Arhiv Svet
Kitajska
| 4. maj 2008 | Svet | kriptoproletarec
Pogled nam določa okolje v katerem bivamo in delujemo. Za nas, ki živimo v relativno majhnih krajih, ob tem da v Sloveniji velikih mest ni, je izkušnja milijonskih mest vedno posebno doživetje. Bližnje srečanje z metropolami Kitajske so pravi mali kulturni šoki tudi za vsega vajenega duha. Veliko smo lahko prebrali, da je Kitajska eno samo veliko gradbišče, da se industrija nezadržno širi, da 10% rast BDP ni samo statistični podatek, vendar šele pogled na gozd nebotičnikov prikaže vse razsežnosti spreminjanja po številu prebivalcev največje države na svetu. Bleščeče stolpnice z ogromnimi displaji, ki bombardirajo človekove možgane s propagando, in vlak, ki drvi s hitrostjo 430 km/h proti letališču, so zadnji vtisi, ki jih je ta dežela ogromnih razsežnosti pustila name.
Kitajska je država z ogromno produkcijo, ki za svojo nadaljnjo rast potrebuje rast potrošništva. In ni dovolj le izvoz, ampak nastaja vedno večji srednji razred, ki se obnaša popolnoma enako kot ljudje na drugih koncih sveta. Tisočletna tradicija se umika prevladi menjalnih odnosov med ljudmi. Na Kitajskem je tudi manj socializma kot v Sloveniji. Partija bi se lahko preimenovala v Kapitalistično partijo Kitajske. Še simboli komunizma so zelo redki, večinoma se pojavljajo le še na turističnih stojnicah. Prvega maja je bilo le nekaj državnih zastav, nobenega poudarjanja delavskega boja, kaj šele internacionalizma. Le dela prost dan, vendar ne za trgovce. Partija ohranja svojo avtoritarno oblast in nadzoruje delovanje trgov znotraj Kitajske. Na področju ekonomije gre za pa surovo obliko kapitalističnih odnosov. Na eni strani veliki finančni centri Shanghaija, na drugi strani največ delavskih stavk na svetu. Razslojenost med ljudmi je vedno večja. Povečuje se prodaja avtomobilov, hkrati pa raste cena hrane. Vsaj tu država intervenira in vpliva na ceno osnovnega živila - riža. Prepuščanje železnim pravilom trga bi v milijardni državi pomenilo smrt za mnoge. Partija si oblast ohranja tudi z ideologijo kitajskega nacionalizma. Od poudarjanja tisočletne tradicije kitajskega imperija do obrambe pred napadi, do ogorčenja nad podporo zahodnih držav tibetanskemu boju na neodvisnost oz. pravice. Mirno lahko označimo kitajsko državo za totalitarni kapitalizem, avtoritarno verzijo kapitalistične družbe. Kar nam kaže, da kapitalizem in demokracija nista nujno sopotnika. Spekulativno bi lahko rekli, da nam Kitajska kaže našo prihodnost. Svoboda, v kolikor je sploh vredna tega imena, je tako samo še možnost potrošniške izbire, za ostalo poskrbijo tehnokrati, pa naj bodo pekinški ali instruirani z ene od bežigrajskih fakultutet.
Največji problem na Kitajskem vsekakor ni Tibet, ampak dehumanizirajoč kapitalistični režim, ki surovo izkorišča večino delovne sile za visoko stopnjo akumulacije kapitala. Na drugi strani pa ustvarja razčlovečene potrošnike, ki jih v milijonskih mestih ne druži ničesar več. In tudi tradicionalni način življenja Tibetancev veliko bolj ogrožajo strukturne sile sistema kot pa državna represija Kitajske.
