Čile: Lažna neoliberalna zgodba o uspehu
Če se boste kdaj z neoliberalcem zapletli v debato o prednostih in slabostih politik IMF v Latinski Ameriki, potem vam bo prej ali slej zagotovo serviral primer Čila, kjer je razsvetljeni diktator in množični morivec Augusto Pinochet odpravil demokracijo, da bi lahko tako državo brez spotikanja ob nadležne sindikate in drugo civilno družbo spravil iz revščine. Hitrejša gospodarska rast v Čilu, tako neoliberalec, je posledica uvedbe neoliberalnih reform, ki jih druge latinskoameriške države zaradi populizma svojih voditeljev niso uvedle. Sedaj životarijo v revščini in prav jim je. No, tole pravljico za lahko noč učinkovito ovrže naslednje poročilo, ki med drugim sporoča:
The paper concludes that many of the neo-liberal policies that the Chilean government did adopt have caused economic harm or have not helped needy sectors of society and the environment, while much of Chile’s success in terms of per capita income and export growth can be attributed to the successful use of non-neo-liberal policies. Vir.
Celotno poročilo na voljo tukaj.
Ko sem še pisal magisterij, sem naletel na podobno kritiko te vse obče privatizacije, in sicer na primeru pokojninske reforme. Kar je bilo najbolj zanimivo pri vsej stvari, je bilo to, da je kritiko podala svetovna banka sama(!). Prilagam povezavo do povzetka te samokritike, ki je bila omenjena tudi v Economistu lani enkrat:
http://www.socsec.org/commentary.asp?opedid=998