Nisem se še poglabljal v predlog t.i. Robin Hood davka na finančne transakcije, s katerim bi – kot trdijo zagovorniki – lahko financirali boj proti revščini, klimatskim spremembam in podprli zagotavljanje javnih storitev.
A viralni video je odličen.
A GAO report, in fact, found that between 1998 and 2005, roughly twothirds of all corporations operating in the U.S. paid no taxes at all. The Great American Bubble Machine
David Cameron, vodja britanskih konzervativcev, bo skoraj razgotovo – razen če se Brownu ne posreči nič manj kot kakšen čudež – novi prime minister. Verjetno kar zasluženo, saj je vsaj zaenkrat kar prijeten možakar, kilometre daleč od fanatizma Železne Lady ali plesnivih vešč ala Ann Widecombe.
Kar je zanimivo pri britanski politiki, je skoraj neposredno prevajanje novih družboslovnih trendov (lahko rečete tudi modnih muh) v politične programe in prakso. Tony Blair je recimo prinesel vero v vladanje prek javnomnenjskih raziskav in novi laburisti v prvih letih niso khm… kihnili, če to ni podpiral glas ljudstva, kot se je kazal skozi ankete, ki so jih laburističnih spin doktorji izvajali brez prestanka. Drug Blairov “buzz” je bil prenos podjetniške logike v državno upravo; državna uprava naj bi uporabljala ista orodja kot podjetja, na nek način simulirala podjetja. Na koncu se je mnogokrat izkazalo, da je simulirala tudi rezultate.
Cameronova novost je trenutno strašno modna poroka psihologije, marketinga in ekonomije z imenom “behavioural economics“. Sledi še svež video njegovega nastopa velepomembni konferenci TED, jaz pa zaključujem z ugotovitvijo, da je korporativni PR (od koder izhaja Cameron) res poklic prihodnosti.
Včeraj je padla partijska direktiva in ni preostalo nič drugega, kot da si končno ogledam Moorov “Capitalism: A Love Story”. Daljša analiza sledi mogoče kdaj drugič, tokrat le o internem (no, ne več) dokumentu, ki ga je leta 2006 pripravil Citigroupov globalni strateg Ajay Kapur in ki ga Moore omenja nekje na sredini filma. Saj veste, če iščete marksistično perspektivo, marš v Citigroup. V dokumentu je Kapur uvedel termin “plutonomy”.
In a “plutonomy”, according to Citigroup global strategist Ajay Kapur, economic growth is powered by and largely consumed by the wealthy few.
…
According to new Internal Revenue Service data announced last week, income inequality in the U.S. is at its worst since the 1920s (before the Great Depression). The top percentile of wealthy Americans earned 21.2% of all income in 2005, up from 19% in 2004, while the bottom 50% of wage earners earned 12.8% that year, down from 13.4% a year earlier.
Tri osnovne značilnosti:
1. They are all created by “disruptive technology-driven productivity gains, creative financial innovation, capitalist friendly cooperative governments, immigrants…the rule of law and patenting inventions. Often these wealth waves involve great complexity exploited best by the rich and educated of the time.”
2. There is no “average” consumer in Plutonomies. There is only the rich “and everyone else.” The rich account for a disproportionate chunk of the economy, while the non-rich account for “surprisingly small bites of the national pie.” Kapur estimates that in 2005, the richest 20% may have been responsible for 60% of total spending.
3. Plutonomies are likely to grow in the future, fed by capitalist-friendly governments, more technology-driven productivity and globalization.
Več o tem tukaj: Citigroup 2006: America – A Modern Day Plutonomy
Namesto zaključka:
Of course, Kapur says there are risks to the Plutonomy, including war, inflation, financial crises, the end of the technological revolution and populist political pressure.
No, “financial crises”, vojne (vsaj na svetovni periferiji) in populistične pritiske (neoliberalizem ostaja dominantna ideologija) lahko danes že črtamo kot dejavnike tveganja, kajne ;)
Dober intervju s forenzično psihologinjo o napadih na geje (in zakaj je zakonodaja pomembna):
Why choose to actually go where the victim is–to gay areas, to cruising areas, to bars? A lot of people have pointed out that, in violence against other minority groups, people don’t tend to go where they are to harass them or abuse them.
