Arhiv Svet
Danes smo vsi Libanonci
| 21. julij 2006 | Svet | Jure
Ko vojna seje grozo in smrt, ne sme nihče ostati neprizadet. Potrebno je zavzeti stališče, izbrati stran. Pozicija neprizadetega opazovalca, ki mirno prešteva mrtve in ocenjuje škodo ter napoveduje izid, predstavlja skrajno obliko nihilizma in dekadentnosti.
Najnovejši dogodki na Bližnjem Vzhodu presegajo absurdnost, so na meji čiste norosti. Vojaško najmočnejša država regije je z vso silo napadla sosedo, uničeno po desetletjih krvave in umazane državljanske vojne. Pravijo, da gre za samoobrambo. A kako upravičiti stotine mrtvih in ranjenih, uničenje komaj obnovljene libanonske infrastrukture, 500.000 notranje razseljenih oseb in 140.000 beguncev v Siriji? Upravičen odgovor na zajetje izraelskega vojaka?
Konfuznost situacije povečuje dejstvo, da ni nedolžni strani - razen prebivalstva Libanona, ki so ga ponovno zvlekli v spopad. Vse strani so si že neštetokrat umazale roke s krvjo; zločinov ne zna prešteti nihče več. Izrael upa, da bo z vojno lahko odstranil Hizbolah, ki v regiji edini predstavlja upoštevanja vredno grožnjo (ne Damask, ne Teheran ne želita vojaškega spopada z Izraelom). Palestinci trenutno ne morejo kaj dosti; strpani v zaporih ali izolirani v taboriščih in bantustanih, na milost in nemilost prepuščeni izraelski vojski, mnogokrat brez elektrike, vode, hrane, zdravil… Brez življenjsko pomembne humanitarne pomoči, brez prihodnosti. A pogled nazaj je zgovoren - v kolikor Izrael misli, da si lahko z vojaškimi sredstvi zagotovi varnost, je v globoki zmoti. Desetletja zatiranja Palestincev do zdaj še niso pridelala ne miru in ne varnosti za Izrael. Hamas je še vedno tu in tudi Hizbolah (ali kakšna druga organizacija) bo po koncu spopadov vstal kot feniks - z še večjo podporo, z novimi pristaši. Trpljenje Palesticev in sedaj ponovno Libanoncev je tisto gorivo, ki poganja razne militantne skupine. Brez tega te izgubijo smisel obstoja in podporo množic.
Ka storiti? Težko reči, a eno je gotovo - vojna v Libanonu se mora nehati takoj. Predlog generalnega sekretarja ZN se zdi dobra začasna rešitev. A trajni mir lahko temelji samo na rešitvi palestinskega vprašanja - tega pa z bianco čekom Izraelu ne bo mogoče doseči. Ameriški odziv na dogajanje, ki presega strankarske delitve, saj so si v tej temi enotni tako Demokrati kot Republikanci, kaže, da je regija pred izredno turbulentnem obdobju. Čas iskanja formule za mir je mimo, sedaj je čas vojne proti terorizmu.
Če se vrnem na začetek; na katero stran se postaviti? Trdno verjamem, da je tej v vojni moralna samo ena pozicija - tista, ki trepeta za Libanonci.
Man kann sich totsiegen!
| 21. julij 2006 | Svet | Jure
Nekatere stvari je mogoče povedati samo v nemščini. “Man kann sich totsiegen!”. Oni pač vedo. Tariq Ali je za The Guardian napisal odličen članek o vojni v Libanonu.
There are 9,000 Palestinian political prisoners in Israeli gulags. That is why Israeli soldiers are captured. Prisoner exchanges have occurred as a result. To blame Syria and Iran for Israel’s latest offensive is frivolous. Until the question of Palestine is resolved and Iraq’s occupation ended, there will be no peace in the region.
Celoten članek
Vojna? Ups… pravzaprav ne gre za vojno, samo hostilities…
At today’s White House press conference, White House spokesman Tony Snow said that the conflict between Israel and Hezbollah is not a war — after saying it was.
