Gostujoči zapis
Ne bi se smeli čuditi, da novopečeni uradniki desne slovenske vlade z odobravanjem citirajo izjave politikov, kot je finančni lobist in Gadafijev prijatelj Tony Blair, čigar portret je pred leti po nepreverjenih govoricah krasil pisarno takrat še nadobudnega bolj-kot-ne-levičarja Boruta Pahorja.
Slednji je namreč kot premier po zgledu prvega več kot odlično pokopal vse upe za konstituiranje sodobne levice v Sloveniji, ki bi se uspela neoliberalnim jurišnikom zoperstaviti še s čim drugim, kot z (bolj mlačnim) zavzemanjem za gejevske poroke in laično državo. Danes imamo tako na oblasti ljudi, ki skupaj z Blairom pridigajo o resnični enakosti, ta pa seveda nima nobene veze z enakostjo dohodkov. Ravno nasprotno:
“Not equal incomes! But true equality: equal worth, an equal chance of fulfilment, equal access to knowledge and opportunity. The class war is over.”
No, Blairu vsekakor moramo priznati, da je zvesto sledil svoji vzornici, Margaret Thatcher. OECD je tako konec lanskega leta potrdil, da Britanci o enakih dohodkih ne morejo niti sanjati. Velika Britanija je namreč v obdobju 1975-2008 prepad med revnimi in bogatimi uspela poglobiti bolj kot vse druge članice OECD: medtem ko v Evropi najbogatejših 10 odstotkov zasluži devetkrat več kot najrevnejših 10, je to razmerje na Otoku kar 12 proti 1.
Dejstvo, da je bil Blair tako uspešen pri odpravljanju dohodkovne enakosti, te sramotne dediščine socializma, pa je kaj slaba tolažba, če vemo, da imajo revnejši v Veliki Britaniji veliko manjše možnosti, da se prebijejo v vrste bogatejših kot revnejši prebivalci drugih evropskih držav. Da bodo torej ostali ujeti v začarani krog revščine, medtem ko bo uresničevanje potencialov skozi izobraževanje in izkoriščanje priložnosti na trgu dela ostalo rezervirano za bogatejše.
Zadnje raziskave tako kažejo, da otroci iz revnejših britanskih družin s štirikrat večjo verjetnostjo od tistih iz bogatih družin pristanejo v šolah, ki ne izpolnjujejo izobraževalnih standardov. Ugotavljajo tudi, da gredo koristi od višjega izobraževanja pretežno mladim iz bogatejših družin in da uspeh posameznika v izobraževalnem procesu v bistvenem določa prav dohodek in ne morda kakšna druga družinska okoliščina.
Zdi se torej, da ima dohodkovna enakost z enakostjo možnosti opraviti veliko več, kot želijo priznati Blair in njegovi sledilci. To je razvidno tudi iz prejšnji teden objavljenega poročila o ameriškem gospodarstvu, ki ga je naročila administracija Baracka Obame. V njem ekonomisti izrecno izpostavljajo (str. 177), da tiste družbe, ki imajo največji prepad med bogatimi in revnimi, slednjim ponujajo najmanj možnosti, da bi se izkopali iz revščine. Tudi tukaj je Velika Britanija na prvem mestu.
Kako je mogoče ob teh trendih sploh govoriti o koncu razrednega boja? Preprosto. Neoliberalizem kot ideološki projekt par excellence ima za cilj ideološko prekvasenje prevladujočega diskurza o politični ekonomiji in sicer tako, da nezmerno bogatenje korpokapitalskih elit predstavi kot neproblematično ali celo zasluženo. Pred tem je seveda treba ljudi prepričati, da poglabljajoč se prepad med bogatimi in revnimi nima prav nič opraviti s tem, kako uspešno izpolnjujejo svoje življenjske cilje – sistemsko pogojeno dohodkovno neenakost je treba na vsak način odvezati odgovornosti za usodo posameznika in jo preložiti na individualno, subjektivno raven.
Težave se seveda pojavijo takrat, ko individualne ambicije trčijo ob sistemske ovire, te pa so, kakor kažejo zgoraj omenjene raziskave, posledica prav tiste dohodkovne neenakosti, katere resno obravnavo so uspeli neoliberalci v navezavi z mainstream akademijo in mediji odriniti na sam rob javnega diskurza. Če preveč razmišljate in govorite o dohodkovni neenakosti in njenih negativnih posledicah za družbo, boste hitro pristali v nespodobni družbi kamenodobnih marksistov in levičarskih skrajnežev, tega pa si ne more privoščiti noben upwardly mobile posameznik, kajne?
Posledice tega izbrisa dohodkovne neenakosti iz politekonomskega diskurza so, razumljivo, najbolj vidne v tistih družbah, kjer je neoliberalni diskurz najbolje zasidran, npr. v Veliki Britaniji in ZDA. Tam je prepad med revnimi in bogatimi med razvitimi državami najbolj globok, saj blokiranje in stigmatiziranje razprav o dohodkovni neenakosti preprečuje oblikovanje rešitev za njeno omilitev (resnično progresivna obdavčitev, omejitev plač menedžerjev, itd.). Vse to le še utrjuje sistemske ovire, ki stojijo na poti posameznikov do sreče, za katero naj bi vsak bil odgovoren sam in je skoraj brez izjeme definirana skozi status in denar.
Seznam družbenih patologij, za katerimi družbe z visoko stopnjo dohodkovne neenakosti dokazano bolehajo znatno bolj kot tiste bolj enake, je dolg, bere se pa kot skupek simptomov zafrustriranega človeka, ki mu v življenju ni uspelo. Bolezenska debelost, nagnjenost prebivalstva k depresiji, razširjena zloraba vseh vrst drog, umori, visok delež prebivalstva v zaporu, mladoletne nosečnice, pomanjkanje zaupanja v soljudi – britanska epidemiologa Wilkinson in Pickettova poudarjata, da se sklepu ni mogoče izogniti: bolj dohodkovno enake družbe so srečnejše družbe.
A dokler bo vsak poskus razprave o doseganju večje dohodkovne enakosti trčil ob neoliberalni konsenz in nato poniknil, lahko mirno trdimo, da je razredni boj končan. Jasno je, da so iz njega bogataši izšli kot zmagovalci. Besede enega izmed najbogatejših Zemljanov, Warrena Buffeta, ki je po lastnih besedah obdavčen manj od svoje tajnice, so povedne:
“There’s class warfare, all right, but it’s my class, the rich class, that’s making war, and we’re winning.”
V Sloveniji zaenkrat še ni tako hudo: prepad med revnimi in bogatimi je znatno manjši kot drugje v Evropi, socialna država bolj ali manj učinkovito brani ljudi pred revščino. Vendar vse kaže, da se bo to spremenilo. Neoliberalni gromovniki, ki so še do pred kratkim politiko delali zgolj na mnenjskih straneh njim prijaznih medijev, so se zavihteli na oblast. Razredni boj je postal psovka, ki naj sindikalna prizadevanja za pravice delavcev osmeši in jih predstavi kot preživeto dediščino marksizma-leninizma, ta pa nima kaj iskati v pogumnih novih časih neoliberalnega demontiranja socialne države in nižanja davkov za korporacije in bogate. Po hodnikih oblasti je zavel thatcherjanski veter, pričakovati pa je, da se nam bo prej ali slej zgodil tudi sindikalni vihar. Govorice o koncu razrednega boja so se namreč še vedno izkazale kot pretirane.