There is the perception that homosexuals are a socially acceptable target. Repeatedly, when young people are asked, they will justify and defend targeting gay people as . . . There’s a belief nowadays that it’s not so cool to assault racial minorities. It’s not so cool to assault women, or Jews. But assaulting gays is actually something humorous to a lot of young people. It’s probably the last socially acceptable group to assault. Part of it is related to the fact that discrimination against gays is still legalized and encoded. That sends a message to young people that, if gays don’t have equal rights in employment, housing, child custody, the military, or marriage, then there’s something wrong with them, and nobody’s going to mind if we have some fun at their expense. . . .
In pika na i, ki dovolj zgovorno nakaže, zakaj imajo homofobi, kot so Ljudmila Novak, Matjaž Gams, Tadej Strehovec… krvave roke. Kje iskati razlago za napade – v psihologiji (moteni posamezniki) ali širših družbenih okoliščinah?
It’s not deviant psychology. It’s social psychology.
Zanimiva zamisel.
It all began two years ago, when the state was facing a budget crisis. One night, the new Republican Governor Jon Huntsman was staring at the red ink and rough sums when he had an idea. Keeping the state’s buildings lit and heated and manned cost a fortune. Could it be cut without cutting the service given to the public? Then it hit him. What if, instead of working 9 to 5, Monday to Friday, the state’s employees only came in four days a week, but now from 8 to 6? The state would be getting the same forty hours a week out of its staff – but the costs of maintaining their offices would plummet. The employees would get a three-day weekend, and cut a whole day’s worth of tiring, polluting commuting out of their week.
Google je danes objavil, da ima dovolj radovednih Kitajcev in da se ne bo več ukvarjal s filtriranjem iskalnih rezultatov po željah oblastnikov v Pekingu. Don’t be evil? Meh, je bilo slišati po medijski sceni. Korporacije so amoralne, ploščo – doslej so pridno odstranjevali neprijetne zadetke – so zagotovo obrnili iz razlogov, povezanih s tistim zeleno obarvnanim papirjem. Sram jih bilo!
Te veličastne vzklike upora proti pohlepu korporacij in piarovskemu bullshitu so v eter poslali družbeno odgovorni poklicni in amaterski medijski delavci – na računalnikih “Assembled in China”, Ikeinih mizah in stolih, oblečeni v cunje, za silo sešite v bogvekateri kitajski provinci.
Če že kaj, je ravno ta sovražen odnos Zahodnjakov do težkega dela, ki ga opravlja Komunistična partija Kitajske, izvrsten primer lažne razredne identitete. KPK dela za nas! Zna biti vprašljivo, ali je trud kitajske partije, ki kitajsko ljudstvo varuje pred škodljivimi mislimi in podobami, občasno pa ga še malo povozi s tanki, res najboljša možna stvar za dotično ljudstvo, a nobenega dvoma ni, da je čisti jackpot za razred zahodnih potrošnikov. Nihče ne bi Zahodnjakom mogel hitreje ukrasti Božička s poceni elektronsko in drugo ropotarijo kot t. i. kitajski borci za človekove pravice, demokracijo in podobne svetle zablode.
Obstaja boljša, bolj pripravna in na zahteve neoliberalnega trga optimizirana delovna sila, kot jo globalnemu gospodarstvu mukoma zagotavlja Komunistična partija Kitajske? Težko. T. i. borci za demokracijo na tisti strani onega zidu bi znali to hitro spremeniti. Saj veste, če se greste demokracijo, hitro pridejo mimo tudi sindikati, delavska zakonodaja, legalne stavke, na katere ne moreš poslati teh ali onih organov, predvolilne obljube in darila… Skratka… usluge kitajskih pridnih ročič bi se zaradi rovarjenja demokratičnih elementov zagotovo podražile. Verjetno ne toliko, da se še vedno ne bi splačalo proizvajati, a cent na cent je tudi v demokracijah slej kot prej palača.
Razredno zavedni zahodni potrošnik se ne razburja nad postopki kitajske vlade, ker ve, da so nujni, upravičeni in modri. Razredno zavedni zahodni potrošnik bi se moral tistega dne sam vsesti v tisti tank in tistega nebodigatrebo, ki je grozil, da podražil iPode, Xboxe, PlayStatione, povoziti sam.
Na nek način ga tudi smo.
Nemška črno-rumena koalicija po določilih koalicijske pogodbe za naslednje proračunsko leto načrtuje znižanje obdavčitve v višini 24 milijard evrov. Če bi nekaj takega napovedal Pahor, bi Finance orgazmirale.