DAVID GREGORY: I don’t think that you really answered the part about “Why is this not our war? Why is it just Israel’s?”
TONY SNOW: Why would it be our war? I mean, it’s not on our territory. This is a war in which the United States… It’s not even a war. What you have at this point is hostilities between Israel and Hezbollah. I would not characterize it as a war. Vir
Spin se je začel. K vragu pamet in mednarodno pravo.
Medijska realnost
| 21. julij 2006 | Svet | Jure
AP Photo/Sebastian Scheiner
Po svetovni medijski sceni so zaokrožile slike izraelskih deklic, ki pišejo sporočila na izstrelke. A resnica je… izvrsten dokaz, kako fotografija vseeno ne pove več kot tisoč besed, in da je lahko izvrstno sredstvo manipulacije.
Kje je minister Rupel?
| 20. julij 2006 | Slovenija, Svet | Jure
Vojna v Libanonu traja že več kot en teden. Tam je še vedno pet Slovencev, ki ne vedo, kako se bodo rešili iz pekla. In kaj pravi minister Rupel? Nič*. Nobenega poziva k miru, vsaj obžalovanja umiranja civilistov ali ponudbe pomoči za begunce. Nič. Nič. Nič. Neverjetno. Očitno iz Washingtona nismo dobili dovoljenja za govorjenje.
*Edino, kar sem našel na to temo, je kratka novička STA:
Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je danes v Bruslju ocenil, da je ideja o namestitvi mednarodnih enot na jugu Libanona kot načina za ustavitev nasilja na Bližnjem vzhodu “primerna”. “Ideja o tem, da bi vstopili v situacijo z mirovnimi enotami, se mi zdi primerna, čeprav smo verjetno še daleč od realizacije,” je dejal vodja slovenske diplomacije.
Ni kaj, zelo angažirano.
Robert Fisk - elegija za Bejrut
| 20. julij 2006 | Svet | Jure
I lived here through 15 years of civil war that took 150,000 lives, and two Israeli invasions and years of Israeli bombardments that cost the lives of a further 20,000 of its people. I have seen them armless, legless, headless, knifed, bombed and splashed across the walls of houses. Yet they are a fine, educated, moral people whose generosity amazes every foreigner, whose gentleness puts any Westerner to shame, and whose suffering we almost always ignore.
Kam je šla evropska rast produktivnosti?
| 20. julij 2006 | Svet | Jure
Do leta 1995 je Evropa beležila hitrejšo rast produktivnosti kot ZDA, nato pa je sledilo obdobje ko je bila povprečna rast v EU-15 nižja. Ian Dew-Becker in Robert J. Gordon sta se v novem članku posvetila raziskovanju vzrokov za ta obrat. Menita, da so zanj odgovorne sprembe v obdavčitvi; povečevanje obdavčitve dela do leta 1995 je spodbujalo kapitalsko-intenzivno proizvodnjo, ki je sicer spodbujala rast a tudi nezaposlenost. Kasnejše reforme so znižale davčno obremenjenost dela, a na račun rasti produktivnosti.
A tudi čez lužo ni vse krasno. V članku, objavljenem lansko leto, ista avtorja ugotavljata, da je v ZDA samo 10 odstotkov prebivalstva z najvišjimi dohodki zabeležilo realno rast plač in prihodkov, ki je enaka ali višja od povprečne rasti storilnosti.
Se bliža nova naftna kriza?
| 19. julij 2006 | Svet | sophomore
Že nekaj časa lahko sledimo cenam surove nafte, ki zdaj prestopijo, potem pa se znova spustijo pod mejo 70 dolarjev za sod. Zadnje napetosti na Bližnjem vzhodu so ceno znova krepko potisnile navzgor, pri čemer pa se zdi, da se trgi nervozno odzivajo predvsem na t.i. površinske dejavnike - krizne razmere v iraku in libanonu, iranski jedrski program, etc. -, globinski pa jih za zdaj ne zanimajo preveč.
