| 23. July 2007 | | JureLjubljanski vrtičkaji so interesna skupina, pri kateri opažam, da se sploh ne morem pripraviti do tega, da bi jih vsaj poskušal razumeti. Ne gre. Nikakor. Sposobnost empatije kar nekam zgine, splava po Ljubljanici. Priznam, jaz sem kriv, in tudi vem zakaj. Tiste prekle za fižol, tiste pasje utice, tista solata… mi tako kvarijo estetsko doživljanje Ljubljane in tako najedajo moji (sicer rahli) obsesivni kompulzivnosti, da preprosto ne zmorem. Mesto je mesto; tam se morajo oči spočiti na parkih, lepo negovanih zelenicah, betonu in asfaltu.
Najnovejše tožarjenje MOL-a, ki si je končno upal zbrisati tisto sramoto pri Žalah, ne koristi prizadevanjem za več razumevanja.