Mi, državljani, oni, ljudje
| 27. april 2008 | Slovenija, Svet | MI
Na nedavnih španskih volitvah je vodja opozicije predlagal, da naj bi vsi migranti v Španiji podpisali pogodbo o integraciji, ki bi nove Špance zavezovala k higienskim standardom, spoštovanja enakopravnosti med spoloma (v Španiji sicer vsako leto umre nekaj deset žensk zaradi nasilja v domorodskih družinah) in k spoštovanju španskih običajev. Karikaturisti so si nerodnega politika privoščili in po mnogih časopisih so objavili karikature migrantov, ki strastno spremljajo bikoborbe, se ležerno pogovarjajo ob tapasih in zahtevajo čas za popoldansko siesto. Na lanskih volitvah v Franciji je Sarkozy iz migrantov naredil veliko temo in – za razliko od njegovega španskega imitatorja – uspel zmagati na volitvah. Prav tako je zmaga na račun migrantov uspela Švicarski ljudski stranki, ki se je reklamirala z neslavnimi plakati, ki prikazujejo kup belih ovčic, ki iz Švice brcajo črno ovco. Zdi se, da po vsej Evropi volitve opredeljujejo migranti in temeljna razlika med političnimi strankami je ravno njihov odnos do njih. Tako je bilo v tradicionalni izvoznici migrantov, Španiji, v tradicionalni uvoznici, Franciji in v doslej umirjeni, konsenzualni Švici.
Z vseh držav lahko slišimo zgodbe o nepravičnem, nezakonitem ravnanju do migrantov. Slovenija, kot vedno, tudi tokrat ne zaostaja za evropskimi trendi. Pred nedavnim so prosilci za Azil spregovorili o šikaniranju s strani slovenskih uradnikov. Še vedno kroži Peticija proti kaznovanju prosilcev za azil, ki so spregovorili o razmerah v azilnem domu, ki je sovpadla sovpadla s šestnajstim rojstnim dnevom izbrisanih, še enega administrativnega genocida. Resnična perverzija je, da smo se že navadili na tovrstne zgodbe o maltretiranju migrantov. Oni, se zdi, nimajo nobenih pravic in nobene pravne zaščite. Zanje se vedno znova morajo postaviti domačini. In tudi tokrat je tako. Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma ugotavlja, da so migranti izgubili tiste pravice, za katere smo mislili, da so neodtujljive. Pravice, ki so definirane kot neodtujljive – človekove pravice namreč. In če so razseljeni ljudje brez države, ti Judje 21. stoletja, ostali brez vseh pravic, kdo pravzaprav je subjekt človekovih pravic? Ne človek, sklepa Arendtova, temveč državljan. Človekove pravice, domnevno neodtujljive, so postale neaplikabilne – celo v državah, katerih ustava je temeljila na njih – kadarkoli so se pojavili ljudje, ki niso pripadali nobeni državi. In tako so bil v Azilnem domu Vič človekove pravice suspendirane in prosilci za azil deležni tepeža in žaljenja. Bralci z močnejšimi želodci najdejo poročilo tukaj in tukaj.
Paradoks pa bi lahko peljali še dlje. Če so migranti, ti zgolj-ljudje, izključeni iz pravnega varstva, kaj to pomeni za institucijo državljanstva? Kaj postane državljanstvo, ko ga je enkrat groza tujcev? Kot je prej omenjeni španski politik zahteval, da migranti podpišejo pogodbo o integraciji, je tudi Sarkozy poudarjal, da morajo migranti sprejeti francoski način življenja. Britanska vlada je šla še nekoliko dlje in zadevo institucionalizirala. Britanski notranje ministrstvo je nedavno pripravilo predlog novega zakona o pridobivanju državljanstva. Po tem predlogu naj bi kandidati za državljanstvo poleg standardnih kriterijev, kot so stalno bivališče, obvladovanje jezika, nekaznovanost ipd., predvideva za sprejem v britanski narod tudi določeno mero »britanskosti« oziroma prilagojenost »britanskemu načinu življenja.« Britanskost bi po tem zakonu morali izkazovati vsi novi kandidati za pridobitev državljanstva – z izjemo kandidatov, ki lahko dokažejo izjemno visoke prihodke oziroma lastnino.
Če so države doslej podeljevale državljanstvo na podlagi treh principov – ius solis, po katerem pripada državljanstvo vsakomur, ki je rojen na teritoriju neke države, ius sanguinus, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi, ki pripadajo narodu po rodu in ius domicili, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi državljani, ki določen čas bivajo in delajo na ozemlju določene države – se zdi, da se danes uveljavlja v Evropi nek nov princip. Nekakšen ius familiaris, po katerem državljanstvo lahko pripada le tistim, ki izkažejo določeno mero britanskosti, španskosti, francoskosti ali švicarskosti. Karkoli že ti medli pojmi pomenijo. Ni dovolj, da nekdo živi, dela in plačuje davke v neki državi, potrebno je nekaj več, nek presežek, ki bo iz človeka naredil državljana.
