Arhiv Svet
Mučenje: cena za varnost
| 8. marec 2008 | Svet | kriptoproletarec
Predsednik ZDA George Bush je vložil veto na predlog zakona, ki bi prepovedal obveščevalni agenciji CIA uporabo mučenja oz. t.i. postopek “waterboardinga”. Razlog za tako odločitev naj bi bil v tem, da bi s prepovedjo te tehnike zasliševanja ogrozili učinkovitost boja zoper terorizem. In sad tega boja je tudi dejstvo, da ni bilo terorističnih napadov v ZDA v zadnjih 6 letih in pol.
Torej se tudi v Sloveniji uspešno borimo proti terorizmu, saj nismo doživeli še nobenega terorističnega napada. Medtem pa se ZDA vedno bolj odmikajo od dediščine razsvetljenstva. Če je Beccaria konec 18. stoletja odločno nastopil proti uporabi mučenja v kazenskih postopkih, so novodobni filozofi učinkovitosti, dediči anglosaškega pragmatizma, dosegli novo zmago. Ob izvedbi cost and benefit analize so ugotovili, da je manjše zlo, če posameznik trpi kot pa če umrejo nedolžni posamezniki. Resnično dosledna izvedba utilitaristične filozofije, ki se na ameriških tleh uspešno pari z retributivizmom, torej ideologijo pravičnega in strogega kaznovanja.
Land of the Free?
| 2. marec 2008 | Svet | kriptoproletarec
ZDA nadzoruje skoraj 1.000.000 (z besedo milijon) ljudi z razlogom, da so lahko potencialni teroristi. To so tako visoke številke, da bi bil že čas, da se pojem totalitarne države malo bolje opredeli. Očitno tudi parlamentarna demokracija izpolnjuje pogoje za vstop v klub totalitarnih družb.
Več o tej “zabavni” zadevi na strani organizacije American Civil Liberties Union. Zabavno je pa vsekakor, da so na aktualni listi potencialnih teroristov tudi pokojni Saddan Husein in napadalci 11.9.2001. Ja, računalniške evidence ne lažejo.
Stroškovno mesto: Irak
| 2. marec 2008 | Svet | kriptoproletarec
Joseph Stiglitz je izdal novo knjigo The Three Trillion Dollar War: The True Cost of the Iraq Conflict. V njej je razdelal stroške proračuna ZDA zaradi ameriške okupacije Iraka. Ker večina knjige ne boste prebrali, vam tu ponujam krajše Stiglitzevo poročilo.
PS: V današnjem Nedelu je objavljen tudi prevod krajšega intervjuja z avtorjem knjige. Zanimivo je, da prevajajo trilion z milijardo. Dosedaj sem mislil, da je bilion milijarda, trilion pa tisoč milijard. Površnost zaradi zmanjšanja stroškov delovne sile. :)
Zimbardo o Abu Graibu
| 28. februar 2008 | Svet | Jure
Slavni psiholog o mučenju v Abu Graibu. Video in nekaj še neobjavljenih fotografij.
Situations can be sufficiently powerful to undercut empathy, altruism, morality and to get ordinary people, even good people, to be seduced into doing really bad things — but only in that situation.
Understanding the reason for someone’s behavior is not the same as excusing it. Understanding why somebody did something — where that why has to do with situational influences — leads to a totally different way of dealing with evil. It leads to developing prevention strategies to change those evil-generating situations, rather than the current strategy, which is to change the person.
TED 2008: How Good People Turn Evil, From Stanford to Abu Ghraib
Balkanske fantazme
| 24. februar 2008 | Svet | Jure
Najbolj bizarna zgodba iz sveta se trenutno dogaja v Srbiji, kjer politiki kot v transu ponavljajo, da je Kosovo srbsko, vedno bilo in vedno bo, in čakajo na čudež. Iz Moskve ga seveda ne bo; ruski medved bo kot običajno na veliko godrnjal, a za srbsko stvar ne bo naredil nič (sploh je kdaj?). Tudi če bi hotel, ne more. Najnovejše srbsko pozivanje ZDA, da prekličejo priznanje, je prvovrstna burka. To bi bil šele čudež. A čudeže je nazadnje delal nekdo pred 2000 leti, od tedaj pa je vino vino, voda pa - žal - samo voda.
