Drugi dom
Crnkoviča ni strah
| 6. October 2007 | | Jure
V novem Dnevnikovem Objektivu je poglede na peticijo, njene podpisnike, pa tudi splošno stanje v medijih predstavil tudi Marko Crnkovič. In mi - kot že mnogokrat - ponovno dvignil pritisk.
Sam pa pravim, da me Janeza Janše ni strah. Pa ne zato, ker bi se mi zdel benigen prijaznež ali ker mu ne bi pustil pripisati vmešavanja v medije. Ni me strah kvečjemu zato, ker se zavedam, da živim v svobodni državi, v kateri mi politika ne le nič ne more, temveč mi predvsem tudi nič noče. Vir
Gospodu Crnkoviču je potrebno čestitati. Ima srečo, ki je mnogi na Delu (pod Jančičem), na RTV, na STA in še kje nimajo. Njih je strah in to upravičeno. Preveč zgodb, da bi zmogli ob njih kar zamahniti z roko in iti naprej, kot da je vse normalno. Da danes ni nič drugače kot pod prejšnjimi vladami. Gospod Crnkovič očitno ne premore niti toliko empatije, da se postavi na delovno mesto navadnega novinarja STA (ne urednika ali direktorja podjetja) pod upravo nekdanje Janševe piarkovke. Če njega ni strah, a to že pomeni, da je strah tistih, ki so se podpisali pod peticijo, votel?
Nadstandardna vpletenost politike v gospodarstvo in vmešavanje v medije, celo javne, s pomočjo paradržavnih skladov, privatnih prisklednikov in tako imenovane civilne družbe so slovenske posebnosti, ki skrbijo tudi mene. Toda trditi, da je za to kriv direktno Janša, je absurdno. Janša je kriv samo toliko, kolikor je trenutno predsednik vlade. Na tej funkciji je strelovod za vse, kar mu ima kdo očitati. Ne pride mi na misel, da bi ga ekskulpiral. Toda personificirati izključno njega kot nekakšnega bavbava, ki straši novinarje, se mi zdi malo izkrivljen, da ne rečem bolan pogled na svet.
Drži, da vpletenosti politike v druge družbene podsisteme ni uvedel Janša. Sistem vplivanja je bil položen že pred njegovim prihodom na oblast, toda vseeno ni mogoče spregledati, da je moč dane možnosti poseganja izkoristiti bolj ali manj. Eno je besno klicarjenje in nadiranje urednika, drugo je njegova zamenjava ali zamenjava celotnega vodstva podjetja. Danes ne more biti več dvoma, da je Janša (direktno ali ne) dane vzvode izkoristil neprimerno bolj kot njegovi predhodniki. Je takšno stanje nujno izhajalo iz danih okoliščin? Ne, možno je bilo ravnati tudi drugače. Janša tako ni strelovod samo zato ker je pač trenutni predsednik vlade.
Če Crnkoviča ni strah Janše, ga je strah novinarjev, podpisnikov peticije in črednega nagona.
Če že govorimo o strahu, je mene bolj strah novinarjev kot pa premiera - Janše ali kogarkoli. Strah me je črednega nagona. Če jih čez 500 podpiše Zgagovo in Šurčevo peticijo, ki je sam ne bi, potem me zaskrbi, da me ne bo kdo denunciral kot oblastniškega podrepnika.
Strinjam se, da je šlo omenjanje “novinarskih riti” čez rob. Vsak ima pravico, da pove svoje mnenje (ali pa ne), podpiše peticijo (ali pa ne), protestira (ali pa tudi ne)… toda hkrati ni mogoče mimo ugotovitve, da vseeno živimo v časih, ki bodo determinirali slovensko medijsko pokrajino tudi za obdobje, ko Janše ne bo več na poveljniškem mostu, ko bodo na njegovo mesto stopili drugi poveljniki in njihovi pribočniki. Danes morda bolj kot kdajkoli prej hote ali nehote postavljamo standarde dopustnega, mogočega, zaželenega…pri obravnavi medijev za tiste po Janši. Pri slednjem na spremembe ni mogoče upati, mogoče pa je njegovim naslednikom poslati sporočilo, da bo politično mešetarjenje z lastniškimi deleži, politkomisarsko uvajanje lastnih piarovcev kot krmarjev medijskih hiš, sistematično nameščanje “naših” in odrivanje “njihovih”… odmevalo. Da takšna praksa ne bo sprejeta molče, kot nekaj normalnega, kot “nevšečnosti, na katere lahko človek naleti.”
