DRUGI DOM

Včeraj v ZDA, danes že pri nas

ZDA, začetek tedna, primer stripa Archie in bojkota s strani One Million Moms:

When a comic book featuring same-sex marriage hit the shelves at Toys ‘R’ Us, a nationwide organization of conservative women threatened to boycott the retail chain.
…
“Unfortunately, children are now being exposed to same-sex marriage in a toy store. This is the last place a parent would expect to be confronted with questions from their children on topics that are too complicated for them to understand. Issues of this nature are being introduced too early and too soon, which is becoming extremely common and unnecessary.”

Pri One Million Moms, ki so mimogrede tudi lažnivke, saj jih je v najboljšem primeru par deset tisoč, so z bojkotom seveda pogoreli. Strip je že razprodan.

Slovenija, konec tedna. Primer “Ciciban”

“V Mladi Sloveniji menimo, da so v namene prepričevanja v referendumski kampanji zlorabili revijo Ciciban in na nek način tudi otroke, saj so številni ob taki vsebini v reviji zmedeni. S tem so uredniki presegli meje dobrega okusa.”

Louis C. K.

Sv. Crnkovič, zavetnik homofobov

Pisarijam prvega med kolumnisti na Slovenskem se poskušam že dlje časa izogniti v največjem loku. Ne vedno uspešno, saj Sobotne priloge žal ni mogoče kupiti brez Drugih principov. Bolj se grizem v jezik, večkrat mi izleti kaj pikrega. Takojšnjost in vsedostopnost družabnih medijev je hudič. Ko je enkrat ta teden od nekje priletel Crnkovičev tvit, v katerem se je obregnil ob plakatno akcijo Mirovnega inštituta, sem vedel, kaj bo. Kolumna, v kateri se bo usajal nad groznimi “levičarji”, se prilizoval desnici, v samem postopku pa pod avtobus nonšalantno porinil pravice istospolno usmerjenih državljanov.

Plakatna akcija Mirovnega inštituta je nesrečna stvar, saj ne anticipira glavnega elementa strategije homofobov, ki se v novih okoliščinah poskušajo na vse načine prikazati kot žrtve, ki imajo “zgolj” drugačno stališče. In Crnkovič delivers, again! Na najbolj elitnem medijskem prostoru v državi jim je uresničil največjo željo. Rezultat. V slovenskih cerkvah bodo kaj kmalu donele priprošnje novemu zavetniku.

Boris Vezjak:

Njegova izpeljava je konsistentna le, če ima homofobijo za »drugače-miselnost«. V takšno radikalno tezo pa dvomim, ker so potem drugače misleči nujno tudi nasilneži, nacisti in rasisti. Bi si upal trditi kaj od tega? Ker potem mora Crnkovič protestirati proti homofobiji qua homofobiji kot diskriminatornemu konceptu.

Zadnja kolumna pa ne preseneča še v enem vidiku, saj Crnkovič spet in že prav predvidljivo na celi črti pogrne pri razumevanju človekovih pravic. Ni prvič. Prav tako ni prvič, ko skorajda mimogrede sporoča, da ga pravice istospolno usmerjenih pravzaprav ne zanimajo kaj dosti. Minorna, obstranska tema, nevredna pozornosti največjega kolumnista. Skratka: ena sama zoprnija. Da pa ne bi izpadel kot docela zagaman, seveda navrže, da nima nič proti tem zvezam, a takoj dostavi, da po njegovem družbena legitimacija istospolnih zvez nima prav veliko opraviti s svobodo in demokracijo. Skorajda genialno: noben mu ne more reči, da je homofob, ker, ofkors!, nima nič proti, a istočasno zreproducira enega glavnih “argumentov” homofobov. Linija Lude Mile.

Ni gola vsebina Crnkovičevih kolumen tista, zaradi katerih je njegovo pisanje tako abotno in neprebavljivo. Parkrat na leto se mu zapiše celo kaj tehtnega (tokrat zagotovo ne). Problem je drugje, v intenci. Vse, od prve do zadnje, so en sam neskončen egotrip, ki o svetu tam zunaj pove bore malo ali nič, zato pa toliko več o piscu. Vse je podrejeno konstrukciji velikega kolumnista, njegovi javni personi. Jaz, jaz, jaz… In ta jaz, ki ga Crnkovič tako skrbno izklesuje že nekaj časa, se imenuje “urbani desničar”. Udari po levičarjih, poboža po desničarjih (a ne preveč) in vsegliharsko potegne kvaziuravnotežene zaključke, pa če se fakti poklopijo ali pa ne. Tokrat so žrtve konstrukcije urbanega desničarja pač istospolno usmerjeni. A kdo se bo sekiral, tema je itak minorna.

