanske vojne. Pravijo, da gre za samoobrambo. A kako upravičiti stotine mrtvih in ranjenih, uničenje komaj obnovljene libanonske infrastrukture, 500.000 notranje razseljenih oseb in 140.000 beguncev v Siriji? Upravičen odgovor na zajetje izraelskega vojaka?
Konfuznost situacije povečuje dejstvo, da ni nedolžni strani - razen prebivalstva Libanona, ki so ga ponovno zvlekli v spopad. Vse strani so si že neštetokrat umazale roke s krvjo; zločinov ne zna prešteti nihče več. Izrael upa, da bo z vojno lahko odstranil Hizbolah, ki v regiji edini predstavlja upoštevanja vredno grožnjo (ne Damask, ne Teheran ne želita vojaškega spopada z Izraelom). Palestinci trenutno ne morejo kaj dosti; strpani v zaporih ali izolirani v taboriščih in bantustanih, na milost in nemilost prepuščeni izraelski vojski, mnogokrat brez elektrike, vode, hrane, zdravil… Brez življenjsko pomembne humanitarne pomoči, brez prihodnosti. A pogled nazaj je zgovoren - v kolikor Izrael misli, da si lahko z vojaškimi sredstvi zagotovi varnost, je v globoki zmoti. Desetletja zatiranja Palestincev do zdaj še niso pridelala ne miru in ne varnosti za Izrael. Hamas je še vedno tu in tudi Hizbolah (ali kakšna druga organizacija) bo po koncu spopadov vstal kot feniks - z še večjo podporo, z novimi pristaši. Trpljenje Palesticev in sedaj ponovno Libanoncev je tisto gorivo, ki poganja razne militantne skupine. Brez tega te izgubijo smisel obstoja in podporo množic.
Ka storiti? Težko reči, a eno je gotovo - vojna v Libanonu se mora nehati takoj. Predlog generalnega sekretarja ZN se zdi dobra začasna rešitev. A trajni mir lahko temelji samo na rešitvi palestinskega vprašanja - tega pa z bianco čekom Izraelu ne bo mogoče doseči. Ameriški odziv na dogajanje, ki presega strankarske delitve, saj so si v tej temi enotni tako Demokrati kot Republikanci, kaže, da je regija pred izredno turbulentnem obdobju. Čas iskanja formule za mir je mimo, sedaj je čas vojne proti terorizmu.
Če se vrnem na začetek; na katero stran se postaviti? Trdno verjamem, da je tej v vojni moralna samo ena pozicija - tista, ki trepeta za Libanonci.
(Še brez glasov)
Loading ...
Jin je zadel kar žebljico na glavico:
http://jinovsvet.blogspot.com/2006/07/viva-zapatero.html
“Zapatero, ki ga nekateri še vedno krivijo za umik iz Iraka, kjer Američani že tri leta zmagujejo, pa jim uporniki tega nočejo priznati in na njih streljajo enako odločno kot pred tremi leti,”
LOL
Torej: Israel ali Hezbolah? Mogoče je izbira lažja po ogledu ‘Holy Land’