Cena učinkovitosti

Obstaja le en argument za privatizacijo državne lastnine – učinkovitost. V aktualnem izganjanju državnega lastništva tako mladoekonomisti kot tajkuni in politiki vpijejo v en glas: »Država ni učinkovit lastnik!« Urok učinkovitosti, to mano privatizacijskega kapitalizma, ritualno ponavljajo do onemoglosti, pa čeprav nihče natančno ne ve kaj ta »učinkovitost« je.

Že nekaj časa se po vseh svetovnih časopisih redno pojavlja londonsko letališče Heathrow – katerega upravitelj BAA Ltd. (British Airport Authority pod državno upravo )je bil privatiziran 1986 – in to vedno znova kot primer neverjetne neučinkovitosti. Vsakih nekaj mesecev lahko beremo poročila o množičnih zamudah – včasih zaradi stavk, včasih zaradi grožnje terorističnega napada, včasih brez pravega razloga, ravno danes pa ga je presenetil zgolj sneg. Niti sledu o učinkovitosti. V skorajda enakih intervalih je možno slišati obtožbe o rasizmu. Najprej je bilo po krajši divji stavki odpuščenih precej delavcev azijskega porekla, nato pa je sam župan Londona obtožil letališče rasistične obravnave obiskovalcev mesta. A se zato letališče lahko pohvali z učinkovito varnostjo. Vsaj do pred nedavnim, ko so se mimo vseh varnostnih točk neopazno sprehodili protestniki – vsi po vrsti svetle polti –, ki so protestirali proti odprtju novega, petega terminala. Gradnja tega gromozanskega terminala, ki je prej dodatno letališče kot pa dodatni terminal, je že od samega začetka vzbujal precej nasprotovanja s strani naravovarstvenikov zaradi njegove ekološke neučinkovitosti. Privatni lastniki so se namreč odločili za gradnjo po sistemu lego kock – ko potrebujejo dodatne kapacitete dogradijo še en terminal. In najbrž bodo po tem terminalu zgradili še en terminal in še eno pristajalno stezo. Sistem, ki zagotovo ne more biti učinkovit in ki bo iz letališča naredil še večjo monstruoznost. In tako se je na dan odprtja tudi zgodil popoln debakl – odpovedani leti, zgubljena prtljaga in razočarani potniki. Je pa zato privatizacija prinesla povečanje učinkovitosti vsaj na enem področju. Promet na letališču se je blazno povečal, a žal od tega ne potniki, ne okoliški prebivalci, ne delavci na letališču, ne obiskovalci mesta nimajo veliko.

Letališče, s katerim je vedno nekaj narobe, je odličen primer, ob katerem so celo največji podporniki privatizacije in učinkovitosti morali priznati, da so nekatere panoge pač poseben primer in da jih brez vsaj nekakšnega vmešavanja države pri njih enostavno ne gre. BAA Ltd. je le najbolj žalosten primer spodletelega iskanja učinkovitosti, ki jih je Velika Britanija polna. Država, ki je večino svoje infrastrukture privatizirala v osemdesetih letih, se danes sooča z mnogimi problemi neučinkovite infrastrukture. Nedavno so britanski uporabniki izglasovali British Telecom za najslabšega ponudnika, British Rail se sooča s kritikami o zmanjšani varnosti železnic, ki se razbohotijo ob vsaki novi nesreči, britanske bolnišnice pa postajajo vse dražje, vse bolj polne in vse slabše. Učinkovitost je očitno precej draga reč. Vsaj za uporabnike, če že ne za naše šamanske ekonomiste.