Lee, 16, says that his life at school has improved since he came out as gay aged 14, but he still suffers homophobic bullying. “Sometimes it feels a bit weird because gay really means rubbish. I don’t really like being called gay, I say ‘That’s so gay’ myself. Yes, I get bullied. It’s getting better. But I get called names every single day and I have done since I was at primary school. I don’t care any more. Well, that’s not true. I’ve cried about it a lot. I don’t really like walking by myself anywhere. I’ve been kicked a few times and punched. I try to be myself at school and I’ve got friends who’ll stick up for me, but I wish I could turn it off. I dropped out of one GCSE class because I couldn’t take the abuse from one boy. The teacher couldn’t see it, and I didn’t see why I had to spell it out to him. They don’t take homophobia seriously. There’s a poster up in our school, one of those ‘Some people are gay, get over it’ ones. It feels like it’s me that’s expected to get over it.”

Zdaj je “čas dela za levico”

Mastnak izza zidu Piana:

‎”… Da je levica le malo manj kot klinično mrtva, ne moremo kriviti ne Janše posebej ne desnice nasploh, niti ne komunistične preteklosti. Glavni krivec po mojem mnenju je Borut Pahor in njegova SD. Pahorja lahko krivimo za Janšo, ne Janše za Pahorja. Kot predsednik vlade se je Pahor izkazal za nekompetentnega in nesposobnega. V prvi plan je projiciral samega sebe, ampak na tem predimenzioniranem sebstvu ni bilo ničesar produktivnega. Jemalo je politično, intelektualno in moralno avtoriteto vladi in hromilo njeno delo. Napačne osebne politične kalkulacije so toliko bolj bodle v oči, ker jih ni kompenziralo uresničevanje vladnega programa – ker ga ni bilo. To se je najbolj grobo pokazalo ob TEŠ 6…”

Dies irae

FB:

Včeraj je župnik Srečko Fras (Župnija Martjanci, Škofija Murska Sobota – škof Peter Štumpf) med mašo zadušnico, namesto da bi jo posvetil spominu na preminulega in tolažbi svojcev, s prižnice pozival prisotne k udeležbi na referndumu in glasovanju PROTI zakoniku.

Odločno kopiranje

Od Aleš Primc: mi mislimo za vas, vi samo kopirajte in preplavite internet

… do odločnega kopiranja:

Ob primerjavi med večimi blogi izgleda kot <10 oseb, celo nicki se ponavljajo in nabor “argumentov” je povsem generičen: “gejevska/komunistična/kr’ena ideologija, ki nas mori in ubija”, “pomislite na otroke, ki jih pravkar jedo krokodili (ali nek podobno debilen apel na čustva)”, “v resnici je druga stran nestrpna”, “atainmama”, “ker je zakon slab [kot pojasnilo vstavi kateregakoli drugega ali istega].
In danes sem že ene 20x prebral isti uvod: “Sem odločno proti…”

SDS Love

Stranka SDS, ki združuje največje demokrate po karantanskih knezih, me je na Twitterju končno blokirala. Znašel sem se v sila imenitni družbi. Imam na sumu, da je bil usoden tale tvit:

juremes Hej, @strankaSDS! Števec menjav se vam je pokvaril! http://t.co/AurhoKLH 23.2.12 17:10

Ko SDS pleteniči o demokraciji, je dobro imeti dober bullshit detektor. Ne in ne, tokrat ni potrebe evidentno izreči bolj olikano: politična stranka, bogato financirana z denarjem vseh davkoplačevalcev, ki preprečuje dostop do javnih objav “nepravim” državljanom – pa naj bodo levi, desni, pikčasti, črtasti ali roza – je iz nekih drugih časov in sodi samo na smetišče pozabe. Čim prej.