Dihotomijo površinsko/globinsko lahko prekrstimo tudi v nadzemeljsko/podzemeljsko, morda pa tudi kratkoročno/dolgoročno. Kar se dogaja v globinah, pod zemljo, bo namreč na ceno surove nafte vplivalo dolgoročno, medtem ko so današnja kratkoročna nihanja le posledica tega, kar se dogaja nad zemljo, na zemeljski površini.
Nekateri so zadnja nihanja cen surove nafte pa tudi drugih surovin, kot sta npr. baker in nikelj, pripisali povečani aktivnosti hedge skladov, ki so na tako nestabilnih trgih zaznali možnost velikih dobičkov. Z globalnim višanjem obrestnih mer se sicer obdobje poceni denarja končuje, tako da lahko pričakujemo, da se bo pozornost akterjev od zelo kratkoročnih scenarijev preusmerila k bolj dolgoročnim, s tem pa se bo umiril tudi obseg kratkoročnih nihanj na surovinskih trgih.
Najboljši dolgoročni scenarij je prav gotovo vsebovan v zakonu ponudbe in povpraševanja, ki ni odvisen od razpleta te ali one krize, ampak se opira na napovedi porabe surovin in njihove dostopnosti. Svetovne potrebe po energentih, tj. povpraševanje, IEA ocenjuje takole:
Te napovedi so stvar širokega konsenza, povečanje porabe pa gre pretežno na račun vključevanja industrializiranih držav v razvoju, predvsem Indije in Kitajske, v svetovno gospodarstvo.
Ali bodo te potrebe ustrezno pokrite, pa je odvisno od tega, kar se dogaja pod zemljo. Tukaj stvari niso več tako enoznačne, saj nekateri zaradi vse manjših zalog predvidevajo močno zmanjšano črpanje surove nafte v prihodnosti, medtem ko drugi svarijo pred katastrofičnimi scenariji in povzdigujejo moč trga in novih tehnologij, ki bodo odprle tudi tiste skrite zaloge, ki jih do sedaj ni bilo mogoče izkoriščati.
Prvi se sklicujejo na t.i. Hubbertovo teorijo, ki črpanje zalog surove nafte opiše po naslednji funkciji, imenovani Hubbertova krivulja:
Ameriška vlada v skladu s to krivuljo črpanje zalog nafte, tj. ponudbo, ocenjuje takole:
Glede na povpraševanje in ponudbo nam naftna kriza torej ne uide. Vendar pa Hubbertova teorija ni splošno sprejeta, najdejo se tudi večni optimisti, ki v tehnološkem napredku vidijo rešitev za nastalo situacijo. Eden izmed njih je Daniel Yergin, svetovalec velikih energetskih podjetij in dobitnik Pulitzerjeve nagrade za svojo knjigo The Prize: The Epic Quest for Oil, Money and Power.
V pogovoru za Spiegel tako Yergin meni, da visoka cena nafte ne odraža rasti povpraševanja, ampak je predvsem posledica površinskih dejavnikov:
Wir erleben gerade auf der Angebotsseite einen Ölschock gleichsam in Zeitlupe, es fehlen etwa zwei Millionen Barrel am Tag. Das hat mit den Unruhen in Nigeria zu tun, aber auch mit den Produktionsverlusten nach den Hurrikanen im Golf von Mexiko, seit dem Irak-Krieg von 2003 und mit dem gesunkenen Ausstoß in Venezuela seit 2002.
V nasprotju s Hubbertovo teorijo pa Yergin meni, da se dolgoročno ni bati, da se bo črpanje nafte zmanjšalo.
Between 2004 and 2010, capacity to produce oil (not actual production) could grow by 16 million barrels a day — from 85 million barrels per day to 101 million barrels a day — a 20 percent increase. Such growth over the next few years would relieve the current pressure on supply and demand.
