Arhiv Slovenija
Tajkunstvo
| 1. junij 2008 | Slovenija | kriptoproletarec
Vsaka človeška skupnost obsoja kršilce pravil. Pa naj si bodo ta kodificirana v obliki pravnih aktov ali splošna etična pravila. V zadnjih mesecih so v slovenski javnosti že obsojeni domnevni kršilci takšnih pravil, t.i. tajkuni. Zločin, ki naj bi ga ti posamezniki storili je naslednji: neetično naj bi si nabrali veliko premoženje.
Pri tem je najprej pomembno poudariti, da večina njihovih dejanj ni bila v nasprotju s Kazenskim zakonikom. Torej so izpeljali določene operacije, ki jih je sistem namerno ali nenamerno dopuščal. Če so bili storjeni določeni prekrški, bodo plačali določeno kazen in bodo imeli mir. Razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom je prav v tem, da se slednjemu ne pripisuje tako velik pomen in hudo kršitev pravil skupnosti.
Zakaj torej zgražanje nad hitrim obogatenjem posameznikov? Kaj niso bogataši junaki družabnih kronik? Kaj ne nastopajo tako v južnoameriških limonadah kot tudi na vseh naslovnicah trač revij? Ali niso dejansko naši idoli, saj so “uspeli”?
Ne, očita se jim, da so nepravično obogateli. Da svojega bogastva niso ustvarili s svojim trudom. Očitno so eni preveč brali Strica Skopušnika, ki je šel v Klondike iskat zlato in je potem počasi obogatel. Morali bi brati Jacka Londona, ne Walt Disneya, potem bi bilo mogoče komu kaj bolj jasno. Postavlja se vprašanje meritokracije, ko naj bi bil vsak nagrajen po svojem trudu. Utopija v kontekstu finančnega kapitalizma. Kaj ima služenje s skladi in delnicami veze z meritokracijo, mi ni prav jasno. Bogastvo si posameznik vedno ustvari na račun nabiranja presežne vrednosti dela ostalih.
Mogoče pa večino moti samo dejstvo, da so pri nas nekateri ubrali bližnjice. Niso sicer izvedli oboroženega ropa, temveč so s finančnimi mahinacijami uspeli prevzeti deleže v podjetjih. Pa je bila to res bližnjica. Kaj ni bil namen slovenske države izvesti privatizacijo? Kaj ni železno pravilo kapitalizma, da se lastništvo koncentrira? Delitev družbenega premoženja se je morala tako končati. Družba delničarjev je visoko zastavljen cilj, vendar žal dopušča obstoj velik del nedelničarjev. Karte so razdeljene, ker so morale biti razdeljene.
V tej luči je tudi boj vlade s tajkuni pesek v oči javnosti. Gospodarska moč bo določala politiko in ne obratno. Pravosodje pa samo po sebi nima dovolj moči, da bi dosledno lahko izvrševalo zakone. Tudi če bi hotelo, ji nasproti stoji vojska odvetnikov, ki si jih lahko privoščijo osumljenci takšnega kova. Ves boj je tako le nabiranje političnih točk. Žal.
Reporter? Več kot izpolnil pričakovanja!
| 31. maj 2008 | Slovenija | Jure
Z nakupom druge številke mi je vendarle uspelo pokukati v nov izdelek samooklicane smetane slovenskega preiskovalnega in profesionalnega žurnalizma. Ekipi Reporterja je potrebno že takoj na začetku iskreno čestitati, saj je pričakovanja več kot izpolnila. Boljše početi tega, kar so si zadali begunci iz Maga, v tej državi ne zmore (verjetno pa tudi noče) nihče.
