Cena enakopravnosti
Napad na lokal Open je letos neizogibno prispeval k temu, da je bila problematika skupnosti LGBT deležna večje medijske pozornosti kot sicer, ko se jo tlači v razne manj pomembne rubrike o zabavi in kuriozitetah. Teoretiki zarot, ki jih na blogih in spletnih forumih ne manjka, so hitro prepoznali, da so napad organizirali sami gejevski aktivisti. Pa naj razume kdor more.
A tokrat ne bo govora o tem, pač pa o ceni, ki jo mora populacija LGBT plačati, da pridobi tiste pravice, ki naj bi bile že itak samoumevno dane, ne glede na… Prizadevanja za enakopravnost se tako zreducirajo v prepričevanje “Ljudmil Novak”, da nismo marsovci, da nismo “nenaravni”, da nismo vobče promiskuitetni, da nismo patentirali spolno prenosljivih bolezni, da lahko prav tako dobro poskrbimo za otroke, da imamo enako pravico do javne prezentacije spolne usmerjenosti kot hetero populacija…
V tem “boju” pa gejevska in lezbična populacija izgublja nekaj, kar morda le ni za odmet. Vstop v mainstream, ki je sestavljen iz romantične ljubezni, hiške in psa, zahteva ceno, ki jo plača lastna LGBT kultura, način življenja, razmišljanja in delovanja. To ne pomeni, da sem proti družbeni integraciji in toleranci, a vendar je vseeno dejstvo, da smo skozi stoletja preganjanja razvili lasten, poseben občutek in doživljanje družbenih pojavov, pri čemer gre omeniti zlasti proces “coming outa”, ki ga hetero populacija pač ne izkusi. Zgodovina LGBT populacije lahko pove marsikaj o hetero dominantni družbi, o njeni omejenosti, konstrukturiranju in razmerjih moči ter prevlade. Biti “zunaj” je lahko tudi privilegirana pozicija, ki omogoča drug, drugačen pogled, ki lahko izjemno dopolni družbeno (samo)refleksijo.
Prizadevanja za enakopravnost je tako mogoče, morda tudi potrebno radikalizirati in tako na svojstven način spodnesti tla moralistom “naravnega reda” in “večnih zakonov”. Družbo je potrebno odpreti drugačnosti, ki se ji za svoj prostor pod soncem ni potrebno “normalizirati” in ukalupiti, zliti z množico in deliti njenih predstav o življenju. Ljudmili Novak je končno potrebno zabrusiti v obraz, da v demokratični družbi s svojo sila omejeno pametjo ne more in ne sme presojati posameznikov in skupin iz lastne omejene perspektive ter jim na tej podlagi dajati ali omejevati pravice. Zakaj se moramo za pravice, tako samoumevne in vsem podeljene, prilagajati predstavam ljudi, ki bi jih bilo bolj koristno poslati na njivo? Zakaj se je potrebno opravičevati za morebitno menjavanje partnerjev? Zakaj je potrebno sprejeti konstrukt romantične ljubezni “dokler naju smrt ne loči”? Zakaj se je potrebno obleči v “business suit”, da nas sploh kdo jemlje resno? Zakaj moramo postati “vi”, da nam podelite pravice, ki nam kot državljanom, ki enako kot ostali prav tako plačujemo davke in prebiramo ustavo, pripadajo itak? Da bosta Ljudmila Novak in Aleš Primc dala svoj žegen? Bi vi svoj način življenja prepustili tem pavlihom? Ste prepričani, da bi test teh tercialk in tercialcev opravili?
Mislim, da se odgovor na skorajda vsa tvoja vprašanja, razen zadnjega, skriva v stavku: Slovenija je procentualno gledano še vedno dežela z večinskim ruralnim prebivalstvom.
Odgovor na tvoje zadnje vprašanje pa je: Danes da, nekaj let nazaj bi se me pa mam’ce križale. :D But it was FUN!!!