Kaj pa nemški državljani, zagotovo komaj čakajo, da jim v denarnici ostane nekaj več evrov? NE, Nemci so proti – znižanje davkov podpira samo 38 odstotkov državljanov. Večinsko proti so celo volivci liberalne FDP, ki je največja zagovornica davčne reforme.
Steuerentlastungen in Höhe von rund 24 Milliarden Euro hat die schwarz-gelbe Bundesregierung in ihrem Koalitionsvertrag für das nächste Jahr in Aussicht gestellt – und die Deutschen wollen das gar nicht. Im ARD-”Deutschlandtrend” sprachen sich 58 Prozent der Befragten gegen die Pläne aus, lediglich 38 Prozent dafür. Dabei zieht sich die Front der Steuersenkungsgegner quer durch alle politischen Lager. Selbst unter den Anhängern der FDP, die sich vehement für eine Steuerreform ab 2011 einsetzt, sind 53 Prozent gegen Steuersenkungen und nur 43 Prozent dafür, wie die am Donnerstag veröffentlichte Umfrage von infratest-dimap im Auftrag der ARD ergab. Spiegel.de
V letošnjem letu (in ni pričakovati, da bo tudi v naslednjem kaj bolje) se je bralo o ekonomski krizi. In bilo je kaj brati, saj se je vsaj del profesije s spraševanjem, kako za vraga smo tako zagozdili, globoko zakopal v samorefleksijo. No, te ni kaj dosti videti, če dogajanje spremljate s planeta Finance in okoli njega vrtečih se intelektualnih mediokritet, ki prodajajo isto blago kot leta 2007. Malo pošvedrano, a zato precej bolj gibko.
Globalno so vendarle močneje zasijale avtoritete, ki so profesiji izstavljale račun, kot je recimo vseprisotni Paul Krugman. A po mnenju mnogih to nalogo zdaleč najbolje opravljajo na blogu (! “tradicionalni mediji pa v jok) The Baseline Scenario, ki ga je bilo letos pač nujno brati. Simona Johnsona, nekdanjega glavnega ekonomista IMF-a in profesorja na MIT-u, ki je skupaj z dvema kolegoma ustanovil The Baseline Scenario, so nedavno pri britanskem intelektualističnem mesečniku Prospect imenovali za najpomembnejšega javnega intelektualca v času finančne krize; pred Bernankejem, Krugmanom, Stiglitzem…
But there was a clear winner. He is Simon Johnson, an economist at the prestigious Peterson Institute in Washington, DC, who has been leading the argument against overmighty banking. His ideas are well grounded in theory, but he has also done more than any academic to popularise his case: writing articles, a must-read blog, and appearing tirelessly on television. As the FT’s Martin Wolf told Prospect: “Johnson’s significance is that he is a member of the establishment—a former IMF chief economist, no less—who has emphasised the capture of the state by big finance, for the latter’s own ends. An expert on crises in emerging countries and in transition from communism, he has called what he has seen: crony capitalism at the heart of the financial system.” In particular Johnson’s essay “The Quiet Coup,” in the Atlantic of May 2009, is one of the great polemical essays of the crisis. Far from skulking in an ivory tower, he has urged citizens to the streets.
Runner-ups:
Economist’s View
CalculatedRisk
J. Bradford DeLong’s Grasping Reality with a Prehensile Tail
Naked capitalism
European Tribune
Vedno, ko naletim na članek o kvekerjih, me primer, da bi jih registriral pri Guliču.
A group of Twin Cities Quakers has decided to stop signing marriage certificates for opposite-sex couples until the state legalizes gay marriage.
“We’re simply trying to be consistent with the will of God as we perceive it,” said Paul Landskroener, clerk of the Twin Cities Friends Meeting, in an interview with MPR’s All Things Considered on Monday. Quaker group stops certifying marriages until gay marriage legal
Quakers are known for their social activism, having been instrumental in the campaign against the transatlantic slave trade in the 18th and 19th centuries, as well as campaigning for the rights of groups such as women, prisoners and gay people. A number of leading charities today were founded with participation from Quakers, such as Oxfam and Amnesty International.
Guardian:
Banned by law from politics and the universities, many Quakers went into commerce and industry, where philanthropists such as Joseph Rowntree provided his workers with modern benefits such as free education, medical care and a pension fund. In praise of… the Quakers
© 2004–2009. Vse pravice pridržane.
RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.