Yergin svoje ugotovitve utemelji na veri v tehnološki napredek, ki bo omogočil izkoriščanje tistih virov nafte, ki so sedaj nedosegljivi. Tipično ameriški optimizem, ki svet dojema kot svoje igrišče in ki poceni nafto pojmuje kot temeljno človekovo pravico? Vsi se očitno ne strinjajo:
He puts a grand faith in technology. He begins by reminding us to consider, “would anyone have believed that we’d be walking around with cell phones 10 years ago?” He mentions the advances in the PC and a computer on so many desks. I’m no expert in technology, but aren’t grand, “wowie,” tech advances rather random events rather than necessarily pointed?
Mr Yergin, if you’re listening, please use it, though you appear to be confident, there are many of us out here who do not share your optimism. Perhaps we are ignorant.. I believe it is your duty, with this serious manner, to bring forth your best. Cell phones and PCs were NOT it.
3000 v juniju
| 19. julij 2006 | Svet | Jure
An average of more than 100 civilians per day were killed in Iraq last month, the highest monthly tally of violent deaths since the fall of Baghdad, the United Nations reported today. Vir
Združeni narodi so na podlagi podatkov iraških vladnih ustanov ugotovili, da je bilo junija v Iraku ubitih več kot 3000 civilistov. Gre za najbolj krvavi mesec po invaziji, število mrtvih pa se vztrajno povečuje. V prvih šestih mesecih letošnjega leta naj bi umrlo že 14.338 civilistov.
Vojna v Libanonu v 12 enostavnih točkah
| 18. julij 2006 | Svet | Jure
1. Many Lebanese people hate Hezbollah.
2. Lebanese Govt cannot control Hezbollah.
3. Hezbollah capture (dont be tricked by the media into using the word kidnapped) Israeli soldiers in order to secure the release of many prisoners held in Israeli jails, many of these are under 16 (now you may use the word KIDnapped).
4. Israel attacks Lebanese civilians to get Lebanon to do something about Hezbollah (refer to no 2 above).
5. All Lebanese now hate Israel and most have more sympathy for Hezbollah.
6. The cumultative hatred which is directed towards Israel by it’s neighbours is increased.
7. Israel’s security (consequently) is less than it was before.
8. Israeli’s assumption that state terrorism and collective punishment should be the only way to guarantee their security is again proved a failure.
9. The repetition of flawed actions to produce a successfull result is a definition of madness.
10. The US as the sponsor of Israel (as Syria USED TO BE a sponsor of Lebanon) refuses to do anything to convince Israel to change it’s mind.
11. The US thus is a bad parent which is doing more harm to their child (Israel) than good by spoiling and over-indulging it in it’s madness.
12. Many (particularly outside looking in) cannot believe the stupidity and pointlessness of actions guided solely by hate and pride, they see clearly how the situation might have been stopped earlier on but the players involved would not act because of pride, arrogance and hatred, once more the middle east becomes a symbol of everything that is detestable about human nature.
Pobrano na spletu.
Hizbolah - kaj je to?
| 17. julij 2006 | Svet | Jure
Hezbollah - or Party of God - emerged in Lebanon in the early 1980s and became the region’s leading radical Islamic movement, determined to drive Israeli troops from Lebanon.
In May 2000 - due partly to the success of the party’s military arm - one of its main aims was achieved. Israel’s battered and bruised army was forced to end its two-decade occupation of the south.
Hezbollah now serves as an inspiration to Palestinian factions fighting to liberate occupied territory.
The party, in turn, has embraced the Palestinian cause and has said publicly that it is ready to open a second front against Israel in support of the intifada.
Ironija; Hizbolah je nastal, da bi Izraelce pregnal iz Libanona - danes vdirajo Izraelci v Libanon, da bi od tam pregnali Hizbolah.
Strani (39): « prva ... « 32 33 34 [35] 36 37 38 » ... zadnja »
Loading ...
