Dolgo časa smo čakali, da se bo mednarodna skupnost (t.j. ZDA in kdorkoli se pač v določenem trenutku z njimi strinja, v tem primeru npr. Evropska unija) odzvala na demokratično revolucijo, ki zdaj poteka v Egiptu.
Američani, ki radi govorijo o demokratizaciji Bližnjega vzhoda in v regijo demokracijo še raje izvažajo na konicah tomahawkov, se nekako niso mogli pripraviti do tega, da bi egiptovskemu ljudstvu priznali demokratične aspiracije. Sicer gobezdav predsednik Obama v zvezi z Egiptom besede demokracija ni uporabil niti enkrat, ampak je namesto tega razglabljal o nekakšnih reformah.
To niti ni tako čudno. Egipt je namreč z dobro milijardo dolarjev letno največji prejemnik ameriške (vojaške) pomoči za Izraelom, pri čemer bi govorjenje o demokratičnih spremembah v Egiptu lahko namigovalo, da ZDA ne podpirajo le “edine demokracije na Bližnjem vzhodu” ampak tudi njegovo največjo diktaturo.
Dogovor je tukaj seveda jasen. Mubarakov režim, ki s trdo roko vlada največji državi v regiji, v zameno za milijarde dolarjev gleda stran, ko preko meje judovski okupatorji kradejo zemljo Palestincem in koljejo ženske in otroke v Gazi.
Seveda egiptovskemu ljudstvu to ne diši preveč, še posebej ne najmočnejši politični sili v Egiptu, Muslimanski bratovščini, katere palestinska podružnica, Hamas, je zmagala na demokratičnih in svobodnih volitvah v Palestini pred štirimi leti. Le kaj je torej pičilo ameriško zunanjo ministrico Hilary Clinton, da je pozvala k poštenim in svobodnim volitvam v državi, kjer se lahko po Hamasovem palestinskem zgledu na oblast zavihtijo islamisti?
Odgovor na to se skriva v včerajšnjih zaključkih srečanja zunanjih ministrov EU, kjer lahko znova preberemo poziv k poštenim in svobodnim volitvam, ampak tokrat s pomembno kvalifikacijo, merjeno prav na muslimanske brate: egiptovski režim naj začne dialog le s tistimi političnimi silami, ki spoštujejo demokratična načela.
Kako tako visoko leteče gobezdanje zgleda v praksi, je mogoče videti na primeru Gaze. Palestnci so se takoj potem, ko so na poštenih in svobodnih volitvah izvolili ljudi, ki niso bili po volji ZDA in Izraela (t.j. niso spoštovali demokratičnih načel, še posebej ne pravice slednjega, da nekaznovano kolje Palestince in jim krade zemljo), znašli v koncentracijskem taborišču in na strogi dieti, da tisoče mrtvih v izraelskih napadih niti ne omenjamo.
Zato ni čudno, da se v času, ko mirovnik Tony Blair že blebeta o grozeči verski avtokraciji v Egiptu, muslimanski bratje v protestih držijo nekoliko bolj ob strani. ZDA, Izrael, EU in Mubarak si namreč ničesar ne želijo bolj kot posnetkov islamistov s Korani v rokah, da bi nato pod pretvezo obrambe pred islamskim fundamentalizmom obračunali z protestniki.
Mubaraku, diktatorju, ki že tri desetletja grobo zatira vsako demokratično opozicijo in v tem času ni bil sposoben organizirati niti približno svobodnih in poštenih volitev, torej njegovi sponzorji iz Zahoda svetujejo, naj se o organizaciji svobodnih in poštenih volitev pogovarja le s tistimi, ki spoštujejo demokratična načela. To nikakor ni šizofreno stališče, ko pa je edino demokratično načelo, ki kaj velja, spoštovanje pravice Izraela, da potepta še zadnje upanje Palestincev na človeka vredno življenje.