Iz državljanstva se, predvsem na hrbtih migrantov, dela nekaj novega. Prej kot nekakšen napredek državljanstva, prej kot večjo pomembnost tega statusa, se zdi, da ves ta moralizem, vsa ta emocionalnost in toplina, ki jo novi kriteriji zahtevajo od kandidata, zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Država, ki se predstavlja kot dovršitev zgodovine, kot smisel človeka, kot nekaj pristnega, toplega in bližnjega vsakemu državljanu, le zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Po celi Evropi opuščajo velik del tega, kar je državljanstvo pomenilo: socialno varstvo, zdravstveno skrb in predvsem politično participacijo in sodno varstvo. Tisto, kar morda še najbolj definira državljanstvo je, da preseka vse razlike in nas, vsaj pred zakonom, naredi enake. Idealen način kako živeti skupaj in ohraniti razlike. Nekaj, na kar državni filozofi v svojih govorancah o medkulturnem dialogu vztrajno pozabljajo. A ko pride do tujcev nobeno pravo ni več aplikabilno. Ne Ustava, ne odločbe Ustavnega sodišča, ne Človekove pravice, takrat ne veljajo več. Država se iz instrumenta prava spreminja v podaljšano roko etnije.
Naj, nekoliko rokohitrsko, tvegam tezo: rasizem ni dovršitev nacionalizma, temveč njegovo nasprotje. Niso migranti, tujci, muslimani, Romi in izbrisani tisti, ki razjedajo nacionalno tkivo, temveč je to strah pred njimi. In ne sploh strah, ne neka občečloveška bojazljivost pred tujim, temveč namerno, organizirano in od zgoraj navzdol spodbujano sovraštvo do njih. Bližajo se volitve in ni rečeno, da ne bo tudi slovenskih volitev obvladovala etnopolitika. Že pozabljeni Marjan Podobnik je začel s svojo kampanjo in se včeraj lotil odstranjevanja hrvaških cvetličnih korit. Čeprav so korita ostala, je izpeljal pravi spektakel. Več novinarjev kot pa udeležencev (med njimi plešasta Starmanova glava, vedno manj bujni Marjanovi kodri in kup obritoglavcev), veliko simbolike (kot se za etnopolitiko spodobi, ni manjkalo evropskih zastav) in bombastičnih izjav. Na več spletnih portalih so zadevo prenašali neposredno.
Podobnik, ki so ga iz politike najbrž izločili kar njegovi kolegi, po nekaj letih neuspešne poslovne kariere napoveduje svojo vrnitev v politiko. Kdo ve, morda mu bodo dovolili vrniti se in mu podelili kako funcijo, če bo naredil dovolj problemov in spravil etnopolitiko med pomembnejše teme prihajajočih volitev, ter morda uspel z njimi celo zasenčiti precej velike ekonomske in socialne probleme Slovenije. Če ni migrantov in teroristov, bodo pa tudi Hrvati dobri. Recept za zmago v multikulturni Evropi.
Še en napor, domoljubi, da postanete republikanci!
Do takrat pa sodelujte in podpisujte.
Waterboarding
| 24. april 2008 | Svet | Jure
Pri Amnesty International so sprožili novo kampanjo proti ameriški uporabi waterboardinga. Del kampanje je tudi naslednji video:
Gre demokracija skozi želodec?
| 23. april 2008 | Svet, Razno | MI
Želodec…
Stavkovni val je torej zajel Slovenijo. Dolgo se je napovedoval, dolgo se je o njem govorilo in končno je tu. V obliki stavk sindikatov javnega sektorja. Stavkali bodo torej sodniki, v zadnjem trenutku so stavko odpovedali zdravniki, učitelji se še niso odločili. Kompromisi, ki jih vedno bolj nepopularna vlada mora sklepati pred volitvami, so ta val nekoliko zajezili, a kljub temu ostaja nezadovoljstvo veliko, število potencialnih stavk pa vse večje. Naj za to krivimo tega ali onega ministra, to ali ono nesposobnost ali ošabnost vlade, kljub temu moramo priznati, da gre za precej širši fenomen. Po celi Evropi se pripravljajo na stavke ali pa z njimi grozijo. V Nemčiji poštarji, v Veliki Britaniji učitelji, v Franciji novinarji.
