Arhiv Svet
Monsanto vs. ameriški kmetje
| 15. april 2008 | Svet | Jure
Odličen članek iz Vanity Faira o podjetju Monsanto - nastanku, razvoju, poslovnih taktikah, zgodovini onesnaževanja in, seveda, genetsko spremenjeni hrani (semenih).
Scenes like this are playing out in many parts of rural America these days as Monsanto goes after farmers, farmers’ co-ops, seed dealers—anyone it suspects may have infringed its patents of genetically modified seeds. As interviews and reams of court documents reveal, Monsanto relies on a shadowy army of private investigators and agents in the American heartland to strike fear into farm country. They fan out into fields and farm towns, where they secretly videotape and photograph farmers, store owners, and co-ops; infiltrate community meetings; and gather information from informants about farming activities. Farmers say that some Monsanto agents pretend to be surveyors. Others confront farmers on their land and try to pressure them to sign papers giving Monsanto access to their private records. Farmers call them the “seed police” and use words such as “Gestapo” and “Mafia” to describe their tactics.
Apdejt:
In še povezava na dokumentarec The World According to Monsanto (Google Video), ki ga je za ARTE posnela Marie-Monique Robin.
Je dohodkovna neenakost za ljudi pomembna?
| 14. april 2008 | Svet | Jure
V mednarodni raziskavi International Social Survey Programme iz leta 1999 so ljudi povprašali, kakšna bi naj bila porazdelitev dohodkov v njihovi državi. Na voljo so imeli naslednje možnosti:
V večini držav je manjšina, približno 20 %, izbrala možnosti A, B, C, večina pa D in E (največ D).
Neznanska lahkost hubrisa ekonomistov
| 13. april 2008 | Svet | kronist
Oni dan sem se vprašal, na kakšni intelektualni dieti hujša lokalni krožek mladoekonomistov / liberalnih mislecev / libertarnih klovnov in njihovih jeznoritih, neumornih grupijev, da se nekateri med njimi samoljubno podpisujejo z “MM, SK, RP, … (ad nauseam) je ekonomist”, kakor da bi bil to znak posedovanja neke globlje, edine zveličavne resnice, ki jo odkrivajo bralcem. Skoraj prepričan sem, da omenjeni visoko cenijo Tima Hartforda, avtorja plehkega ekonomizma za butalce, imenovanega The Undercover Economist in naduto domišljavega presežka, neskromno poimenovanega The Logic of Life. Prvo sem bral, drugi sem se po tej izkušnji odpovedal. Sedaj je na voljo članek, ki dobro upovedi moje pomisleke ob takšnih knjigah, čeprav bi se sam izrazil bolj ostro.
Why does this matter? Because economists are the only social scientists with a seat at the policy table, and they need to be careful with their recommendations. Compared to the physical sciences, social sciences are woefully limited in the depth and certainty of their findings. Human beings are difficult and costly to study; research rests on relatively few data points gleaned in particular circumstances. Generalizations should be made with great care and humility. Yet Harford frequently and annoyingly asserts that economists enjoy superior powers of perception: “It takes an economist to realize that . . . ” “The economist’s way of thinking suggests suggests a deeper answer . . . ”. Similarly, he claims that, “Tournament theory has stood the test of time and has been supported by many subsequent pieces of empirical research.” A friend who knows the literature disagrees, supplying citations.
It all reminds me of a recent argument over free trade, in which Harvard economist Dani Rodrik chided colleague Greg Mankiw, saying: “I want to take issue with the general philosophy behind Greg’s argument, which is that a less than full (and possibly misleading) story in support of your argument is OK as long as it helps disarm your opponents. . . . I am not sure I like this stance very much. For one thing, it goes against the grain of what I think is the most important job of economists in public debate—to educate and not simply to be an advocate. Second, it is bound to backfire, and ultimately undercut the credibility of economists.”
Likewise, Harford has done a disservice to his book, and ultimately to his profession, by misusing evidence in the interest of telling a tidier—albeit more colorful—story.
Rocky Obama
| 13. april 2008 | Svet | abaris
Genialen povzetek dosedanje predsedniške kampanje v ZDA: Klik!