Seveda bo vsak odpor vedno označen kot “politizacija novinarjev”, kot upor “njihovih” proti nam, kot upor, do katerega je prišlo samo zaradi tega, ker določenim poveljnik pač ni simpatičen. Toda, ali kdo pri zdravi pameti res verjame, da se je teh 500 novinarjev podpisalo pod tisto peticijo zgolj zaradi tega, ker jim Janša pač ni simpatičen? In če je temu tako, zakaj so čakali tako dolgo?
(Še brez glasov)
Loading ...
Dvomim, da Marko Crnkovič nima pojma, kaj se dogaja v medijih. Konec koncev je sam nekakšen kvazi novinar, ki s svojim kvasenjem bolj ali manj neposrečenega kontraštva služi svoj kruh v zadnjem preostalem izmed pretežno neodvisnih medijev, Dnevniku. Od kolumnista njegove provenience bi pa vseeno priičakoval več, kot pa da niza svoje občutke v zvezi z Janšo, ko govori o političnih pritiskih na novinarje. Morda bi lahko povprašal svoje kolege v drugih medijih, kako to tam poteka. Morda bi jih lahko preizprašal, če bi jim ne verjel na prvo žogo. Konec koncev bi se moral Crnkovič zavedati, da je kvazi novinar, ki ne ve natančno, kako zgleda delo v redakciji. Ampak OK, Crni se ne boji. Ne boji se pa zato, ker je kvazi novinar, za politiko torej nerelevanten pisun, s katerim se ji ne splača ukvarjati.
Kvazi Kortenbergh!
So pa nekvazi novinarji pri Cicibanu, ki so unu sono in pleno nomine podpisali “poziv”.
Kvazi novinar, kvazi urednik (brezplačnik pod njegovim vodstvom naj bi zdaj, zdaj izšel, že tretje leto čaka nanj). To je človek, ki je tudi predsedniško kandidatko Eleno kvazi omenjal v svoji kolumni v sobotnem Dnevniku in so vsi njegovi komentarji v Dnevniku daleč pod nivojem, ki ga je nekoč že zasedal.
Pa še škoda ga ni, vsaj pokazal je, kam se lahko pade..
Dobra polemika. Hvala za dostojnost, tega na internetu nisem vajen. Se bom še kaj oglasil, ko premeljem.
Kaj imaš proti cicibanu, tastar? Po tvojih komentarjih sodeč, bi v njem bolj užival kot v onaniranju po internetu, kaj praviš? Zgleda, da si zgrešil moj point. Ravno zato, ker so cicibanovci podobno kvazi novinarji kot Crnkovič, je njihov podpis toliko bolj pomemben, štekaš? Imeli so odprte oči in ušesa in so videli, kaj se dogaja. Vedeli so za pritiske, ki so jim bili izpostavljeni njihovi kolegi, in so jih skupaj z njimi obsodili. Niso tako kot MC vtaknili glave v pesek in rekli, pritiskov ni, ker se mi počutimo dobro in nas ni nič strah. Blaženi solipsizem (hardcore egoizem?) Crnega za kolumnista njegovega kova preprosto ni sprejemljiv, še posebej v zadevi takšnega pomena kot je politični pritisk na svobodo medijev. Kar bi se moral mnenjski voditelj MC vprašati je, kako to, da so cicibanovci pokazali zrelost, ki je sam očitno ni zmožen?
Torej zrel je tisti, ki lupa vsevprek. Kdor pa misli objektivno je onanist, po grško ΜΑΛΑΚΑΣ.
Ko se bo MC umiril od navdušenja nad otrokom, ga bom spet z veseljem bral. Vsaj eden, ki ga upoštevajo še kje drugje, kot na mladinskem Dnevniku.