In kaj je temeljna zahteva vseh stavkajočih? Ponavadi izboljšanje plač, nekoliko redkeje izboljšanje pogojev dela. Vsi stavkajoči so mnenja, da je njihovo delo vredno več, kot dejansko zaslužijo. Najbrž ne zato, ker je njihovo delo na sebi več vredno, kot pa zanj dobijo plačano, ampak predvsem zaradi nesorazmernosti, ki jo občutijo v primerjavi s plačami drugih primerljivih poklicev. Ne torej zato, ker dobijo malo, temveč zato, ker dobijo manj. Na delavskih demonstracijah smo lahko poslušali eno in isto argumentacijo: če je denarja dovolj za menedžerske prevzeme in za bajna izplačila, ga bo pa ja dovolj še za delavske plače. Vsakič znova, ko se govori o vrednosti določenega dela, se ne postavlja toliko vprašanje, koliko je to delo vredno, kaj obsega in zakaj ga potrebujemo, temveč koliko zanj zaslužijo v kateri drugi državi. In ko govorijo o povišanju, ponavadi mislijo na izravnavo. Plače javnega sektorja so še posebej občutljive za to. Povišaš eno in padejo vsi dogovori.
V vsesplošni ekonomski blaginji, v nenehoma rastočem gospodarstvu je v tem čudežu vzhodne Evrope popolnoma normalno zahtevati več. Z vseh strani poslušamo zgodbe o gospodarskem uspehu, gospodarskem čudežu, napredku in razvoju, že skorajda dve desetletji nas pumpajo z zgodbo o uspehu. Slovenija je v tem času dobila multinacionalke, tajkune in, kot se za zgodbo o uspehu spodobi, tudi listo najbogatejših Slovencev. A doslej se ta razvoj ni pretočil z vrha proti dnu. Kmalu tudi nova velika zgodba – recesija – ne bo mogla zavreti vsesplošne zahteve po povišanju plač.
Daleč smo očitno od Henryja Forda, tega markantnega lika naše polpretekle zgodovine, ki je v svojih spominih zapisal, da nikoli ni prihranil več denarja kot takrat, ko je delavcem podvojil plačo. Delavci so zato veliko bolj redno prihajali na delo – absentizem je takrat predstavljal precejšen problem za industrialce – in se obenem tudi nehali pritoževati, stavkati, demonstrirati in sabotirati. Glavni argument sindikalnega boja – povišanje plač – jim je ukradel sam lastnik tovarne, njihove aspiracije pa uničil s tem, da jih je enostavno vključil v proizvodnjo. Glavni razlog za uspešnost tega ukrepa ni bil zgolj v tem, da je zgolj povišal plače, temveč jih je povišal glede na ostale industrialce. Delati za Forda je postal celo nekakšen privilegij in vir samozadovoljstva.
A zdi se, da je danes problem drugačen. Niso delavci tisti, ki jih primanjkuje, temveč je dela daleč premalo, da bi ga vsi opravljali. Delavcev ni več potrebno privabljati in mamiti. Zlahka jih dobimo. In če bodo ti zahtevali preveč, dobimo zlahka še cenejše in še cenejše, tudi take, ki bodo delali praktično zastonj. Gromozanske industrijske korporacije, ki so se rodile v ZDA in Evropi, danes obstajajo le še v Aziji. In tudi samo delo je postalo precej nevredna beseda, nekaj, kar povezujemo z Azijci in tretjim svetom, z migranti in reveži.
A ta problem je pravzaprav zgolj minimalen. Še večji problem je v tem, da danes vrednost sploh ne izhaja več iz dela. Če je za neko blago potrebno dvakrat več dela, kot za neko drugo blago, bi to blago moralo v povprečju tudi stati približno dvakrat več. Tako pravijo klasiki politične ekonomije, tako pravi zdrav razum. A danes ta enačba vseeno ne velja več. Večina bogastva, se zdi, ne prihaja iz dela temveč iz nekaterih drugih naslovov – trgovanja z delnicami in valutami, finančnih špekulacij, monopolnih ureditev in sumljivih državnih projektov. Liste najbogatejših so se izpraznile industrialcev, kot je bil Henry Ford. Delati za denar, se zdi, je danes nerentabilno. Zakaj bi delali za denar, ko pa lahko denar dela za nas. Pravzaprav so edini, ki lahko vrednost še vedno primerjajo z delom, ravno poklici javnega sektorja. Šolniki, zdravniki, sodniki – brez njih ne more funkcionirati nobena država in v tej stabilnosti zaposlitve se zato tudi zlahka lahko primerjajo eden z drugim.