P.S.
V SDS so ob neki priložnosti pridelali izjavo, da na Twitterju blokirajo samo spamerje, kar je ob dejstvu, koliko novinarjev in “nepravih” volivcev stranka spomladanske pozebe dejansko blokira, seveda laž, vredna samega Ivana. Tudi moja malenkost je ob 2600+ tvitih SDS-ovsko kamarilo direktno citirala samo parkrat.

Je vse skupaj presenetljivo? Lepo prosim, gre za politikante, ki so nedavno novorevijaša in soustanovitelja Odbora za varstvo človekovih pravic sramotno obrekovali z udbašem, ker jim ni hvaležno prikimal, ko so ukinili Ministrstvo za kulturo. Ob tem smo vsi drugi lahko vredni največ 3 sekunde, ki so potrebne, da se z miško stisne na “block”.

Puf! In smo izbrisani. Nismo prvi.

Družinski zakonik: vojna je že dobljena, bitka še ne

V “culture wars” ni tehnične zmage; ropotajo in gnjavijo še dolgo po prelomu (dokazni predmet A), ko je bil že zdavnaj zadan najpomembnejši udarec in je razrešitev že povsem jasno prepoznavna in otipljiva. Referendumski iztek 25. marca ne bo usoden; tudi v tistem slabšem primeru bo zgolj nepotreben (a docela sramoten) podaljšek. Vprašanje si bo potrebno slej kot prej zastaviti znova in vajo ponavljati do izida, ki je v luči širših, že več desetletij trajajočih družbenih trendov pač edini možen. Popolna enakopravnost.

Bilo bi sicer zelo lepo, pošteno in do časa & živcev prebivalstva preudarno, če Dzak preživi, a kakor koli se bo že obrnilo, stvari se nikoli več ne bodo zavrtele na stanje prej. Primci & RKC morda lahko dobijo bitko, nikakor pa ne več tudi vojne. Vprašanje enakopravnosti LGBT populacije je po mnogih letih politične & medijske ignorance postalo neizogiben del javnega prostora tudi v Sloveniji. Slovenska politika se je vprašanju pravic LGBT populacije dolgo oportunistično izogibala, po razpravi o Dzaku pa je zagovorništvo enakopravnosti postalo nepogrešljiv del programa celotne levice in celo ene desne stranke. Slovenija je končno stopila v polje, ki ostale zahodne demokracije zaposluje že dlje časa. V polje, kjer je rezultat sicer že znan, čeprav bo sledilo še nekaj korakov, da se tudi materializira. Ponekod bo potrebna preprosta menjava vladajoče stranke (Francija, Nemčija) ali pa še to ne (Velika Britanija), drugje malo več. Dilema se ne glasi več “če”, ostaja samo še “kdaj”. V “modrih” državah ZDA ter v večini zahodne/srednje Evrope in Južne Amerike je ta kdaj že sedaj, najpozneje jutri.

Z Družinskim zakonikom ima Slovenija priložnost, da ji čez čas, ki bo prišel hitreje, kot si marsikdo misli, ne bo potrebno povsem v sramoti povesiti glave. Vlak pionirjev je že zdavnaj odpeljal, bilo pa bi primerno, če se v zgodovinskih učbenikih za naše potomce ne bi pojavili čisto na koncu seznam. Tako zagamani vendarle nismo. Ali pač?

Na tem mestu bi lahko v potrditev teze, da lahko marca prihodnost samo odložimo, ne moremo pa je preklicati, navajal marsikaj, od povsem jasnih trendov v javnomnenjskih merjenjih do vztrajnega povečevanja števila držav s popolno enakopravnostjo oziroma tistih, ki se temu približujejo. Številke, številke… ko pa je (pop)kultura kot ultimativen pokazatelj družbenih premikov bolj priročna. En podatek pa vendarle: po najnovejši raziskavi gej poroke podpira 73 odstotkov Ircev.

