Čemu in komu predsedniške volitve?
Čas kislih kumaric in pasjih dni nam krajšajo morebitni kandidati na predsedniških volitvah. Ustavna ureditev Republike Slovenije namenja predsedniku protokolarno funkcijo z nekaterimi manjšimi pristojnostmi kot so predlaganje guvernerja Banke Slovenije. Nikakor pa nima izvršilne oblasti, ki je popolnoma v domeni vlade. Posredno pa na izvršilno oblast seveda vpliva zakonodajna oblast v podobi Državnega zbora. Toliko o delitvi oblasti v naši domovini.
Bolj zanimivo je vprašanje, kaj je torej izkupiček zmage na prihajajočih volitvah. Ker je predsednik le simbol, predstavnik vseh državljanov republike, gre za osvojitev simbola. Torej za prikazati katera politična opcija lahko to simbolno moč osvoji. Ljudje se seveda odločajo na teh volitvah bolj glede na kandidata kot glede na politično opcijo, ki kandidata podpira. Vendar pa sami kandidati izžarevajo nek vrednostni sistem v katerem se volivci prepoznajo.
Pa pojdimo po vrsti: Peterle je tipičen predstavnik zdravorazumskega pogleda na svet, zdravega načina zabave (+alkohola, ki ni škodljiva snov, ampak tradicija, sic). Hkrati kot bivši predsednik Demosove vlade računa na vse nostalgike in spomeničarje borbe za osamosvojitev. Zaenkrat mu zmaga v prvem krogu ne uide, saj nima protikandidata, ki bi gojil podoben življenjski slog.
Danilo Turk je kopija Boruta Pahorja. Človek bi jih skoraj zamenjal. Tako na daleč. Kandidat ima za sabo diplomatsko kariero, poleg tega pa predava še mednarodno pravo. Torej prepričal bo vse nadebudne sredince, tiste, ki se nikoli ne znajo postaviti ne na eno, ne na drugo stran. Za tiste, ki ne znajo reči ne. In niti ja, ko je nujno potrebno. Aristokrat, ki bo lovil plebejce na finte.
Gaspari je ekonomist, torej strokovnjak. Njega bodo podprli vsi, ki so ponotranjili ekonomistični pogled na svet. Torej svet matric, SWOT analiz, borznih rekordov, podjetništvu prijaznega okolja. Kandidat za ljubitelje strokovnjakov, avtoritet z pedigrejem.
Jelinčič bo privabil vse večne godrnjače, ljubitelje bobu bob izrekov, malikovalce svete slovenske zemlje. Ne uide mu nekaj odstotkov in dobra reklama za njegovo stranko, ki bo naslednje leto spet naskakovala svojo pozicijo v Državnem zboru.
Potem je še kar nekaj manj znanih kandidatov, ki bodo pritegnili razne družbene manjšine.
Elena Pečarič lahko računa na radikale in levičarje, ki ne vidijo več smisla v podpiranju Pahorjevih in LDSovih desno sredinskih politik. Njeni volivci pa dobo v drugem krogu resignirano obkrožili kandidata samoimenovane levice.
Artur Štern lahko računa na glasove samskih individualistk in individualistov urbanih okolij, ki so sam svoj mojster in ne poznajo kompromisov. Ne potrebujejo jih, ker so sami dovolj pametni. Ljubitelji in ljubiteljice kolumn Vesne Milek bodo njegovi volivci.
Ostali tudi lahko računajo na svojo peščico volivcev. Poleg žlahte jih bodo volili še ljudje, ki se bodo prepoznali v njihovem psihološkem profilu. Ali pa bodo oddali glas iz protesta največjemu domnevnemu luzerju.
Raznolikost kandidatov torej obeta predvsem medijski cirkus, ki bo na koncu sproduciral novega očeta naroda. V katerem se pa večina itak ne bo prepoznala in mirno čakala na naslednji konec mandata.
Pronicljivo napisano.
Ni kaj dodati!