Cena učinkovitosti
| 8. april 2008 | Svet | krjavelj
Obstaja le en argument za privatizacijo državne lastnine – učinkovitost. V aktualnem izganjanju državnega lastništva tako mladoekonomisti kot tajkuni in politiki vpijejo v en glas: »Država ni učinkovit lastnik!« Urok učinkovitosti, to mano privatizacijskega kapitalizma, ritualno ponavljajo do onemoglosti, pa čeprav nihče natančno ne ve kaj ta »učinkovitost« je.
Že nekaj časa se po vseh svetovnih časopisih redno pojavlja londonsko letališče Heathrow - katerega upravitelj BAA Ltd. (British Airport Authority pod državno upravo )je bil privatiziran 1986 – in to vedno znova kot primer neverjetne neučinkovitosti. Vsakih nekaj mesecev lahko beremo poročila o množičnih zamudah – včasih zaradi stavk, včasih zaradi grožnje terorističnega napada, včasih brez pravega razloga, ravno danes pa ga je presenetil zgolj sneg. Niti sledu o učinkovitosti. V skorajda enakih intervalih je možno slišati obtožbe o rasizmu. Najprej je bilo po krajši divji stavki odpuščenih precej delavcev azijskega porekla, nato pa je sam župan Londona obtožil letališče rasistične obravnave obiskovalcev mesta. A se zato letališče lahko pohvali z učinkovito varnostjo. Vsaj do pred nedavnim, ko so se mimo vseh varnostnih točk neopazno sprehodili protestniki – vsi po vrsti svetle polti –, ki so protestirali proti odprtju novega, petega terminala. Gradnja tega gromozanskega terminala, ki je prej dodatno letališče kot pa dodatni terminal, je že od samega začetka vzbujal precej nasprotovanja s strani naravovarstvenikov zaradi njegove ekološke neučinkovitosti. Privatni lastniki so se namreč odločili za gradnjo po sistemu lego kock – ko potrebujejo dodatne kapacitete dogradijo še en terminal. In najbrž bodo po tem terminalu zgradili še en terminal in še eno pristajalno stezo. Sistem, ki zagotovo ne more biti učinkovit in ki bo iz letališča naredil še večjo monstruoznost. In tako se je na dan odprtja tudi zgodil popoln debakl – odpovedani leti, zgubljena prtljaga in razočarani potniki. Je pa zato privatizacija prinesla povečanje učinkovitosti vsaj na enem področju. Promet na letališču se je blazno povečal, a žal od tega ne potniki, ne okoliški prebivalci, ne delavci na letališču, ne obiskovalci mesta nimajo veliko.
Letališče, s katerim je vedno nekaj narobe, je odličen primer, ob katerem so celo največji podporniki privatizacije in učinkovitosti morali priznati, da so nekatere panoge pač poseben primer in da jih brez vsaj nekakšnega vmešavanja države pri njih enostavno ne gre. BAA Ltd. je le najbolj žalosten primer spodletelega iskanja učinkovitosti, ki jih je Velika Britanija polna. Država, ki je večino svoje infrastrukture privatizirala v osemdesetih letih, se danes sooča z mnogimi problemi neučinkovite infrastrukture. Nedavno so britanski uporabniki izglasovali British Telecom za najslabšega ponudnika, British Rail se sooča s kritikami o zmanjšani varnosti železnic, ki se razbohotijo ob vsaki novi nesreči, britanske bolnišnice pa postajajo vse dražje, vse bolj polne in vse slabše. Učinkovitost je očitno precej draga reč. Vsaj za uporabnike, če že ne za naše šamanske ekonomiste.
Opravimo z njimi, dokler so še majhni
| 28. marec 2008 | Svet | Inki
Na Otoku še kar niso nehali:
PUT YOUNG CHILDREN ON DNA LIST, URGE POLICE
Primary school children should be eligible for the DNA database if they exhibit behaviour indicating they may become criminals in later life, according to Britain’s most senior police forensics expert.
Gary Pugh, director of forensic sciences at Scotland Yard and the new DNA spokesman for the Association of Chief Police Officers (Acpo), said a debate was needed on how far Britain should go in identifying potential offenders, given that some experts believe it is possible to identify future offending traits in children as young as five.
‘If we have a primary means of identifying people before they offend, then in the long-term the benefits of targeting younger people are extremely large,’ said Pugh. ‘You could argue the younger the better. Criminologists say some people will grow out of crime; others won’t. We have to find who are possibly going to be the biggest threat to society.’