Od tega…

do tega…

 (ozadje)

Državna komisija za medicinsko etiko je naredila ugledu te discipline precej škode

Frederik Klampfer:

Državna komisija za medicinsko etiko je naredila ugledu te discipline precej škode. Do uporabe biomedicinskih tehnologij zavzema namreč dosledno konservativna stališča. To ima delno opraviti z njenim vodstvom, delno pa z njeno sestavo, to je z dejstvom, da v njej ni niti enega profesionalnega filozofa. Velika večina članov komisije je zdravnikov, ki etiko razumejo in prakticirajo kot hobi. Vsaj pri nas velja medicinska etika za podzvrst medicine in ne za uporabno filozofsko disciplino, za katero bi bili najbolje usposobljeni filozofi.

Aleš Primc: mi mislimo za vas, vi samo kopirajte in preplavite internet

Aleš Primc sporoča robotom:

Spoštovani,

v Civilni iniciativi za družino in pravice otrok bomo v naslednjih dneh vložili več kot 40.000 podpisov za razpis referenduma o Družinskem zakoniku. Po mnenju strokovnjakov se bo z vložitvijo začela neformalna predreferendumska kampanja, ki zahteva posebne priprave tudi znotraj iniciative. Zato se na vas obračamo z dvema vprašanjema oz. prošnjama:

1. Ali v svoji okolici poznate kakšne strokovnjake, npr. psihologe, zdravnike, sociologe, medijske osebnosti itd. ali matere, ki bi bili v medijih pripravljeni sodelovati v oddajah na temo Družinskega zakonika (na lokalnih in državnih radijih in televizijah, okroglih mizah)? Datume soočenj bi si, v skladu z vašimi časovnimi možnostmi in glede na vaš kraj, ustrezno razporedili. Prav tako bi se prej osebno srečali in uskladili na ravni argumentov.

2. Ali ste vi ali kdo drug pripravljeni sodelovati pri »pokrivanju« forumov internetnih portalov? Vse kaže, da se bo del kampanje odvijal na internetu. Zato je pomembno, da dobimo skupino prostovoljcev, ki bodo pokrivali novice in stališča okoli Družinskega zakonika ter se v komentarjih hitro oglašali. V ta namen se boste registrirali na forumih; v Civilni iniciativi pa bomo pripravili že pripravljene vsebine, besedila, raziskave, ki jih boste poljubno vključili v svoje komentarje. Več navodil bodo prijavljeni dobili po e-pošti.

Prosim vas, da s sporočilom na naslov za.druzinoinotroke@gmail.com do nedelje, 22.1.2012, potrdite svojo (ali koga drugega) pripravljenost ter za katero sodelovanje ste se odločili (mediji ali forumi).

Najlepša hvala za vse. Skupaj smo nepremagljivi.

Aleš Primc

Povedano drugače: n’č mislit’, hitro zasrat’ internete!

Ali se je Ivan kaj naučil?

Seveda se je, a lekcija 04 – 08 & pridobljeni nauki so povsem drugačni, kot si predstavljajo naivne duše, ki vedno znova upajo na najboljše. Napoved: tokrat bo še huje.

Radi bi predvsem opozorili na spornost imenovanja Anžeta Logarja na mesto direktorja urada vlade za komuniciranje. Imenovani je npr. v januarju 2008 že zasedal enako mesto v preteklem Janševem mandatu v času, ko je bila njegova vloga predvsem to, da vlado ščiti pred mnogimi kritikami prisvajanja medijev – žal tudi s pomočjo laži. Zaradi grobih neposrednih potvorb sporočil evropskim novinarjem smo v LA takrat izrazili zahtevo po njegovi razrešitvi. Logar je diskreditiral Slovenijo pred evropsko in svetovno javnostjo, ko si je privoščil manipulacijo z okoli 60 tujimi novinarji, zaradi katerih se je oglasila tudi Mednarodna zveza novinarjev (EFJ).

Tomaž Majer Gašper Blažič, Demokracija:

Razlika od tedaj je samo ta, da sedaj prihaja zadnja faza slovenskega neokomunizma, ki naj bi bil tudi dokončno poražen. Upajmo pa le, da bo ta poraz čim manj krvav.

P.S. Gašperja Blažiča vljudno obveščam, da ima moja lovska/športno-strelska/neokomunistična (a zelo miroljubna) familija po zadnjem štetju v omarah približno 4-5 delujočih in učinkovitih pokalic. Pred ornaniranjem na temo krvavega obračuna zato priporočam resen premislek & uspešno rehabilitacijo v najbližjem centru za mentalno zdravje.