Drugi dom
Daj nam krizo, vojno in potres!
| 17. September 2007 | | Jure
Only a crisis - real or perceived - produces real change. Milton Friedman
Prav prilegla bi se recesija, v kateri bi pogajanja s sindikati končno decentralizirali. Igor Masten
V času, ko se je že pokazalo, da so kronski dragulji neoliberalne revolucije na Slovenskem (a la EDS) v očeh večine državljanov in državljank te države navadni prodniki, za politično elito pa mlinski kamni okrog vratov, se je pojavila teza, da gre Slovencem predobro, da bi bili pripravljeni na reforme. Pustimo ob strani ugotovitev, da je takšno neumnost mogoče izustiti le iz pozicije relativno dobro plačanih in varnih služb na bolj ali manj uglednih fakultetah (iz pozicije rejenja, parazitiranja na plečih davkoplačevalcev, če vam je bližje besednjak našega uglednega poslovnega časopisja), manj pa iz pozicije tistih, ki so dejansko občutili tranzicijski ples, in se posvetimo želji. Želji, da bi šlo tej državi malo manj dobro, da bi prišlo do krize, šoka… ki bi - hopacupa - povečala povpraševanje po presežku neoliberalne pameti.
Slovenski neoliberalci so tako (sicer pozno, a vendarle; čestitamo!) prišli do ugotovitve, ki jo njihovi kolegi v tujini s pridom uporabljajo že dlje časa; da je šok, kriza najhitrejša pot do neoliberalne utopije.
Here comes Naomi Klein z novo knjigo The Shock Doctrine: the rise of disaster capitalism, v kateri razkriva, kako so vlade in korporacije izkoristile ali celo sproducirale katastrofe, da bi, še preden si prebivalstvo opomore od šoka, uvedle laissez-faire kapitalizem. Šok terapija od Čila, Argentine, Bolivije… Rusije, Poljske… do Puketa in New Orleansa.
At the most chaotic juncture in Iraq’s civil war, a new law is unveiled that would allow Shell and BP to claim the country’s vast oil reserves. Immediately following September 11, the Bush Administration quietly out-sources the running of the “War on Terror” to Halliburton and Blackwater. After a powerful tsunami devastates the coasts of Southeast Asia, the pristine beaches are auctioned off to tourist resorts. New Orleans’s residents, still scattered from Hurricane Katrina, discover that their public housing, hospitals and schools will never be reopened.
Želje po krizah ni težko razumeti in pojasniti. Kriza rodi strah, strah pa ima rad jasne, enostavne in shematične rešitve, ne nujno najboljših. Ko gre za preživetje in reševanje lastne kože, je recimo solidarnost pač le abstraktna in nepotrebna ideja (sploh če si vojni dobičkar).
Za konec se lahko pozabavate še z dvema vprašanjema:
kateri revolucionarji so še ne tako dolgo tega goreli v upanju, da jim bo kriza prinesla zmago na pladnju?
kaj bi se v državah, kjer besede nekaj pomenijo in veljajo, primerilo z javno podobo ekonomista, ki bi se mu prilegla recesija?
P.S. Pri Guardinu so pripravili odlično spletno stran na temo nove bukve.
(Glasov: 1 Povprečje: 5 od 5)
Loading ...
Saj ne morem verjeti. Ravno danes sem hotel napisati o novi knjigi Naomi Klein.
No, sej mogoče si to še bolje predstavil. Sicer sem od Kleinove prebral samo No Logo, vendar so njene novinarske zgodbe vedno zanimive in nudijo vpogled v dogajanja po različnih koncih sveta. Ok, videl sem tudi film The Take o zasedbah tovarn s strani delavcev v Argentini.
Kar se pa tiče zadnjih dveh vprašanj:
- vsakršen revolucionar, pa naj bo desni ali levi, vidi v krizi največjo priložanost za radikalno spremembo družbe, kajti kriza je znamenje, da je potrebno nekaj spremeniti in da je sedaj pravi čas; kriza lahko rodi tudi dobre stvari, problem je samo v katero smer se obrača in vprašanje je samo socializem ali barbarstvo
- na drugo vprašanje pa ne vem odgovora, ker ne poznam države, kjer besede nekaj pomenijo in veljajo (verjetno nisi mislil na ZDA, saj je Milton Friedman še vedno na dobrem glasu)
Ja, Čile in Argentina sta sploh dva primera, kako je laissez-faire kapitalizem slab. Sploh Čile.
jaka: ironija?
ja slišal sem, da čilenci kot po tekočem traku emigrirajo v venezuelo, podobno argentinci na kubo in v kolumbijo zaradi dramatičnega stanja v domači ekonomiji…
kdor čile predstavi kot slab primer laissez faire ekonomije najbrz res ne ve, o čem govori. tudi argentina se je po manjši krizi noro dobro pobrala…
občasno me malo zaskrbi, da bo drugi dom postal levi libertarec…
V Argentini je stanje pred nekaj leti bilo zelo dramatično. Brez ironičnih dodatkov. O vzrokih njihove krize si lahko sam poiščeš. Vsekakor so bili posledica finančne politike, ki je delovala po navodilih mednarodnih organizacij, utelešenj neoliberalne teorije.
Čile je malce drugačna zgodba. Gospodarstvo so Chicago Boys postavili na noge, vendar se je treba vprašati, kdo je plačal ceno za to. Pa ne samo žrtve Pinochetovega državnega udara, temveč tudi delavci na katere je padlo daleč največje breme gospodarskega razvoja.