Pugh admitted that the deeply controversial suggestion raised issues of parental consent, potential stigmatisation and the role of teachers in identifying future offenders, but said society needed an open, mature discussion on how best to tackle crime before it took place. There are currently 4.5 million genetic samples on the UK database - the largest in Europe - but police believe more are required to reduce crime further. ‘The number of unsolved crimes says we are not sampling enough of the right people,’ Pugh told The Observer. However, he said the notion of universal sampling - everyone being forced to give their genetic samples to the database - is currently prohibited by cost and logistics.
Pugh’s call for the government to consider options such as placing primary school children who have not been arrested on the database is supported by elements of criminological theory. A well-established pattern of offending involves relatively trivial offences escalating to more serious crimes. Senior Scotland Yard criminologists are understood to be confident that techniques are able to identify future offenders.
A recent report from the think-tank Institute for Public Policy Research (IPPR) called for children to be targeted between the ages of five and 12 with cognitive behavioural therapy, parenting programmes and intensive support. Prevention should start young, it said, because prolific offenders typically began offending between the ages of 10 and 13. Julia Margo, author of the report, entitled ‘Make me a Criminal’, said: ‘You can carry out a risk factor analysis where you look at the characteristics of an individual child aged five to seven and identify risk factors that make it more likely that they would become an offender.’ However, she said that placing young children on a database risked stigmatising them by identifying them in a ‘negative’ way.
Shami Chakrabarti, director of the civil rights group Liberty, denounced any plan to target youngsters. ‘Whichever bright spark at Acpo thought this one up should go back to the business of policing or the pastime of science fiction novels,’ she said. ‘The British public is highly respectful of the police and open even to eccentric debate, but playing politics with our innocent kids is a step too far.’
Chris Davis, of the National Primary Headteachers’ Association, said most teachers and parents would find the suggestion an ‘anathema’ and potentially very dangerous. ‘It could be seen as a step towards a police state,’ he said. ‘It is condemning them at a very young age to something they have not yet done. They may have the potential to do something, but we all have the potential to do things. To label children at that stage and put them on a register is going too far.’
Pugh, though, believes that measures to identify criminals early would save the economy huge sums - violent crime alone costs the UK £13bn a year - and significantly reduce the number of offences committed. However, he said the British public needed to move away from regarding anyone on the DNA database as a criminal and accepted it was an emotional issue.
‘Fingerprints, somehow, are far less contentious,’ he said. ‘We have children giving their fingerprints when they are borrowing books from a library.’
Last week it emerged that the number of 10 to 18-year-olds placed on the DNA database after being arrested will have reached around 1.5 million this time next year. Since 2004 police have had the power to take DNA samples from anyone over the age of 10 who is arrested, regardless of whether they are later charged, convicted, or found to be innocent.
Concern over the issue of civil liberties will be further amplified by news yesterday that commuters using Oyster smart cards could have their movements around cities secretly monitored under new counter-terrorism powers being sought by the security services.Vir: http://www.guardian.co.uk/society/2008/mar/16/youthjustice.children
China Is Getting Ready
| 24. marec 2008 | Svet | Jure
17. marec, Tibet (občutljivim osebam odsvetujem ogled)
Jebeš igre, jaz jih letos ne bom gledal.
Well done, Jimmy!
| 18. marec 2008 | Svet | Jure
Ok, če ste zadnje čase vsaj bežno preleteli finančne strani časopisov, vam je ime Bear Stearns verjetno že znano. Saj veste, tisto podjetje, ponudnik khm finančnih inovacij, ki ga je včeraj JP Morgan kupil za 1/100 cene izpred enega leta, FED pa obljubil 30 milijard USD za pokritje luknje v knjigah. Se ve, kdo bo plačal.
No, James Cayne najbrž ne. Gospod, nekdanji CEO Bear Stearnsa, je za uspešno vodenje v obdobju 1993 - 2006 pobasal skromnih 232 milijonov USD.
This is just another example of how the global economy rewards extraordinary talent. Vir
Nataša še ni slišala za Liechtenstein
| 17. marec 2008 | Svet | Matej037
Ob paranoičnim zavzemanjem za varovanje zasebnosti v nekaterih marginalnih primerih (kamere v večstanovanjskih blokih, …) se Nataša Pirc Musar niti z besedico ni oglasila v primeru pridobivanja zasebnih podatkov o hranilnih vlogah v Liechtensteinu.