Vzemimo recimo »nosilni« preiskovalni članek izpod peresa Nenada Gluecksa, v kateri se slednji spravi na Danijelo Rankovič, sedaj že bivšo najbogatejšo Slovenko. Veliko slik, poročanje iz »zasledovanja«, popisovanje klicarjenja brez odgovorov… Veliko strani za nekaj, kar smo že itak izvedeli od drugje, ali pa je v celotni »tajkunski« zgodbi zelo obrobnega pomena - vse je seveda začinjeno z vrhunsko profesionalnostjo in etičnostjo. Menda, naj bi, govori se… Saj sem rekel, preiskovalni žurnalizem na vrhuncu, sistematično opremljen s takimi cvetkami:
Menda ima največji vpliv za njegov (op. Boška Šrota) pohlep po denarju žena Anica Šrot Aužner.
Relevantnost in dokazljivost informacij sta trdna kot armiran beton.
Umetniki so sila spretni tudi pri podpisovanju fotografij. Tako se jim pri eni zapiše:
Katarina Kresal bi težje prišla v Janševo vlado kot Gregor Golobič, ki je lačen oblasti.
Ali pri fotografiji Nika Toša:
Bolj kot sodnica Toš Zajšek je javnosti znan njen oče, Niko Toš, vodja laboratorija za raziskovanje in ustvarjanje javnega mnenja.
Zanimiva in poučna je ta strast novinarske ekipe do tovrstnih »družinski« oziroma »krvnih« povezav. Kri ni voda, komunajzarstvo pa je po mnenju piscev očitno vsaj dedno, verjetno pa tudi nalezljivo.
Pri zgodbi o domnevnem spolnem deliktu poznanega radijca umetniki vse skupaj opremijo s fotografijo, ko se domnevni storilec rokuje z Drnovškom. Zagotovo naključje.
Polit-ekonomski odsek je prevzel vsestransko razgledan in idejno odprt blogerski kolega Rok Spruk. Prevzeti je nekoliko skromna oznaka; Spruk, še vedno študent, je polit-ekonomski odsek Reporterja. Se pa avtor pri intervjuju z Johnnyjem Munkhammarjem nekako ni mogel odločiti, ali gre za vodilnega švedskega (podnaslov) ali pa že kar svetovnega (prvi odstavek) politično-ekonomskega analitika. Zagata nevšečna, ki pa je ne odpravi niti Wikipedia, ki je o tej silni libertarni avtoriteti globalne slave nenavadno kratka. Očitno gre za vodilnega strokovnjaka v neki drugi realnosti, za razkrivanje katere smo lahko Reporterju silno hvaležni.
Pod črto: ne dvomim, da bo Reporter našel svojo tržno nišo. Nisem sicer povsem, če bo dovolj velika za finančno preživetje, sploh ker lahko v drugi številki objavljene oglase preštejemo na prste ene roke. Za konec moram še priznati, da bom zaradi komunajzarske norosti, nerazsodnosti in še česa, pri naslednjih številkah denar raje investiral v kaj drugega. Ob prebiranju namreč nikakor nisem uspel najti opravičila za trpljenje : v kolikor niste že skoraj versko prepričani, da je slovenski levi politični spekter čisto utelešenje samega hudiča, se je čez strani kar težko prebijati. Idealno čtivo za paranoidni del skrajnega roba slovenske desnice. Hvala, ampak, ne hvala.
Pa kaj je s tem Žižkom in Kitajsko?
| 29. maj 2008 | Slovenija | Jure
Danes sem imel resen namen kupiti Reporterja. Glede na kapacitete, ki baje tam objavljajo, sem pričakoval vrhunsko zabavo. Žal v lokalnem Mercatorju ni bilo nobenega izvoda, zato sem - prvič v življenju - kupil Demokracijo. V sili še hudič muhe žre, ali kako že gre to?
No, ne bom opletal… Demokracija se je tokrat spravila na - oh, presenečenje - Žižka, Golobiča in Zares. (mimogrede, opazite to prečudovito ujemanje med t.i. slovenskimi libertarci in SDS-ovci?). No, skratka, povedo nič novega, kar ne bi svetu razbobnali že razni pisuni iz Financ, Razgledov, Libertarca in Ana Jud. Visokokakovostne analize, saj veste, v katerih se preko Žižka napada Golobiča in Zares.