Tako od daleč, iz distance, je to srbsko zaklinjanje na škodo realnosti še bolj bizarno. Kosovo pač ni več srbsko, že nekaj časa je to jasno vsem, tudi srbskim politikom. Ni še povsem albansko, saj bo mednarodna skupnost spet malo inovirala, a Kosovo je očitno cena, ki jo bo srbski narod moral plačati za politiko velikega vodje s slušnimi težavami. Pošteno? Ne vem, zgodovina pač ni poštena. Vzklikanje, da je Kosovo Srbija, je danes povsem enako kot slovenska “Trst je naš.” Pač ni več, get over it.
Vprašanje je, če je to zadnji račun; v kolikor se strasti ne bodo umirile, v kolikor ne bo politika, ki bi ljudem povedal resnico, naj bo še tako boleča in grda, v kolikor bo nacionalistična ujma ponovno odplaknila evropske ambicije, bo Slobo iz groba Srbom in njihovim sosedom še naprej pošiljal zapitke.
Kako smo skuhali žabo
| 19. februar 2008 | Svet | kejt
It’s too late to stop climate change, argues Ross Gelbspan — so what do we do now?
The only antidote to that kind of future is a revitalization of government — an elevation of public mission above private interest and an end to the free-market fundamentalism that has blinded much of the American public with its mindless belief in the divine power of markets. In short, it requires a revival of a system of participatory democracy that reflects our collective values far more accurately than the corporate state into which we have slid.
Unfortunately, we seem to be living in an age of historical amnesia. One wonders whether our institutional memory still recalls the impulses that gave rise to our constitution — or whether we have substituted a belief in efficiency, economic rationalization, and profit maximization for our traditional pursuit of a finely calibrated balance between individual liberties and social justice.
Nevarna pošta
| 19. februar 2008 | Svet | Inki
Ameriški komik Bill Maher (http://www.billmaher.com/?page_id=4), se je v svoji petkovi oddaji Real Time with Bill Maher na HBO, ko je bilo govora o Bushevi zahtevi podaljšanja zakona po katerem lahko ameriškim državljanom oblasti prisluškujejo po telefonu in berejo njihovo elektronsko pošto, takole pošalil ter napisal svoj potencialno nevaren mejl:
Subejct: Summer Camp
From: Kimmi kimmiwast@gmail.com
Date: Fri, 15 Feb 2008 17:56:30
To: Suzy suzyqueen8@gmail.comDear Suzy!
Summer camp sucks! I am stuck in cabin with 72 virgins. It’s like Ground Zero for boredom here. Thanks god form my iPod. I have all my fav bends in there: Anthrax, Biohazard, Poison, Slayer, Megadeath, Suicidal Tendencies. And some girl stole my bottle of »Explosive« brand hair gel, and when I found my explosive gel was missing, I blew up! Someone said I look like Ugly Betty, which sucks because I hate America … Ferrara. Well, I need some toiletries, so I’m gonna hit Target before I crash. See u in the next life!
Na senčni strani estonskega poletja
| 19. februar 2008 | Svet | analizator
Ko se je po naših krajih pred časom potikal nekdanji estonski premier Mart Laar, smo lahko na njegovem predavanju v Ljubljani opazli trume samozvanih liberalcev, ki so prihiteli poslušati novi enotnodavčni evangelij. Laar, sicer posterboy neoliberalnega projekta, je takrat inštruiral v službi American Enterprise Institute, agresivnega neokonservativnega think-tanka, ki je hujskal k vojni v Iraku in ki meni, da je segrevanje ozračja izmišljotina zapohanih hipijev. Janševe vlade tiste dni še ni zapustila vsa pamet, zato se je Laaru lepo zahvalila za piar, načrte o uvedbi enotne davčne stopnje v Sloveniji pa zaklenila v predal in vrgla ključe stran.
Daleč se je razlegel jok in stok mladoekonomistov, za katere je estonski ekonomski čudež naenkrat postal nedosegljiv ideal, ki so se mu Slovenci po njihovem mnenju odpovedali zaradi svoje socialistične miselnosti in ozkogledne zaplankanosti. Bolj pogumni med njimi so se kakor popadljiva ščeneta zagnali med noge ekonomistom, kot so Jože Mencinger, France Križanič in Veljko Bole, ter jih zmerjali z diletanti in kao-strokovnjaki. Zakaj? Zato ker so se zavzemali za premišljeno gospodarsko politiko, ki se izogiba šok terapijam. V očeh malikovalcev Miltona Friedmana, intelektualnega botra čilenskega diktatorja Augusta Pinocheta, prav gotovo hud greh!