…demokracija…
A kaj ima vse to opraviti z demokracijo? Lahko bi rekli, da popolnoma nič in lahko bi ravno tako rekli, da popolnoma vse. In najbrž bi bila oba odgovora popolnoma pravilna. Demokracija lahko – kako demokratično – pomeni toliko različnih zadev, kolikor demokratičnih subjektov o njej govori. Ta eterični pojem se vdaja vsakomur in lahko pomeni praktično karkoli. Kot je to ubesedil George Orwell je kar se tiče besede demokracija, problem ne le v tem, da ne obstaja nobena splošna definicija, ampak tudi, da se vsak poskus definirati to besedo sooči z vsesplošnim odporom. A ravno to je lepota te besede brez pomena, besede, ki lahko pomeni dve popolnoma nasprotni zadevi in zato tudi lahko zavzema centralno pozicijo v naših političnih diskurzih. Zato ji tudi nihče ne nasprotuje, nihče ne more reči, da se ne zavzema za demokracijo, pa čeprav od časa do časa kdo uveljavlja mnenje, da jo je bržkone nekoliko preveč in bi jo bilo potrebno nekoliko uravnovesiti in sprostiti. Skorajda je neverjetno, da je bila ta beseda nekoč označevalec radikalcev, obtožba in žalitev obenem, popoln škandal. Podobno kot je to kasneje postala beseda »komunist«. Demokracija danes ni več nikakršen škandal.
Še ena definicija najbrž ne bo prepričala nikogar. A poskusimo lahko vseeno. Demokracija še vedno ni diktatura niča, ki bi ga vsakdo zapolnil glede na lastno mnenje ali interes. Kljub vsemu obstaja hegemon pomen. Kaj pomeni demokracija v Sloveniji? Kot prvo je demokracija predvsem nasprotje jugoslovanskemu komunizmu. Kot tolikokrat doslej se je demokracija tudi v Sloveniji definirala kot nasprotje orientalnemu despotizmu. Tako je bilo v stari Grčiji, tako je bilo v revolucionarni Franciji in tako je v samostojni Sloveniji. Kot prvo je demokracija nasprotje Orientu, temu večnemu domovanju despotov, diktatorjev in teroristov, in zato tudi zna imeti določene rasistične konotacije. Kot drugo pa pomeni svobodo pred vmešavanjem neke arbitrarne oblasti, despota ali Partije, in zato torej pomeni stranke, volitve in svobodni trg.
A če je demokracija poistovetena s svobodnim trgom, kako lahko pomeni kaj drugega kot institucionalizirano sebičnost in vsesplošno zavist. Ali lahko pomeni kaj drugega kot pa merjenje in premerjanje plačil, kaj drugega kot višina plače? Enakost, ki se je da natančno izmeriti. Danes je pravi demokratični subjekt stavkajoči uslužbenec, ki se zavzema za višjo plačo. Višjo glede na tisto, ki jo dobiva kdo drug. In kako bi lahko bilo drugače. Kot to pove Jacques Ranciere je v praksi posameznik-potrošnik poistoveten z likom uslužbenca, ki sebično brani svoje zastarele privilegije. Niso, kot je to povedal Bajuk, volitve maša demokracije (ali v sekularni, Türkovi različici, praznik demokracije), temveč so to stavke. In v prvi vrsti stavke sindikatov javnega sektorja. Najbolj učinkovite in najbolj pogoste stavke danes.
