Izrael je nedavno obeležil 62. obletnico svojega obstoja. Večini Judov trpljenje Palestincev na okupiranih ozemljih in v koncentracijskem taborišču Gaza seveda ni moglo pokvariti veselja ob prazniku, ki ga v Palestini imenujejo Nakba, katastrofa. In to z razlogom: kakor v svoji zadnji knjigi, brilijantni analizi dogajanja v obdobju 1947-1949, ugotavlja izraelski zgodovinar Ilan Pappe, je rojstvo Izraela neločljivo povezano z eno izmed najbolj učinkovitih, krvavih in terorističnih kampanj etničnega čiščenja v zgodovini.
Rasistični teror nad Palestinci – vključno z množičnimi izgoni, zaplembami premoženja, kolonizacijo, rušenji celotnih vasi, eksekucijami, masakri, plenjenjem, posilstvi, množičnimi aretacijami in mučenjem – v režiji ljudi, ki zavzemajo najsvetejša mesta v judovskem političnem panteonu, seveda ni nekaj, kar bi sploh lahko našlo pot v izraelske zgodovinske učbenike. Treba je pogledati samo, kako je v slovenski družbi potekalo soočanje z državljansko vojno v letih 1941-1945, pa se ta ne po krutosti, ne po cinizmu ne more primerjati s tem, kar so Judje zagrešili nad palestinskim narodom.
Bolj presenenča dejstvo, da tudi zunaj Izraela veliko tistih, ki so z vso pravico podprli posega zveze Nato v Bosni in na Kosovu ter, prav tako upravičeno, obtožujejo mednarodno skupnost tihega pristanka na genocida in etnični čiščenji v Rwandi in Darfurju, ne zmore jasno obsoditi izraelske okupacijske politike. Ta je, kakor pravi Pappe, nadaljevanje politike etničnega čiščenja iz let 1947-1949, a z drugimi sredstvi.
Kaj se je torej zgodilo v teh letih? Judovska kabala pod vodstvom očeta naroda Davida Ben-Guriona je zgolj uresničila tisto, kar je rasistična in kolonialistična ideologija sionizma trobentala že od konca 19. stoletja – da je treba Palestino očistiti Arabcev in tam izgraditi domovino židovskega naroda.
Ko so Ben-Gurion in njegovi oprode po umiku Britancev iz Palestine 14. maja leta 1948 (izraelski dan neodvisnosti) dobili priložnost, se niso obotavljali. Tri leta po Auschwitzu so iz domov pregnali 800.000 Palestincev (na Zahodni breg, v Libanon, Gazo, Jordanijo), pri tem pa izpraznili 530 vasi ter uničili 11 palestinskih sosesk v večjih mestih.
Sledila je razlastitev: zemlja je postala last države, ki jo je nato poceni razprodala Židom, palestinska podjetja so propadla, palestinski prihranki v bankah so bili zaplenjeni.
V luči teh dejstev je celoten “mirovni” proces slaba šala. Judje namreč brutalnega etničnega čiščenja, zločina proti človeštvu, ki je ob rojstvu judovske države čez njene čez meje pognal več kot polovico palestinskega naroda, ne priznavajo. Vrnitev beguncev na svoje domove, vrnitev ukradene zemlje – to sta dve stvari, o katerih se Judje niso pripravljeni pogovarjati, medtem ko je za Palestince priznanje teh zločinov in pravična odškodnina za te grozote nujen predpogoj za kakršen koli mirovni sporazum.
To je lepo pokazala zavrnitev sporazumov iz Osla: razlog ni bil palestinski ekstremizem, ampak preprosto dejstvo, da se je Fatah Jaserja Arafata uklonil Izraelu in ZDA ter begunce in zemljo zamenjal za vodilno vlogo v palestinskih bantustanih na Zahodnem bregu in Gazi. Vzpon Hamasa je v veliki meri posledica nezadovoljstva Palestincev nad korupcijo, avtokratskim stilom in kolaboracijo Fataha z izraelskim okupatorjem. Povedno je tudi dejstvo, da mednarodna skupnost od Hamasa ne zahteva le, da se odpove terorizmu, ampak tudi, da prizna vse “mirovne” sporazume, ki jih je Fatah sklenil z Izraelom.
Sporočilo demokratičnega in svobodnega sveta Palestincem je torej nadvse cinično: Dokler boste volili skrajneže, ki vrnitev beguncev in vrnitev ukradene zemlje postavljajo kot pogoj za začetek mirovnih pogajanj, boste pač stradali.