Nedavno je svoj počen piskrček pristavila še največja živeča (po smrti Ayn Rand, slava ji!) polihistorka, izjemna stilistka in nenadkriljiva analitičarka, pronicljiva politična ekonomistka, specialistka za širok diapazon teorij gospodarske rasti, sicer priložnostna, zaradi objektivnih izobrazbenih pomanjkljivosti nehabilitirana predavateljica na FDV in nadebudna beletristka Ana Jud. V prostem spisu, ki se bere kakor zapiski kakšnega lenega in neukega maturanta, na hitro nakracani v gostilniški debati, kjer je ekonomski mag Mićo Mrkaić spil kakšno pivo preveč, je namreč tudi ona povzdignila estonski model.
To je zbudilo moje zanimanje za estonski čudež, kakor mu pravijo. Le kaj je takega v deželi estonski, da se na njen zgled kot muhe na med lepijo intelektualno nadmočni, uporabno inteligentni misleci? Gospodarska rast? OK, če se komu zdi 4,5 odstotka v zadnjem lanskem četrtletju kaj spektakularnega, je to pač njegova stvar (primerjajmo: Slovenija je v tretjem četrtletju 2007 zrasla za Estonijo sanjskih 6,3 odstotka!). Manipulacija, se bo zadrl kak liberalni skrajnež, še lani je namreč Estonija rasla tudi po dvoštevilčnih stopnjah rasti, v letih 2005 in 2006 pa po 10,2 in 11,2 odstotka! No, pa saj tudi inflacija ni zaostajala - januarja letos je tako dosegla najvišjo vrednost v zadnjih 10 letih, srh zbujajočih 11 odstotkov. Estonija, z znatno nižjo gospodarsko rastjo in skoraj dvakrat višjo inflacijo, naj bi torej bila zgled Sloveniji!?
Jih že slišim, oboževalce neoklasičnih modelov, kako rožljajo z nečim, kar je ne preveč okretno poimenovano učinek Balassa-Samuelson. Gre preprosto zato, da gospodarstva z višjo rasti produktivnosti od drugih beležijo višjo inflacijo. Višja rast produktivnosti v mednarodni konkurenci izpostavljenem menjalnem sektorju vpliva na zvišanje plač v tem sektorju, ki se nato “neupravičeno” prelije v plače nemenjalnega sektorja, katerega storitve se podražijo - in inflacija je tukaj.
Pustimo sedaj vnemar vprašanje, koliko je omenjeni učinek prispeval k inflaciji - stroka ima o tem deljena mnenja. Ni pa dvoma, kje se je produktivnost v Estoniji najbolj povečala, namreč v finančnem sektorju. Tuje banke, predvsem skandinavske so zavladale estonskemu finančnemu trgu in Estoncem se je skoraj zmešalo od navdušenja. Banke so delale nadure, oni pa so se lahko začeli zadolževati, kot se spodobi. Rast posojil na letni ravni se od sredine leta 2005 tako ni spustila pod 50 odstotkov. Ta točka preloma je še posebej zanimiva. Estonija je namreč nekaj mesecev prej, poleti leta 2004, z vstopom v evropski sistem menjalnih tečajev (ERM2) fiksirala vrednost svoje valute v evrih. Z zamikom nekaj mesecev rast obsega posojil znatno poskoči. Le zakaj?
Vzroka sta po mojem mnenju dva: ugodna konjunktura v tistem času in prepričanje Estoncev, da se menjalni tečaj med evrom in estonsko krono zdaj pa prav zares ne bo spremenil. Balti so se sicer vedno radi zadolževali v tujih valutah in konec decembra lani je bilo kar 77 odstotkov dolgov v evrih. Kako tudi ne - obrestne mere na posojila v evrih so nižje od tistih v estonskih kronah in medtem ko Estonec uživa v vratolomni rasti gospodarstva in posledično višji plači (povprečna estonska plača se je v zadnjem četrtletju 2007 na letni ravni dvignila za 20,2 odstotka), ostaja breme njegovega dolga zaradi fiksnega tečaja krona-evro v domači valuti nespremenjeno, realno pa seveda nižje. Le kdo se ne bi v takšnem primeru zapufal do ušes?