Spomnimo, prvi je bil največji slovenski ljubiteljskii filozof, politični analitik in - ko čas dopušča - ekonomist, Stanislav Kovač, ki je Žižku (in s tem seveda GG in Zaresu) poočital:
Na konferenci v Ljubljani je kot alternativo zahodnemu modelu liberalnega kapitalizma ponudil avtoritarni kapitalizem azijskih držav/…/Žižkovo odkrito zagovarjanje tajkunizacije Slovenije sovpada z njegovimi napadi na liberalni kapitalizem, saj je za Žižka liberalni kapitalizem nenormalno stanje kapitalizma./…/Žižek je minuli teden na konferenci EF kot alternativo zahodnemu modelu liberalnega kapitalizma ponudil avtoritarni kapitalizem azijskih držav. Žižkov predlog ne preseneča, saj brani tajkunizacijo Slovenije, ki se je zaradi nedelovanja tržne konkurence in pravne države izrodila v vladavino nekaj oligarhičnih družin na čelu s Šrotovo oligarhijo./…/Če Žižkovemu navduševanju nad avtoritarno-oligarhičnim kapitalizmom dodamo še njegove pozive po leninistično-chavezovskem nadzoru trgov, dobimo najslabši svet vseh možnih svetov: totalitarizem. Vir
Na kratko: Žižek nam ponuja kitajski model avtoritarno-oligarhičnega kapitalizma in črti liberalne demokracije zahodnega tipa. Ježeš Marija in tristo svetnikov! No, tisti, ki smo Žižka vsaj malo prebrali, smo hitro vedeli, da Kovač, kot je pri njem v navadi, strelja kapitalne kozle; toda živimo v Sloveniji, kjer po nekem čudnem naključju velja, da večja je neumnost, večja je verjetnost, da se bo prijela v javnem diskurzu.
In pridemo do Demokracije, kjer mag. Bernard Brščič, prav tako ekonomist, zapiše isto:
O miselni zmedi slovenskih “liberalcev” govori primer ideologa LDS in novonastalega Zaresa dr. Slavoja Žižka. Vprašati se je treba, kako je lahko ideolog domnevno liberalnih strank samoopredeljeni marksist in leninist, in kot smo lahko nedavno brali, zagovornik kitajskega modela kapitalizma, modela, ki črti zasebno lastnino in predstavlja samo instrument političnega preživetja kitajskih komunistov.
Here we go again, kajne. Najprej pa še tale opazka: naravnost navdušujoča je strast slovenskih ekonomistov do filozofskih tem in avtorjev. Impozantno je tudi njihovo prepričanje, da lahko o tem karkoli relevantnega povedo. Ni kaj, kapo dol.
Toda… vedno je toda… na silno nesrečo popoldanskih filozofov je tehnološki napredek omogočil sledenje mislim tudi tako gostobesednim in hiperproduktivnim mislecem kot je Žižek. Vse je zapisano, posneto, veliko je dostopno na internetu brezplačno.
Torej, kaj je s tem Žižkom in Kitajsko zares?
Prvi, izvorni članek na to temo: China’s Valley of Tears Is authoritarian capitalism the future?
Kot dodatek pa še intervju za Democracy Now!
And so, again, the problem is not—my fear is not that capitalism will not last forever. The struggle is beginning today for what will replace it. There, we will have to make tough decisions.
If we don’t act, I can see quite well the possibility—some Western version of the Chinese option, what they poetically call Asian values capitalism, which is really capitalism with authoritarian structure. Here, I see a world historical meaning of what goes on in China. Until now, liberals were saying, OK, maybe in the beginning you need a little bit of authoritarian push to create conditions for capitalism, like Pinochet, Chile, South Korea. But they claim, sooner or later, capitalism always brings then democracy. I doubt if this holds. I think—my hopes are—our hopes are vain if we expect the same in China. I think they are a model where capitalism and democracy are dissociated, and capitalism, if anything, works even better. This is the sign of the future.