Ali nataša za to alpsko kneževino še ni slišala ali pa se ji podkupovanje uslužbenca banke s strani nemške obveščevalne službe s ciljem pridobivanja eksplicitno zasebnih podatkov ne zdi sporno.
Sicer pa si oglejte enega redkih razumnih prispevkov na temo bančnih računov v Liechtensteinu (vir: Tanja Štumberger, http://tribunal-si.blogspot.com/2008/03/nemija-poskua-uvesti-davni-imperializem.html)
Nemčija poskuša uvesti davčni imperializem
Lichtensteinska fiskalna suverenost je pod udarom, čeprav imajo zakonodajo, ki ne samo spoštuje zasebnost posameznikov, ampak je tudi neizprosna do pranja denarja, kar so potrdile mnoge organizacije po svetu, na primer tudi U.S. Internal Revenue Service. Kljub temu je nemška vlada poslala svoje tajne agente v alpsko kneževino Lichtenstein z namenom pridobitve zaupnih podatkov bančnih računov nemških državljanov v kneževini. Heinrichu Kieberju, bivšemu bančnemu uslužbencu LGT Group, so plačali okoli 5 milijonov evrov za DVD s 4.527 osebami in njihovimi bančnimi podatki. Kieber se danes nahaja v Avstraliji, po tistem ko mu je Nemčija spremenila identiteto. V kneževini je že sprožena kriminalna preiskava proti Kieberju in drugim osebam, ki so osumljene kraje občutljivih podatkov in prodaje teh nemškim oblastem. Kieber je v banki delal od leta 1999 do novembra 2002, v katerem času naj bi banki ukradel podatke. Ne samo, da so pod drobnogledom te fizične osebe, obstajajo dvomi, da je nemška obveščevalna služba (BND) delovala v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi. Po nemški zakonodaji imajo pristojnost preiskave davčnih utaj zvezne dežele in ne BND kot zvezni organ. Opozicija zato poziva k preiskavi, s katero bi ugotovili, ali je BND delovala zgolj kot posrednik za tožilstvo ali kot aktivni akter.
Nemčija je seznam, z ali brez protiplačila, pripravljena posredovati drugim državam. Avstralija, Velika Britanija, ZDA, Italija, Francija, Španija, Češka, Švedska, Kanada, Nova Zelandija, Španija in Slovenija so že pogledale vanj, čemur so v preteklih dveh tednih sledile obsežne kriminalistične preiskave na delovnih mestih in domovih njihovih državljanov.
Odmaknimo se od vprašanja kriminalnosti samega dejanja pridobivanja zaupnih podatkov in se osredotočimo na razloge in povode za ta dejanja. Čeprav bi na prvi pogled marsikdo zaključil, da je razlog Lichtensteinska zakonodaja, je potrebno pozornost usmeriti predvsem na Nemški davčni sistem, ki je zapleten do te stopnje, da se še strokovnjaki ne znajdejo v njem in hkrati odmerja nesprejemljivo visoke davčne stopnje. World Economic Forum’s Global Competitiveness Report je ocenil, da je nemški davčni sistem eden izmed najslabših na svetu. Posledično se Nemci že desetletja zatekajo k utaji davkov in pobegu v tako imenovane davčne oaze. Križarske vojne napram slednjim so zgrešene in politično zrežirane. Poltične elite poskušajo, preko OECD ali s pomočjo diplomatskih pritiskov, oblikovati mednarodni davčni kartel, ki bo koristil le državam z visokimi davčnimi stopnjami, kot sta Nemčija in Francija.
Vendar, za izkrivljanje informacij niso krivi samo politiki. Evropski mediji in (zaslepljena) javnost komaj čakajo na priložnost, da linčajo tiste, ki so se zatekli v davčne oaze. Zakaj ne bi tega naredili, saj so vendar politiki dali blagoslov k neodobravanju, nasprotovanju in kamenjanju ljudi, ki se poslužujejo davčnih oaz. Aksiom ekonomske teorije je, da davčne oaze niso zlo in ne predstavljajo grožnje državljanom drugih držav. Prav nasprotno, vse kar davčne oaze naredijo je, da ustvarijo davčno konkurenco, ki še najbolj koristi davkoplačevalcem na obeh straneh meje. Zaradi slednje državam z visokimi davčnimi stopnjami ne preostane nič drugega, kot da se lotijo davčne reforme. Izboljšanje davčnega sistema in znižanje davčne obremenitve bo še najbolj koristilo njenim davčno preobremenjenim državljanom, s čimer relativno največ pridobijo tisti z najnižjimi prihodki, saj slednji namenijo največji del svojega dohodka za osebno potrošnjo.
