Čustveni in nestrpni

a vsaj z osnovami. O čem govorim? O prispevku Jožeta P. Damijana iz zadnjega Dnevnikovega Objektiva, v katerem je debato na Drugem domu označil za čustveno in nestrpno, Splichalovo intervencijo v isti prilogi teden poprej pa za “naivno romantično”. Hvala za komplimente, čeprav mi ni čisto jasno, kako je mogoče določeno razmišljanje označiti za “naivno romantično”, hkrati pa se prostodušno spraševati, če prav razumemo prebrano. Je pa vprašanje na mestu, saj se z znanci že nekaj časa čudimo, kako je mogoče napisati spodnji sestavek in si kljub temu v z vso resnostjo (in seveda ne-čustveno in strpno) domišljati, da imamo o svobodi tiska sploh kaj pametnega povedati.

Splichalov članek diskutira o svobodi tiska kot o drugi plati svobode govora kot ustavne pravice. Nisem prepričan, če prav razumem njegov tekst. Razumem ga kot poziv državi, naj omogoči vsem zainteresiranim državljanom enak dostop do javnega izražanja, vendar pa Splichal nikjer eksplicitno ne pove, kako naj država to naredi. Ne vem, ali je s tem mislil, da mora tako regulirati področje medijev, da mora vsak medij vsakemu posamezniku omogočiti, da kadarkoli izrazi svoje mnenje? Torej da mu mora objaviti vsak poslani članek, pismo bralcev, govorni ali slikovni prispevek? Tako bi si na primer jaz predstavljal striktno uveljavljanje ustavne pravice do tiska in govora vsakega posameznika. Toda ali mar s takšno regulacijo država ne posega v avtonomijo medijev in novinarjev? Mar ni prav sporna uzakonitev obvezne objave popravka (s strani sedanje vlade) že korak v to smer?

Priznam, kriv sem, ker ob takih in podobnih biserih, ki jih v omenjenem prispevku kar mrgoli, s težavo ohranim distanco, potrebno za koristno javno debato; mogoče tudi zaradi tega, ker sem še vedno prepričan, da je ta možna le med udeleženci, ki so o temi razprave poučeni vsaj na osnovni ravni. Da o nečem ne debatirajo zgolj zaradi tega, ker problem pač pade v njihove ideološke okvire. Ker je koristen. Ker lahko “dokažejo”, kako so baje imeli prav.

Seveda ima vsak pravico do svojega mnenja, tudi mladoekonomisti, ki nikoli v življenju niso vzeli v roke nobene komunikološke literature, in pri katerih se vprašaš, kje sploh začeti, ker manjka temeljni referenčni okvir. Ima pa neka družba evidenten problem, ko se mnenje strokovnjakov z določenega področja odpravlja z “naivnostjo”, diskurz pa diktirajo vsevedi, ki danes reformirajo pokojninski sistem, jutri davke, pojutrišnjem zdravstvo… v prostem času pa še pacajo medijsko politiko.

Mladoekonomisti v državi (in/ali politiki) vidijo največjega hudiča. Jah, politika nam lahko pošteno zagreni življenje, toda skozi stoletja smo razvili vsaj nekatere mehanizme odpora. Bojim pa se, da proti vsevedom, ki kot ribe v vodi plavajo v mlakuži tabloidnih poslovnih medijev, še nismo našli ustreznega nevtralizatorja.

Tako, pa je za nami še en čustven in nestrpen tekst.