Na tem mestu vam ne bom polagal razlag, dovolil si bom le micen bralni napotek: imejte v mislih razliko med “konstatiranjem stanja” in navduševanje, zagovarjanjem določenega modela.
JPD-jev (pred)volilni nasvet: na jadrnico z Budvarjem!
| 28. maj 2008 | Slovenija | Jure
Jože P. Damijan je na misiji, misiji očiščevanja, iskanja izvirnega greha. Išče in deli krivdo za napake, zahteva kesanje. Seveda, dragi bralci, pri drugih. Nikarte pri sebi; njegova vloga nekdanjega Janševega razvojnega propagandista je brezmadežna. On ni naredil napake. No, ker pa vsi ne morejo biti JPD-ji, svetuje volivcem… jadranje. Jadrajte, dragi moji, dokler se na oblast ne prigrebrejo JPD-jevi. Čisti in brezmadežni.
Kakorkoli. Najlepše od vsega je, da bom naslednji teden – v času izredne parlamentarne seje o Laški korupciji in medijih ter pozicijsko-opozicijskem šovu o lastni brezmadežnosti in izvirnem grehu drugih – jadral nekje na jugu in me bo skrbelo samo to, kako dobro bom ujel veter in idealno linijo barke. In kdaj pa kdaj vmes srknil požirek pravega piva – češkega Budvarja. In če ne boste, draga opozicija, te samorefleksije sposobni v prihodnje, bom prisiljen enako početi tudi v času posvetovalnega referenduma ter jesenskih volitev. In še marsikdo drug iz kategorije neopredeljenih tudi. Nedeljski izleti v krogu družine so ena izmed najbolj čudovitih stvari na tem svetu. Vir
P.S. Nekoliko resneje: JPD-jevo zakoličenje diskurza je občudovanje vredno. Pri akterjih išče brezmadežnost, čeprav ti sami ne gradijo na tem. Zagotovo ni težko najti intervjuja GG, kjer se podtikanje o slikanju »brezmadežnosti« zelo hitro sesuje. Ampak JPD bo, podobno kot Janša, to brezmadežnost gonil do konca in naprej. Ni povsem nepomemben detajl, da uporabi tudi janšistično sintagmo o 12 letih na 50 letih podlage. Propagandistična tehnika je podobna.
Pred zid
| 26. maj 2008 | Slovenija | Jure
V oddaji Vroči stol je “plemeniti” pridelal izjavo*, ki je več kot šokantna. Šokantna je bila tudi reakcija voditelja, ki je miren “kot špricer” peljal debato dalje, kot da ni bilo izrečeno nič omembe vrednega. Protestirali so šele nekateri udeleženci. Slovenska televizija: čisti cvek, ponovno!
* “postavimo jih par pred zid in …” (tajkune; zapisano po spominu, ki je zadnje čase bolj švoh :) )
Kaj Gates in Šrot! Jaz!
| 22. maj 2008 | Slovenija | Jure
Biser logike & senzacionalističnega žurnalizma: Šrot konkurira Gatesu.
Sem pa malo nezadovoljen, saj sem prepričan, da se mi dela huda krivica. Ziher se najde kakšen način, po katerem se da kristalno jasno pokazati, da sem jaz pred Šrotom. Recimo, če vzamemo kosmati produkt mojega atrija? Forbes 500, here I come!
Pišuka, ti nevljudni oligarhi!
| 21. maj 2008 | Slovenija | Jure
Slak je prejšnji teden v Trenjih potarnal, da so v goste povabili tudi “oligarhe”, a se niso odzvali. Pišuka, so nevljudni ti oligarhi!
A pike na i niso postavili v Trenjih, postavil jo je Slavoj Žižek.
Se ne dogaja čisto nič nenormalnega. To je kapitalizem, kaj smo pa mislili!