…in škandal
Če je demokracija poenotena s svobodnim trgom in zato za večino ljudi pomeni predvsem stabilno službo, spodobno plačo in normalne cene, je nekaj najbolj demokratičnega zavzemati se za te dobrine. A poglejte kdo se za te dobrine sploh še lahko bori. Ne več delavci v avtomobilskih tovarnah, ne več delavci v velikih industrijskih korporacijah in rudnikih – vse to so tradicionalna mesta stavk – temveč javni uslužbenci. Zdravniki, sodniki in učitelji, vsi nepogrešljivi za funkcioniranje katerekoli države in katerekoli ekonomije. Zato pa tudi so v privilegiranem položaju, ko si lahko izborijo boljše plače, pa naj se z njihovimi zahtevami strinjamo ali ne. Na nek način so ti sindikati zastarele organizacije. Organizacije, ki pripadajo bolj kot naši, Fordovi dobi. Delo, ki je nujno potrebno, delo, ki ga ni mogoče izvoziti in s katerim je potrebno delati kompromise. Delo, ki je skoncentrirano in ki se zato tudi lahko organizira v močne sindikate.
Sindikati v zasebnem sektorju ne morejo izvajati tolikšnih pritiskov. Velik del delavstva namreč ostaja izven njih. Ne sicer po njihovi krivdi, temveč zaradi sprememb v ekonomiji sami. Prekerne in fleksibilne delavce, te vedno številčnejše rezerviste sodobnega kapitalizma, je težko združiti in organizirati. Kot prvo niso več združeni pod eno streho tovarne, ampak so razpršeni vsepovsod. Tudi niso nujno potrebni, ampak so zlahka premestljivi z enega konca sveta na drugega. Obenem pa njihov delodajalec ne kandidira na volitvah in ne rabi delati nobenih kompromisov, pravzaprav sploh ne potrebuje te države. Eden od problemov, ki jih bo socialna Evropa morala razrešiti v prihodnosti je kako organizirati, kako združiti to razpršeno delovno silo – multitudo, če želite – in kako si izborila politično participacijo, torej zahtevala svoj delež zgodbe o uspehu, svoj del pogače za svoj želodec.
V Franciji se je odvila neka druga stavka, o kateri ni bilo veliko poročil v slovenskih medijih pa čeprav je del mnogih poskusov kako organizirati prekerno delavstvo. Gre za stavko sans-papiers v Parizu. Stavkajoči so večinoma zaposleni v trgovinah, restavracijah in barih, zahtevajo pa, da se njihov status uredi in njihovo bivanje v Franciji legalizira. Sans-papiers zapolnijo velik del pomanjkanja delovne sile v teh ne ravno privlačnih poklicev in so jih zato pri zahtevah podprli celo delodajalci. Škandalozne zahteve, ki so že izzvale klice, da naj država sans-papiers enostavno izžene. Tudi tu gre demokracija skozi želodec, a v tem primeru gre ob njej tudi marsikomu na kozlanje.
GSO ne ponujajo odgovora na lakoto v svetu
| 22. april 2008 | Svet | Jure
Ena najbolj pogostih trditev zagovornikov gensko spremenjene hrane je, da jo potrebujemo, če želimo odpraviti lakoto v svetu. V kolikor ste glede gensko spremenjene hrane vsaj malo skeptični, ste lahko kaj hitro označeni kot so-odgovorni za stradanje ljudi po svetu.
No, poročilo, ki so ga pri organizaciji The International Assessment of Agricultural Knowledge, Science and Technology for Development (IAASTD) pripravljali kar pet let, govori drugače - GS hrana ne ponuja odgovora. Preden se vsuje plaz obtožb, naj povem še tole, da IAASTD ni podvig vnetih treehugerjev, ki bi nas najraje poslali na drevesa, saj so njeni sponzorji organizacije, kot so FAO, GEF, UNDP, UNEP, UNESCO, Svetovna banka in WHO, vodi pa jo profesor Robert Watson, znan strokovnjak za klimatske spremembe in glavni znanstvenik pri britanskem kmetijskem ministrstvu.
Genetically-modified crops are not the solution to spiralling food prices or Third World hunger, according to a powerful international report published yesterday.
Questions remain over their effects on human health and the environment, it warns.
Food crisis will not be solved by GM – report approved by 54 governments
Poročilo je na voljo tukaj.
Boj med znanostjo, ki v en glas podpira GSO, na eni strani in “verniki”, “marsovci”, “iracionalneži” na drugi? Niti pod razno.
4 USD za galona bencina
| 22. april 2008 | Svet | Jure
Američani te dni na črpalkah plačujejo okrog 4 USD za galono bencina, kar je tam nekje okrog 0,6 evra za liter. Internet je khm ponorel. Eni kličejo konec sveta, drugi se (vsaj malo) posmehljivo muzajo, češ, prav vam je v tistih hummerjih in drugih SUV-jih. Spletni komentarji znajo biti vseeno zanimivi, občasno pa delujejo tudi kot obliž za Evropejce.
