V časih, ko se enim toži po mesiji, drugi pa si želijo tatcherjanski preobrat, pride najnovejša Curtisova serija kot naročena. Vključno z našo najljubšo pisko šunda.
Adam Curtis – All Watched Over by Machines of… by jamesyireland
Le kaj za hudiča se dogaja v območju evra? Še včeraj smo poslušali, kako lahko skupno evropsko valuto reši le ostro proračunsko krčenje, demontaža socialne države na hrbtih potratnih južnjakov, ki so se v dobrih časih tako spozabili, da so pripeljali evropsko gospodarsko in denarno unijo na rob propada.
Diktum Nemčije, Francije in evropskih institucij je bil jasen: bankrot je prepovedan (to bi preveč udarilo nemške in francoske banke, ki so južne brate financirale z “ugodnimi” posojili), izstop iz območja evra ni možen (pasti ne sme niti ena domina, ali pa bo monetarna unija razpadla). Pokoro za grehe pohlepnih bankirsko-finančnih elit naj plača ljudstvo, ki naj dela dlje za manj denarja, ki naj pozabi na civiliziranega človeka vredno javno infrastrukturo in ki naj pričakuje krčenje pravic od zdravstva preko izobraževanja do pokojnin.
Na tem blogu smo pred skoraj natanko letom dni, še preden je bil sprejet prvi reševalni paket v zgodovini EU, menili, da bi morale države EU Grčijo rešiti tako, da bi ji pomagale bankrotirati. Seveda je bilo takšno mnenje popolnoma iz mode. Mnenjske strani domačih časnikov so namreč polnili (in jih polnijo še danes) dolgovezni traktati slovenskih ekonomistov zdaj že v srednjih letih, ki so papagajsko ponavljali prevladujočo dogmo: je treba šparat, ne pa z državnim dnarjem ga srat. Kako natanko naj bi brutalno sekanje državne potrošnje pomagalo Grčiji odplačati dolgove v času recesije doma in po svetu, niso razložili. Kakor tudi ne, kako naj bi proračunski rezi v Sloveniji zagnali slovensko gospodarsko rast.
Tega jim ne moremo zameriti. Še ugledni harvardski ekonomist Alberto Alesina se je namreč osmešil z razlago v najboljši maniri vudu ekonomike: krčenje državne potrošnje kot odgovor na padec domačega in izvoznega povpraševanja da bo povečalo zaupanje gospodinjstev in podjetij v prihodnost, obudilo tiste znamenite Keynesove živalske strasti in na krilih zasebnega in izvoznega povpraševanja se bo gospodarstvo kot feniks dvignilo iz recesije.
Nice hash, if you can get it, Beppe! Takšno poceni filozofiranje ni le prozorna apologija globalnega finančnega kapitalizma in razmerij moči, ki jih vzpostavlja, ampak je tudi nadvse škodljiv kvaziekonomistični konstrukt, ki nima podlage v ekonomski znanosti. Kot smo pokazali tukaj na Drugem domu, se tiraniji aritmetike, ki stoji za finančnimi bilancami vsakega gospodarstva, ni mogoče izogniti: če gospodinjstva ne trošijo in če so izvozni trgi v recesiji, potem tudi podjetja ne vlagajo in je edini vir povpraševanja država. Če začne slednja varčevati, lahko recesijo le poglobi. To ni stvar teorije, ampak aritmetike – in aritmetika je, kakor pravimo med brati, prasica.
Težava je v tem, da so se nasvetov Alesine kot rešilne bilke oprijeli voditelji EU, ki so vudu mojstra celo v goste vabili, kakor da bodo njegove vraže uspele ustaviti dolžniško sneženo kepo, ki se je začela valiti še preden je bil v zameno za posojila EU sprejet prvi varčevalni paket v periferiji območja evra. Če je namreč stopnja gospodarske rasti nižja od obrestnih mer, ki jih mora država plačevati na svoje obveznice, potem bo breme javnega dolga vedno višje. In če rast zatolčemo še z brutalnim krčenjem javne porabe, bo dolžniška kepa rasla še hitreje.