Sicer pa o priljubljenosti neoliberalnega modela največ povedo rezultati volitev v zadnjih letih v Latinski Ameriki. Ljudje ne emigrirajo, ampak podpirajo politične opcije, ki ponujajo neko alternativo. Edino v Kolumbiji se desnica drži trdno na oblasti, kar pa za državo ujeto v permanentno izredno stanje ni tako presenetljivo.
Hehe, zelo dramatično ja, bo treba malo bolj poštudirat. Tudi malo bolj poštudirat, kako se je Argentina postavila na noge…
Ne vem, kdo je v Čilu plačal ceno, ampak najbrž je bila alternativa država v čistem messu, kot kakšna sosednja država, tko da….
Rezultati volitev brez vpogleda v vsebino politik posamičnih politikov ne povedo nič kaj posebnega, razen tega, da se ceneni populizem dobro prodaja, ampak na dolgi rok bodo ostali zmerni nepreveč revolucionarni politiki…
Hja no, tiste dogodke sem spremljal v tistem času in vlade so padale kot za stavo. Folk ni mogel dvignit denarja z bank. Država ni delovala. Zmeda je bila precej večja kot v Allendejevem Čilu. Če to zate ni nč tako dramatičnega, pol tudi prav. Sicer pa me lahko kar ti razsvetliš in mi razložiš, kako in kaj je vse skupaj potekalo. Očitno si strokovnjak.
Na dolgi rok smo vsi mrtvi, je rekel zmerni nepreveč revolucionarni politik in ekonomist Milton Keynes.
mogoče bi to kaj pomagalo v debati
“The paper concludes that many of the neo-liberal policies that the Chilean government did adopt have caused economic harm or have not helped needy sectors of society and the environment, while much of Chile’s success in terms of per capita income and export growth can be attributed to the successful use of non-neo-liberal policies.”
http://www.citizen.org/documents/chilealternatives.pdf
Jaka, Argentino so na kolena spravile neoliberalne domislice kot je fiksiranje tečaja (v obliki currency boarda) in nasveti IMF, ki so pripeljali do zunanjega bankrota države. Mislim, da okoli tega ni nobenega nesporazuma. Država je nato zaželela IMFovim strokovnjakom lahko noč, izvolila social-demokrata in na valu visokih cen surovin odplačala dolgove IMFu.
Kar se Čila tiče, pa tako. Jasno je, da neoliberalna ideologija zahteva diktaturo, v kateri se laissez faire najlažje uveljavi. Neoliberalni ukrepi v demokraciji na dolgi rok ne morejo uspeti - zato tudi razni Mrkaići in Damijani objokujejo zabitost slovenskega naroda in nadenj kličejo krizo, ki naj bi ga prebudila iz otopelosti. Pinochet je imel boljše vzvode za to, da je dal ameriškim korporacijam proste roke v svoji državi, zlomil sindikate in tiste politične stranke, ki so morda razmišljale po social-demokratskih linijah - lepo v arest, pa šus v glavo. Preden kdo potegne na dan rast BDP - se je kdo vprašal, kako je bila pogača razdeljena?
Samo kot zanimivost: Kolumbija je pridna neoliberalna učenka. Tam namreč ubijejo največ sindikalistov na svetu.
no ja, social demokrat v argentini se je se vedno drzal neoliberalnih domislic kot je izravnan proračun in podobno…
zaradi kolikortoliko dobrih temeljev v argentini je bilo okrevanje hitro…
ne pravim, da so neoliberalne domislice suho zlato, ampak, da res čila in podobnih ni dajat za zgled neke groze, drugače pa je s kolumbijo…
Izravnan proračun ni neoliberalna domislica, neoliberalna domislica je uravnoteževanje proračuna za vsako ceno (npr. s klestenjem izdatkov za socialo v času gospodarske krize), ubijanje inflacije ne glede na stroške (npr. s fiksiranjem tečaja na ravni, kjer je jasno, da bo to prej ali slej ubilo izvoz ali izzvalo nasilno prestrukturiranje) ter spodbujanjem odprtosti kapitalskega računa (brez da se pri tem računa na zadolževanje in vroči denar). Malo mi že gre na jetra, ko si libertarni skrajneži lastijo monopol nad ukrepi v okviru vsake zdrave gospodarske politike in si za vsak njihov uspeh pišejo plus točke.
Naomi Klein in Michael Moore sta s svojimi slaboumnimi in očitno pristranskimi komentarji ogledalo “sodobne” levičarske misli.
Šestdeset let po Josephu Goebbelsu in Leni Riefenstahl se je politična propaganda kot literarno filmska zvrst vrnila!
Ko vidim agresivnost, pristranske interpretacije in politično usmerjenost slovenskih sindikatov, na čelu z večnimi funkcionarji Semoličem, Reboljem in nepotističnimi povzpetniki kot je Štrukelj, se mi ne zdi nič tako slabega, da so (kot zgroženo omenja Naomi Klein) v Boliviji aretirali sindikalne voditelje in jih zaprli sredi džungle.
No ja, nepristranskost ne obstaja. To kot prvo.
Politično propagando najbolje obvladajo in uporabljajo vladajoči, kar pa gotovo ni levica. Čeprav je Moore kdaj res preveč senzacionalističen, tako da tudi meni ni pri srcu. Učinkovito pa opozarja na probleme. Kleinove verjetno nisi bral.
Simptomatična je pa tvoja reakcija na sindikate. Po mojem mnenju so premalo agresivni, po tvojem preveč. Si tudi ti želiš, da bi bil Janša slovenski Pinochet?