Komentarji na: Cena enakopravnosti

Avtor: danijel

danijel — Sat, 12 Sep 2009 11:08:34 +0000

Ljudmila Novak najprej naj razčisti s svojo komunistično preteklostjo in naj ne sramoti pravovernih kristjanov, ki nimam0 nič s tradicionalno nerazgledanostjo in hinavščino, in ki podpiramo vse ljudi ne glede na karkoli,tudi gaye in lezbijke, vsi smo bratje in sestre…. dragi moji odpustite jim, saj ne vedo kaj govorijo, kaj mislijo in kaj počnejo!
KAJ IMA BOG Z HINAVCI??’ GNUSIJO SE MU: IN PRAVI; BEŽITE IZPRED MOJEGA OBLIČJA BREZSRČNI HINAVCI!!!
ODPUŠČAM TI LJUDMILA NOVAK, KER SEM GAY, KER ME NIMAŠ RADA!

Avtor: aha

aha — Sat, 04 Jul 2009 16:04:50 +0000

To je ravno višek hinavščine, saj v obredu, med mašo, ko verniki s hostijo okušajo meso odrešenika, v tem trenutku je vse Eno, ni več spolne razlike in razrednih razlik v občestvu. To v obredu okusijo, samo da bi potem v vsakdanjem življenju z vso brutalnostjo zatrjevali, da jim je to ukinjajne spolne razlike, gayevstvo, tuje, trdijo, da jim je tuje to, kar vsakič okušajo pri maši! To je ta hinavska ambivalenca religije, ko čez dan fobično preganja točno to, kar se potem svečano prekrši-okuša v obredu. Ta navidezna, nepolitična “emancipacija” “občestva” v obredu služi le temu, da se še tesneje privije, utrdi razredne in seksistične odnose v družbi.

Avtor: Jure Mesarič

Jure Mesarič — Sat, 04 Jul 2009 15:12:08 +0000

zanimivo, da verski gorečneži pri nasprotovanju homoseksualnosti izpostavljajo ravno rušenje spolne razlike, ki je (kot pri njih itak vse) od boga dana. vsaj del queer aktivizma dejansko to danes ruši bolj, kot recimo feministke, čeprav je zagotovo manj radikalno, kot je bilo nekdaj.

Avtor: aha

aha — Sat, 04 Jul 2009 07:56:05 +0000

Sam bi se raje kot za integracijo homoseskualnosti zavzemal za emancipacijo homoseksualnosti.
Feminizem, ukinitev naravnosti spola, binarnosti spola je ključni dejavnik tudi za emancipacijo homoseksualnost, pa o tem nihče od gayev ne črhe niti besecice. In na drugi strani “feministike”(v rdečih kostimčkih tipa pekačic domačih piškotov in modnih nasvetov) vztrajno zatrjujejo da “sočustvujejo” z gayi, da jih podpirajo, pa ne vidijo, da je tak “feminizem” dejako vir problema in ne rešitev: namesto dekonstukcije spola in ženske – s tem bi trčili ob homoseksualnost in spolno razliko kot feministični problem in ne kot problem gayev s katerimi “sočustvujejo” – namesto tega vzpostavljajo novo delitev moči, novo binarnost spola, tokrat z “ženskim” pridihom, poskusom nadvlade na podlagi heteroseksizma, poskuom le zamenjati položaje med moškimi in ženaskami.

Gay gibanje dejansko goji rekacionarne tendnece: body fašizem, malikovanje moči, skriti pohod po inštitucijah (nadzornih svetih?) – vse v družbi naj ostane isto, razredna družba in ostala zatiranja, moč(ki dejansko rabi heteroseksizem) naj ostane ista – le preganjajo naj me ne, ko enakrat, ko pridem na direktorski položaj, oznanim svoj coming out.

Hanna Arent je nekje izjavila, da se v modernosti Židje lahko asimilirajo samo, če asimilirajo tudi antisemitizem, opozarjala je, da je k holokavstu prispevala tudi težnja samih Židov po asimilaciji v buržoazno družbo.(buržoazno, namesto avantgardno družbo). To je to, kar imamo danes: gayi so najbolj hvaležni zagovorinki kapitala in razredne družbe, saj jim je kapitalizem omogočil preživetje, v zadjnem trenutku ustavil progrom, ki se je pripravljal.

Morali bi se od feminizma naučiti treh zgodovinskih stopenj boja:1-zahteva po enakosti, 2-zahteva po prizavanju pravice do neke specifične drugačnosti 3-dekonstrukcija spola-ženske-gaya.
V nekem koraku je emancipatorna trditev, da gayi niso esencialno nič drugačni od “normalnih”(tako kot je radikalna teza, da ženska ni nekaj esencialnega) – s tem se hoče reči, da nimaš kaj “priznat” da si gay dokler tudi normalni ne bodo “priznali” da so skrivaj v dnu duše ravno tako gayi. Potem sledi zahteva po pripoznanju neke specifičnosti gayev, ki jo je treba zakonsko zaščititi, preprečiti utopitev v “normalnosti”, normaliziranju. Tretji korak, dekonstrukcija spola, spolne razlike, pa dregne v najboj travmatično jedro Realnega. Ta travma je za Lyotarda pogajnala tudi holokavst, ki je bil poskus znabiti se te travme, tako da se jo je projiciralo v žide.