Ali je razlog za takšno politiko poskus preusmerjanja pozornosti iz ekscesov dereguliranega finančnega sistema na moralno zavržene južnjake, ki jih je treba predstaviti kot poglavitne krivce za krizo, ali pa ideološka zaslepljenost, pravzaprav ni važno. Učinek te politike na gospodarstva, ki so jih bila v zameno za pomoč prisiljena prevzeti (oz. so to naredila prostovoljno, kot npr. Velika Britanija), je katastrofalen: Grčija in Irska se zdaj opotekata še pod dodatnim dolgom z nalepko “reševalni paket EU”, recepti Alesine pa so državi še globlje potisnili v recesijo.
Par sto milijard evrov po začetku reševanja smo torej ponovno soočeni z neizbežnostjo bankrota držav na periferiji, kot prve seveda Grčije. Prelahko bi bilo reči “rekli smo vam.” Že takoj na začetku dolžniške krize je bilo jasno, kaj je najboljša rešitev: ponuditi pomoč prezadolženim državam, a ne zato, da se kaznuje domnevna potratnost njihovega prebivalstva, ampak da se zagotovi evropskemu finančnemu sistemu dovolj časa in denarja, da se pripravi na bankrote - kakorkoli jih že imenujemo: prestrukturiranje, podaljšanje ročnosti posojil, znižanje obrestnih mer nanje, itd.
Zdaj, ko je denarja zmanjkalo, ostane samo še nenadzorovan bankrot. Argentinski primer je tukaj zelo poučen: pred 10 leti so bili čikaški dečki, ki so vodili argentinske finance, prepričani, da lahko obranijo fiksni tečaj med pesom in dolarjem (kaj drugega je evro, če ne defacto fiks na nemško marko?) in hkrati odplačajo dolgove tujim bankam, če bodo le dovolj stisnili svoje ljudstvo, vsaj tako močno, da bo scalo kri. IMF je zalagal Argentino z denarjem, kot to sedaj dela EU z Grčijo, namesto da bi jo prislil k bankrotu in k fleksibilnemu tečaju.
Samo upamo lahko, da bodo podobni nasveti za grški primer upoštevani. V Argentini je, ko je vrag vzel šalo, propadel celotni bančni sistem, gospodarstvo je potonilo v recesijo, začeli so se nemiri. Pa tudi če Grčiji uspe kolikor toliko uspešno bankrotirati, to še ne pomeni, da ne bo pri tem šlo za prvi korak na poti k potonu evra. Torej: Kupite dolarje, gospoda, in se trdno držite!
Pri Brookings Institution, ki mimogrede sodi med precej mainstream ameriške think tanke, so leta 2009 izdelali poročilo, v katerem so ocenili, da ameriški brezpilotni troti (drones) na vsakega likvidiranega militantneža ubijejo še 10 civilistov. Še enkrat: 1: 10. Razmerje, ki naj bi bilo po nekih drugih ocenah še konzervativno. V istem poročilu so še ocenili, da naj bi tako troti v letu 2008 ubili približno 600 civilistov.
Od takrat je Obama uporabo trotov v Pakistanu zgolj še povečal. 2009, 2010, 2011.
O mednarodnem pravu po 11/9 bi težko napisali kaj spodbudnega, a kljub vsem akrobacijam: uporaba orožja, ki pobije toliko civilistov, je čisti terorizem. Če ni, je vsako izgubljanje besed o mednarodnopravni zaščiti civilistov povsem nepotrebno, polkovnik pa lahko tisto libijsko mesto mirne duše zradira z zemljo. Nekaj kombatantov, ki so potrebni, da se upraviči še tak masaker, bo pa vmes ja zadel, kajne?
Vedno odlični Salon:
For decades, we have held in contempt those who actively celebrate death. When we’ve seen video footage of foreigners cheering terrorist attacks against America, we have ignored their insistence that they are celebrating merely because we have occupied their nations and killed their people. Instead, we have been rightly disgusted — not only because they are lauding the death of our innocents, but because, more fundamentally, they are celebrating death itself. That latter part had been anathema to a nation built on the presumption that life is an “unalienable right.”
But in the years since 9/11, we have begun vaguely mimicking those we say we despise, sometimes celebrating bloodshed against those we see as Bad Guys just as vigorously as our enemies celebrate bloodshed against innocent Americans they (wrongly) deem as Bad Guys. Indeed, an America that once carefully refrained from flaunting gruesome pictures of our victims for fear of engaging in ugly death euphoria now ogles pictures of Uday and Qusay’s corpses, rejoices over images of Saddam Hussein’s hanging and throws a party at news that bin Laden was shot in the head. “USA! USA!” is the wrong response
Da globalna obveščevalna mašinerija išče najbolj iskanega terorista celo desetletje, na koncu pa ga najde “v razkošnem dvorcu, osemkrat večjem od vseh preostalih hiš v okolici, obdanem z večmetrskimi zidovi z bodečo žico na vrhu”, resnično pomirja. Pomislite, kako zelo uspešni bodo šele pri preprečevanju povračilnega udarca.
