Dajte že Dimitriju ta cajtng!

Skrajni čas je, da pravkar ustanovljeno Združenje novinarjev in publicistov poskrbi za našega zunanjega ministra, nedvomno najbolj plodnega (potencialnega?) člana. Razmere so nevzdržne!

To, da zunanji minister v tej državi ne more objaviti enega članka to je na primer že je unikum, za takšen primer v Evropi jaz še nisem slišal nikjer. Celoten intervju

Skrb zbujajoče, kajne. Toda, a se ni minister še pred časom razdajal v Delu?

Nisem pisal vsak teden, pisal sem dvakrat na mesec in to samo članke na povabilo urednika, gospoda Jančiča. In to sem počel ne zaradi sebe, temveč zato, ker sem ocenil, da je to moja moralna obligacija, zato, da bi da bi o zadevah zunanje politike obveščal širši krog ljudi, ki se za to zanimajo. V tem primeru je bilo moje ravnanje enako ravnanju nekaterih mojih kolegov, ki delajo enako, ki delajo dnevnike ali bloge. Temu se reče javna diplomacija in jaz sem to počel v dobri veri.

Pustimo ob strani napačno uporabo termina “javna diplomacija” (kar je sicer za nekoga, ki je v zunanji politiki nabral že lepo kilometrino, vseeno zanimiv spodrsljaj, ki pa morda pojasni, zakaj je slovenska javna diplomacija tako zanič oz. skoraj neobstoječa), in se raje posvetimo dejstvu, da naš zunanji minister enači pisanje blogov, dnevnikov, kar prakticirajo nekateri njegovi kolegi, z njegovo neodtujljivo pravico, da mu slovenski časopisi objavljajo članke. Ne vem, če kaj bolje razgali razmišljanje, po katerem so slovenski časopisi zasebno igrišče našega zunanjega ministra, ki se mu godi huda krivica, če po njegovih umotvorih ni povpraševanja.

Dajte mu že en cajtng, prosim!