Že Simone de Beauvoir je z izjavo da “se ženska ne rodi, ampak to šele postane” hotela reči, da spolna razlika ni nekaj kar počiva na anatomski spolni razliki, pomeni da se t.im. “naravni spol” na koncu izkaže za vedno že družbenega-političnega, da ne moremo prodreti do nepolitične naravne narave. Na ta način problematizira celo sam ontološki status “naravoslovne” narave, kar mi je ljubše, kot pa sodobno navajanje primerov “homoseksualnosti” levov, krav itd. S tem je trčila ob travmo praočeta oz. spolne razlike.

Travma praočeta je travma mita o uboju praočeta, gospodarja prahode, ki je imel v lasti vse ženske in je ubijal sinove, jim preprečeval dostop do žensk. Deleuze to korigira, praoče je imel in še ima v lasti vse penise in vse anuse – s tem korigira Freudovo heteroseksualno normo o lastnini “ženske”.
Trdim, da se današnji gayi tega problema sploh ne dotaknejo, rezultat je, da imamo namesto emacipirane politične skupnosti le mafijo, homofobno mafijo in gay mafijo, ki sta le dve plati istega kovanca: obe mafiji se fobično bojita soočenja in boja s tem praočetom – s tem pa praočeta le podpirata, podpirajo heterosekizem in razredne-kastne odnose, ki izhajajo iz praočeta – potem pa se ti nosilci zatiranja pritožujejo, da so zatirani.

Avtor: alcessa

alcessa — Fri, 03 Jul 2009 14:47:25 +0000

Skrb za premočno spojitev z mainstreamom se mi zdi zelo upravičena in realna, vendar tolaži misel, da zakonske zveze z otročički, hiško in psičkom počasi a vztrajno izgubljajo … svojo težo, svojo pogostnost, čeprav mogoče ne svoj status ideala. Tega mogoče ta idealna predstava nikoli ne bo izgubila.
Vendar tudi poročeni heteroseksualci zganjamo svoje majhne, srednje ali večje alternative. Mnogo se nas loči, poroči, loči…. Mnogi od nas nimamo otrok, čeprav bi lahko, psička pa itak ne – nekateri sanjamo o kameleonih kot o domačih ljubljenčkih. Tudi podganje dirke se nam ne da vsem zganjati in vseeno nam je, kaj kdo misli o ropotalu, ki mu mi pravimo družinski avto. Družinski kljub neobstoju otrok.
Nekaj od nas je študiralo književnost in smo hvaležni za še eno strujo poezije, kljub temu, da vemo, da je nastajala tudi zaradi zatiranja avtorjev. Precej nas je takšnih, ki vemo, da se v premalo urbanih okoljih (torej tam, kjer ni anonimnosti, ki pa je tudi dvorezni meč) zatiranje nikoli ne neha, lahko samo postane manj grdo in nevarno. Povprečen državljan ni srečen, če nima poleg sebe nekoga, ki mu predstavlja nekaj slabšega, zato da se sam počuti bolje. Če ta slabši sodržavljan slučajno ni gej, ženska ali črnec, si bo treba nekaj izmisliti, glavno, da ga/jo lahko popredmetimo in uporabimo kot podlago za šimfanje in s tem za lastno dobro počutje.

Po velikih zmagah pride čas mini porazov, razvoj evropske družbe pa še zmeraj omogoča alternative. Tudi prodajajo nam jih z veseljem.

Edino tega ne vem, ali še ostanejo vzvodi za umetnost (za tisti del umetnosti, ki nastaja v okovih)…

Avtor: Tjasa

Tjasa — Thu, 02 Jul 2009 21:00:22 +0000

Izvajanja teh dveh srednjeveških kuriozitet so neprijetna tudi za heteroseksualce. Osebno sem vedno v zadregi, ko se nekdo čuti upravičenega, da komurkoli gleda v spalnico, mednožje ali reproduktivne organe, in ko svoje lastne strahove zakriva z domnevnimi naravnostmi. To, kar izvajata ta dva (v imenu neke množice), je naravnost grozljivo, neusmiljeno in nevredno krščanskega duha.

Avtor: udarnik

udarnik — Thu, 02 Jul 2009 19:18:09 +0000

Mislim, da se odgovor na skorajda vsa tvoja vprašanja, razen zadnjega, skriva v stavku: Slovenija je procentualno gledano še vedno dežela z večinskim ruralnim prebivalstvom.

Odgovor na tvoje zadnje vprašanje pa je: Danes da, nekaj let nazaj bi se me pa mam’ce križale. :D But it was FUN!!!