Projekt It Gets Better. Stotine video nagovorov, a najbolj gledani so seveda korporativni. Oglasile so se skoraj vse t.i. progresivne korporacije iz Silicijeve doline, a i šire. But don’t expect Exxon Mobil ;)
Prvič. Najtežje, a tako zaželeno: korporativne komunikacije s pristnimi emocijami. PR kills for that.
Drugič. Kaj vidimo? Brez dvoma ljudi, ki jim je uspelo. It got better – for them, no doubt about it… ki pa se, ne tako redko, pri snemanju sporočila It Gets Better, sicer ultra-korporativnega, ultra-javnega, ultra-profesionalnega… zlomijo. Solze, pavze, vzdihi… tisti pravi, pristni, otipljivi…
Tretjič. Manjšinskost producira drugačne ljudi. To bo ostalo z nami še dolgo časa.
Apple, Google, Adobe, Microsoft
Ervin, why are u carrying water, too?
P.S. Opazujte, kako so vsi slovenski mediji in vsi zunanjepolitični komentatorji, vključno z Milharčičem in Videmškom, bolj ali manj godrnjajoče, a vendarle podprli intervencijo v Libiji. Srebrenica, pravijo. Kaj pa Afganistan 2.0?
Oh, kako lepo je gledati te evropske parlamentarce, ki so po “incidentu” Thaler & Co. tako pohiteli zatrjevati, da pa sami z lobističnim zlodejem nimajo nič. Gnila jabolka (beri: najbolj neumna, štorasta in nepazljiva) je treba samo odločno vreči iz košare in vse bo spet v najlepšem redu. Mhm.
Britanska organizacija Spinwatch se je včeraj razpisala o lobističnih uspehih pri direktivi Alternative Investment Fund Managers (AIFM), ki naj bi po globalnem razčefuku regulirala delovanje hedge in private equity skladov. Finančna industrija ni bila navdušena. Rewrite! In so s pomočjo evropskih parlamentarcev dobili “rewrite”.
By May 2010, there had been 1,600 amendments tabled on a draft report, which was being prepared by MEPs. It is estimated that half of these came from financial lobbyists.
…
MEPs were being swamped by financial lobbyists. Indeed most of the lobbying of Tory MEPs undertaken by Goldman Sachs lobby groups was focussed on the AIFM Directive – one Tory MEP lists 124 “lobbying contacts” related to that Directive.That equates to one “contact” every working day for six months.
Ali pa reforma derivativnih finančnih instrumentov:
Kay Swinburne, a central MEP on the Parliament’s Economics and Monetary Committee – the key committee examining derivatives reform – met Goldman Sachs, its lobby groups or PR companies acting on their behalf, nine times in six months.
…
In total, four Tory MEPs, including Syed Kamall, who is a substitute on the ECON committee, met Goldman Sachs, its lobby groups or PR companies acting on their behalf 36 times in six months. That equates to six meetings a month, or over one a week. Issues being discussed included derivatives and the Alternative Investment Fund Directive, amongst others. And that is just one political party from one country.
Celotno, še povsem sveže poročilo Spinwatcha: Doing God!s Work! How Goldman Sachs Rigs the Game
The Sunday-Times’ “cash-for-laws” scandal in today’s paper will catch the headlines because once again politicians have been willing to take cash to influence legislation.
But the revelations are just the tip of the ice-berg. The fact that 3 MEPs were prepared to be paid to place amendments is shocking. But the fact that amendments are extensively and routinely placed by lobbyists is equally damning for our democracy.
P.S.
Bolj lokalno pa bo še zanimivo spremljati, ali bo slovenska politika še pred naslednjimi volitvami podprla Zaresov predlog zakona, ki bi pravnim osebam prepovedal financiranje strank & volilnih kampanj. Prehudega navdušenja doslej ni bilo.
© 2004–2009. Vse pravice pridržane.
RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.