To pomeni, da v končni fazi pridobijo tako državljani ene kot druge države, še najbolj pa tiste, ki so uvedle davčne reforme. Britanski profesor Richard Teather je pred kratkim zapisal v svoji knjigi: “Davčne oaze koristijo nam vsem, ne glede na to ali v njih osebno invistiramo ali ne.” Realnost potrjuje ekonomsko teorijo: države, ki so korenito reformirale svoj davčni sistem – Irska, Estonija in Slovaška – so bile priča neverjetnim uspehom (visoka gospodarska rast, drastično znižanje nezaposlenosti, nizka inflacija, pritok tujih investicij, itd.). Hrati se je v teh državah povečalo tako število davčnih zavezancev kot državna mošnja pobranih davkov.
Kdo bi bil zmagovalec v primeru, da bi vse države imele visoke davčne stopnje, ki se ne bi razlikovale od države do države? Okoristila bi se majhna skupina interesnih skupin, ki bi pri politikih izlobirale državne programe, zakonodajo in pogodbe, ki bi predvsem napolnile njihove žepe, medtem ko bi ostali državljani ostali praznih rok. Prav tako bi pridobili politiki, ki so marionete interesnih skupin, in njihove plačilne liste.
Kdo bi izgubil? Državljani, saj bi morali plačevati visoke davke, katere bi politiki, v sodelovanju z interesnimi skupinami, določili. Ker bi vse države imele enake davčne stopnje, državljani ne bi imeli možnosti oditi s svojim premoženjem tja, kjer bi jih država manj bičala po hrbtu z ogromnimi davčnimi stopnjami.
Nihče ne plačuje rad davkov, a se je zelo težko postaviti po robu oblasti, ko so davčne stopnje že uvedene. Prav zato se je treba boriti preventivno, da nam oblast ne naprti nepotrebnih davkov, s katerimi bi predvsem poplačevala interesnim skupinam, ki so najbližje državni politični eliti.
Davčne oaze in davčna konkurenca pripomorejo k temu, da posamezniki obdržijo več denarja pri sebi in tako sami odločajo o tem, kako bodo razpolagali z njim, namesto da je za to odgovorna oblast. Kdo bo najboljši gospodar tvojega dohodka, če ne ti sam? Ko nekdo drug upravlja s tvojim denarjem, bo ta slabše investiran oziroma porabljen, kot če bi to naredil sam. Samo vprašajte se, za kateri denar bi vi bolje skrbeli in si vzeli čas za premislek, kako ga porabiti: za svojega ali za tujega? Prav zato je politik slab gospodar državnega denarja, predhodno pobranega od davkoplačevalcev.
Nemčija je na čelu skupine držav, ki poskušajo uvesti davčni imperializem, namesto da bi reformirale svoj davčni sistem do mere, da bi odseval želje prebivalstva, kar pomeni davčne stopnje, ki so jih državljani pripravljeni plačevati in se zato ne bodo iz obupa zatekli k izogibanju ali utaji davkov.
Nekdo se mora postaviti po robu davčnemu imperializmu, ki bi še najbolj prizadel davkoplačevalce – od slovenskih do irskih. Zato se nehajmo sprenevedati; prizadel bi vse, ki ste prebrali ta članek. Nas, vas …
Pomagajmo ubogim bankirjem
| 15. marec 2008 | Svet | kriptoproletarec
Mit je, da se ameriška administracija ne vmešava v gospodarstvo. Največjo pomoč pa daje pomoči potrebnim, bankirjem in finančnim špekulantom.
While New York Governor Eliot Spitzer was paying an ‘escort’ $4,300 in a hotel room in Washington, just down the road, George Bush’s new Federal Reserve Board Chairman, Ben Bernanke, was secretly handing over $200 billion in a tryst with mortgage bank industry speculators.
Both acts were wanton, wicked and lewd. But there’s a BIG difference. The Governor was using his own checkbook. Bush’s man Bernanke was using ours.
Loading ...