Pa si oglejmo, kam gre ves ta denar, ki se valja po Estoniji:
the increase in the loan and leasing stock of the non-tradable sector, which is oriented to domestic demand, contributes 90% of the growth of the corporate loan and leasing stock. Most of it may be attributed to the real estate sector. Compared to the non-tradable sector, the loan and leasing stock of the export sector has grown modestly. Vir.
Po domače povedano: namesto, da bi Estonija vlagala v izboljšanje svojih izvoznih zmogljivosti (s prihodki od izvoza bo namreč moralo gospodarstvo odplačati svoje dolgove), raje s tovornjaki vozi denar na prag gradbenemu sektorju. Če je delež gradbeništva v estonskem BDP leta 2001 znašal 16,7 odstotka, je v letu 2006 dosegel 22,9 odstotka. Vse tiste pralne in pomivalne stroje, postelje in omare (najbolje super uvoženo robo) velja kupiti na potrošniški kredit (v evrih, kakopak), zaradi luknje v tekočem računu, 15,7 odstotka BDP v letu 2006, pa naj se sekirajo drugi.
Vemo, da sta primanjkljaj v tekočem računu in fiksni tečaj fatalna kombinacija. Uravnoteženje tekočega računa bi bilo najlažje speljati tako, da bi z devalvacijo krone glede na evro pocenili estonski izvoz in podražili uvoz. Ampak če se to zgodi, bodo vsi tisti evrski dolgovi naenkrat videti veliko večji - več kron za evro pomeni višji dolg za zasopihanega estonskega potrošnika. Zgleda, da bo uravnoteženje potekalo na stari dobri način zategovanja pasu: zmanjšanje potrošnje in nižanje realnih plač. Le tako bo estonski izvoz, ki ga zadnja leta pesti višja rast plač od rasti produktivnosti (ravno nasprotno kot v Sloveniji) znova pridobil na konkurenčnosti.
Estonska epizoda lepo kaže, da fiksni tečaj sam po sebi ne predstavlja čudežnega zdravila za makroekonomsko stabilnost, kakor v svojih litanijah natolcujejo slovenski mladoekonomisti. Pri odločanju o tem, ali je za gospodarstvo bolj primerna šok terapija ali postopno prilagajanje (gradualizem), je lahko dogmatizem nevaren. Fiksni tečaj, ki ga nekateri priporočajo za krotenje visoke inflacije, je preko vratolomne rasti zadolževanja v Estoniji poskrbel za makroekonomska ravnotežja druge vrste. Če bi bil Soros še aktiven, bi Mart Laar tenko piskal, ko bi moral sodržavljanom razložiti, zakaj jim je mednarodni kapital kljub vzornem kopiranju receptov neoliberalnih pametnjakovičev zavdal z brco v glavo. In da ne bo dvoma, da bo Estonija svojo neoliberalno zablodo plačevala s trdim in ne morda mehkim pristankom, še tale povedna slikica gospodarske rasti v Estoniji:
Smola pač.
Waterboarding/Water Torture
| 11. februar 2008 | Svet | Jure
Richard E. Mezo, ki je bil v okviru usposabljanja izpostavljen zasliševalski tehniki, danes evfemistično poimenovani kot “waterboarding”:
As the two men held me down, one on each side, someone began pouring water onto the blindfold, and suddenly I was drowning. The water streamed into my nose and then into my mouth when I gasped for breath. I couldn’t stop it. All I could breathe was water, and it was terrifying. I think I began to lose consciousness. I felt my lungs begin to fill with burning liquid.
Pulling out my fingernails or even cutting off a finger would have been preferable. At least if someone had attacked my hands, I would have had to simply tolerate pain. But drowning is another matter….
Waterboarding has, unfortunately, become a household word. Back then, we didn’t call it waterboarding — we called it “water torture.” Celoten članek
Obraz ameriške vojne proti terorju
| 10. februar 2008 | Svet | analizator
Zmagovalec World Press Photo 2008, Tim Hetherington, VB
Na sliki ameriški vojak Juan S. Restrepo, ki je julija 2007 umrl v t.i. dolini smrti v Afganistanu. Ganljiva metafora zlomljenega ameriškega ponosa. Ne bi se čudil, da bi kdo vojaka Restrepa razglasil za heroja svobodnega sveta in tako še podčrtal absurdnost prizadevanja, ki se mu reče vojna proti terorju.
Loading ...