Saj res, kaj smo pa mislili? Če se obrnemo na mladoekonomiste, ki z največjo slastjo medijsko onanirajo ob cirkusu z “oligarhi”, nismo mislili nič. Povedano drugače: oni so vse vedeli, le mi, nepoboljšljivi gredualisti, jih nismo poslušali. Klasična mladoekonomska lajna; karkoli pride tej državi nasproti, greh gre vedno iskati v tem, da se ni poslušalo NJIH.
Zgodbe z oligarhi pašejo tudi politiki, tako vladajočim kot upajočim. Prvi so našli priročno tarčo za vse mogoče tegobe, predvsem za inflacijo, drugi novo orodje za udrihanje po vladi (Mercator, Mercaotr, Mercator…). Veselice zaradi tega še hitro ne bo konec, dobili smo prvo “veliko” predvolilno temo.
A malo zgodovinskega spomina ne škodi. Slovenija je v tranzicijo stopila z dvema osnovnima izbirama: hitro privatizacijo, ki bi, zaradi pomanjkanja domačega kapitala, v bistvu pomenila prodajo tujcem, in gradualističen pristop, ki temelji na razvoju lastne ekonomske elite. Izbrali smo drugo možnost in rezultati so, vsaj do neke mere, vidni danes, ko se tranzicija nedvomno zaključuje. Oblikovanje lastne ekonomske elite, ki ima v rokah precejšen del slovenskega gospodarstva, tako ni napaka - bilo je vprogramirano!*
Že, že, toda, a ni problematično, da recimo celotno slovensko industrijo pijač obvladuje en igralec? Verjetno je, a to iz izbranega pristopa ne sledi nujno; nujno pa sledi iz same narave sodobnega kapitalizma, ki se s prevzemi in združitvami premika v smeri vse večje koncentracije, in, seveda, slabotne pravne države, ki ni sposobna zaustaviti vsaj najhujših ekscesov. Ni mi jasno, kako lahko nekdo racionalno pričakuje - ob upoštevanju velikosti Slovenije - da ga bo v trgovini pričakala množica različnih slovenskih proizvajalcev piva? To bi bilo možno le ob naravnost pritlikavi velikosti slovenskih pivovarn, ki na trgu na daljši rok ne bi imele večjih možnosti. Ste šli kdaj pogledati, koliko pivovarn recimo obvladuje evropski trg piva. Jih je danes manj kot pred leti? Presenečeni? Ne? Zakaj vas potem to preseneča v Sloveniji? Mimogrede: na katerem operacijskem sistemu boste napisali komentar na ta članek?
Jah, težko je s temi oligarhi. Ne moreš z njimi, ne moreš brez njih. Kje je izhod, rešitev? To gre iskati v tistih institucijah, ki so ob vsesplošnem cirkusu (še) tiho, nekoč pa bodo (upam), povedale, kaj za hudiča so omenjeni državni sovražniki naredili narobe. Trenutno vsi tolčejo, a nihče ne pove, kaj natanko je bilo kršeno. Kateri zakoni, členi? Če so bili, zakaj se ne ukrepa, zakaj se gremo medijsko uprizorjeno sežiganje “čarovnic”, ki so itak “krive”? Kje je tu pravna država, če je več kot očitno, da so jih politika & mediji že obsodili?
Motivi za lov na oligarhe so jasni; mediji vedo, da se to da prodajati, politiki pa, da je iskanje grešnih kozlov najhitrejša pot do volilnega uspeha. Če bi se cirkus vsaj za trenutek ustavil, bi namreč kdo utegnil povprašati po odgovornosti dejanskih krivcev, ki so dopustili, omogočili ali celo spodbujali igre, ki so nam jih servirali danes.