Dear Rest of the World,
We realize your gas is more expensive. We also realize that a large portion of the cost of your gas, and everything else, is taxed. We know that those taxes go to provide you with government subsidized higher education, health care, public transportation, and many other things.
In the USA, we have none of those things. We need to pay out of pocket for higher education and health care. Many cities have barely functional public transportation, and with our job market being crap, many of us live 20-30 miles away from where we work. Please understand that our gas prices may be low compared to yours, but our total cost of living is very high. Any big hike in gas prices forces us into a situation where we need to choose between say…health insurance, or getting to our jobs. Please quit coming to these threads and assuming we are whining for no reason.
Perhaps someday our government will get its head out of its ass, and realize that a little socialization is not a bad thing. Until then, realize that many of the things you take for granted we simply do not have, and therefore you coming in here and thumbing your nose at us actually makes you look like a pretentious twatwaffle.
Thank You,
United States of America.
The Big Squeeze: Tough Times for the American Worker
| 21. april 2008 | Svet | Jure
The Big Squeeze: Tough Times for the American Worker se imenuje knjiga Stevena Greenhousa. The New York Times je objavil odlomek, ki ga je vredno prebrati.
ONE OF THE LEAST EXAMINED but most important trends taking place in the United States today is the broad decline in the status and treatment of American workers — white-collar and blue-collar workers, middle-class and low-end workers — that began nearly three decades ago, gradually gathered momentum, and hit with full force soon after the turn of this century. A profound shift has left a broad swath of the American workforce on a lower plane than in decades past, with health coverage, pension benefits, job security, workloads, stress levels, and often wages growing worse for millions of workers.
That the American worker faces this squeeze in the early years of this century is particularly troubling because the squeeze has occurred while the economy, corporate profits, and worker productivity have all been growing robustly. In recent years, a disconcerting disconnect has emerged, with corporate profits soaring while workers’ wages stagnated.
Ja ne osjećam Hrvatsku
| 20. april 2008 | Svet | pegasus
Pred nekaj dnevi je prišlo na dan (”članak” 25; če ga ne razumete, iz cenovnih razlogov natisnite zadevo v najmanjšem možnem fontu in z opcijo “multiple pages per sheet” in se obrnite na najbližjega sodnega tolmača), da mora mladoletna oseba, ki želi potovati na Hrvaško brez spremstva staršev ali zakonitega zastopnika, pridobiti soglasje, ga prevesti v hrvaščino ali angleščino ter prevod overiti še pri pooblaščenem sodnem tolmaču. Storitev štempljanja nekaj stavkov, napisanih po že vnaprej pripravljenem vzorcu, je seveda jako zahtevno in odgovorno opravilo, zato je tudi temu primerna tudi cena: od 54€ navzgor z že vključenim DDV.
Ker so racionalne odločitve pri naših južnih sosedih podobno pogoste kot voda v Sahari in ker se verjetno tudi tolmači in notarji ne bodo kar tako odpovedali hrvaškemu darilu, velja namigniti samo naslednje. V Grčijo se da priti brez obmejnih kontrol dokumentov, stroški z menjavo denarja odpadejo, primerjava cen je otroško lahka tudi brez kalkulatorja, morje je ravno tako Sredozemsko, torej enako modro in slano, obpenzionska kulinarična in kulturno zgodovinska ponudba je na nekajkrat višjem nivoju, pri vsem skupaj pa lahko z nekaj malega iznajdljivosti prihranite še precej več kot tistih 54 evrov. In še najpomembnejše: trening angleščine bo za nadebudneža bistveno bolj koristen od neke dalmatinščine, pa še kvarnim vplivom “poliglotov” letujoče levice ne bo izpostavljen(a). Neprecenljivo!
Vse omenjeno seveda velja tudi za Malto in z rahlim popravkom jezika še za Italijo, Francijo in Španijo.