*Kar seveda ne pomeni, da se niso dogajale hude napake, kot je prodaja Mercatorja, Dela in še česa…
Stanislav Kovač se spet smeši
| 21. maj 2008 | Slovenija | Jure
…drugače njegovega “razumevanja” Žižka pač ni mogoče komentirati. Intelektualni podn. Tukaj na DD smo navdušeni: po mladoekonomski srenji preprosto ni več treba udrihati, potrebno je samo brati njihove zmazke in miselna revščina butne z vso silo.
Zastava naredi Slovenca
| 18. maj 2008 | Slovenija | kriptoproletarec
Po pisanju Dela naj bi odslej bila slovenska zastava izobešena na vzgojno-izobraževalnih zavodih ves čas in s tem vcepila ljubezen do svoje domovine vsem uporabnikom izobraževalnih storitev. Kdo najraje blebeta o koncu ideologij? Sicer pa poudarjanje nacionalnosti je najpomembnejše takrat, ko se družba vedno bolj razslojuje in se tudi interesi družbenih skupin razlikujejo ter so si med seboj konfliktni.
Sicer pa sem najprej pomislil, da je danes 1. april, potem pa vidim, da smo že globoko v mesecu maju. Nestrpno pričakujem naslednje poteze vlade najboljše dežele na svetu, predsedujoče Evropski uniji. V predvolilnem letu jih bo očitno še veliko.
Pravna država stavka
| 15. maj 2008 | Slovenija | MI
Sodniška stavka bo. Zdaj tudi vemo kdaj. Od 9. do 11. junija bo večina sodnikov izvedla opozorilno stavko, s katero bodo poskušali prepričati referenčne ministre, da jim povišajo plače, ki bi morale biti po njihovem mnenju primerljive s plačami poslancev in ministrov, torej z izvršno in zakonodajno vejo oblasti. Ironija stavke pa je v tem, da ni najbolj jasno ali stavka sploh je zakonita. Zakon o sodniški službi določa, da sodnik ne sme prekinit dela zaradi uveljavljanja svojih pravic, da mora varovati ugled sodniškega poklica itd. Mnenja o zakonitosti so deljena, a ostaja dejstvo, da nas tudi stavkajoči sodniki niso prepričali o zakonitosti stavke.
Še nek drug temeljni kamen pravne države, Ministrstvo za notranje zadeve, ni najbolj sprejemljiv do zakonov in odločb sodišč. Anton Gazvoda, nesrečni poslovnež, ki mu je policija pred desetimi leti uničila nasad industrijske konoplje, iz katere je prideloval olja, je po odločitvi sodišča upravičen do odškodnine. Tako pravi sodišče, a ne tudi ministrov čut za pravičnost. Gre za istega ministra, ki je raje kot Ustavi prisluhnil zahtevam ambruške lynch mob in mu je stolček skorajda odnesla afera Global. Gazvoda se je odločil za gladovno stavko ter 20 dni kasneje olajšan za 12 kil uspel doseči izplačilo odškodnine, ki jo je Ministrstvu naložilo sodišče.
A zakaj bi Ministrstvo delovalo kaj drugače kot vlada? Tudi ta ni najbolj nora na zakone in sodišča. Pod Janševo vlado se je nabralo lepo število neizpolnjenih odločb ustavnega sodišča. Prav tako se že dolgo vleče problem sodnih zaostankov. Zaradi njih so zakoni de facto suspendirani. Le kdo si lahko privošči leta in desetletja pravdanja, ki mu tudi ob ugodni sodbi ne bo nujno prineslo povračila škode?
Pravo ni več formalno, zaprto polje predpisov, zakonov in pravil, stvar odvetnikov in sodnikov. Očitno je postalo del dnevne politike, ki tudi zahteva politične prakse – stavke, gladovne in ostale, pogajanja in kompromise. Razdelitev oblasti, ki je temelj demokratičnih režimov, se umika povečani moči izvršne oblasti. Le kaj so nizke plače sodnikov v primerjavi z vse večjo nepomembnostjo njihovega dela?
Premajhni smo, da bi si delili oblast, bi nemara rekel Janša.
Loading ...