V Italiji slavi levica
| 17. april 2008 | Svet | pegasus
Če zadnjih tednov ni kdo tako kot mati v (vzhodno)nemškem filmu Zbogom, Lenin preležal v globoki komi, potem je zagotovo opazil, da je v sosednji Italiji najprej “zaveznik” spodnesel Prodijevo vlado, temu so sledile volitve, na njih pa je tabor Silvia Berlusconija gladko porazil “levičarje” okoli Prodijevega (ta se je takoj po nezaupnici sklenil umakniti iz politike) naslednika, menda tudi delno naše gore lista, Walterja Veltronija. Prav zanimivo pa je bilo slediti odmevom po medijih vseh mogočih usmeritev, ki so poročali o zmagi desnice.
Fundamentalna napaka je seveda Berlusconija in njegove poltične zaveznike kakorkoli enačiti z desnico. Če smo bolj natančni, je celo bolj lev (namreč glede politične usmeritve, o pejorativnem pomenu te besede tu pač ne bomo razpravljali) kot Veltronijevi Demokrati. Pri tem naj vas nikar ne zavede, če se sam razglaša za desničarja. Človeka vendar sodimo po dejanjih in ne po samoopredelitvi, mar ne? Konec koncev ne moremo zanikati, da je tudi naša “leva” LDS (tako pred razkrojem kot po njem) Gradualistična Liberalna demokracija Slovenije zgolj po imenu. Povrh vsega Berlusconijev dovčerajšnji tekmec Prodi ni nikdar tajil, da je globoko religiozen. Mar to slučajno pritiče voditelju levice???
Berlusconi je, kot je znano, eden najbogatejših Italijanov (vse do letos je tudi prepričljivo vodil na top lestvici). Začenši z gradbenimi posli je nato zgradil medijski imperij, kakršnega ostali industrialci ne postavijo niti skozi več generacij (Agnelliji, skrijte se!), vse začinjeno s kopico sumov in sodnih posptopkov, ki se največkrat niso končali z dokazom nedolžnosti, temveč z zastaranji, imunitetami in spremembam zakonodaje med njegovima prejšnjima mandatoma. In vmes je svoj nogometni klub AC Milan kar nekajkrat popeljal na sam evropski vrh. Na koga že to spominja? Morebiti na deklariranega levičarja in “anti Janšo” Zorana Jankovića, ki je tudi začel v gradbeništvu, se povzpel na čelo “najboljšega soseda”, ob tem se je v medijih pojavil kup obtožb o domnevnih nepravilnostih (še zlasti “uničujoč” je bil članek v Sobotni prilogi pred 10 leti), Janša mu je v zadnjem trenutku preprečil managerski odkup Mercatorja in s tem vzpostavitev zasebnega trgovskega imperija, danes pa je župan Ljubljane, pri čemer nikakor ni izključeno, da se njegove ambicije tu ne nehajo in da ga kdaj v prihodnosti ne mika selitev z Magistrata na Gregorčičevo 20. Vmes pa je ženski rokometni klub Krim popeljal v silno težko ponovljive evropske višave, moško rokometno reprezentanco pa tik pod evropski vrh. Skratka, če bi Silvio zaprosil za to, bi mu predbivši predsednik Kučan silno težko utemeljil zavrnitev članstva v svojem Forumu 21.
Iskrene čestitke
| 16. april 2008 | Svet | Jure
Džon, jaz bi bil pa tvoj pr’jatu…
Hedge fund manager John Paulson of Paulson & Co. took home $3.7 billion last year, making him the biggest earner in the industry, according to Alpha Magazine. Vir
IHT:
Hedge fund managers have redefined notions of wealth in recent years. And the richest among them are redefining those notions once again.
Their unprecedented and growing affluence underscores the gaping inequality between the millions of Americans facing stagnating wages and rising home foreclosures and an agile financial elite that seems to thrive in good times and bad. Such profits may also prompt more calls for regulation of the industry.
Even on Wall Street, where money is the ultimate measure of success, the size of the winnings makes some uneasy. “There is nothing wrong with it — it’s not illegal,” said William Gross, the chief investment officer of the bond fund Pimco. “But it’s ugly.”
…Since 1913, the United States witnessed only one other year of such unequal wealth distribution — 1928, the year before the stock market crashed, according to Jared Bernstein, a senior fellow at the Economic Policy Institute in Washington. Such inequality is likely to impede an economic recovery, he said.
“For a recovery to be robust and sustainable you can’t just have consumer demand at Nordstrom,” he said. “You need it at the little shop on the corner, too.”Vir
Loading ...
