Med včerajšnjo vožnjo v Open sem v taksiju preklinjal kot star mornar. Vse domače živali in vsi baje nespodobni deli telesa. Taksist me je kasneje vseeno zapeljal tudi domov, kar morda pomeni, da je videl že huje. Običajno znam poraze sprejeti bolje. Tokrat ni šlo. Ne po treh letih cukjatijev, trontljev, primcev, crnkovičev, ludih mil…
Tistih dobrih 15 odstotkov volivcev, ki so se včeraj zapodili na volišča in obkrožili “proti”, ni problem. To je verjetno tisti minimalni procent, ki bi ga zabeležili tudi v najbolj liberalnih državah. Pojav, ki je v veliki meri gerontološki. Vsako izgubljanje energije z njimi je povsem odveč.
A bolj kot iščem razlage, zakaj je 70 % Slovenije včeraj reklo preprosto “meh”, manj jih najdem takšnih, ki bi to velikansko večino vsaj za silo opravičili, da je ponovno dopustila, da se Primc & RKC dobesedno zneseta nad manjšino. Tisto manjšino, ki je sestavljena iz njihovih otrok, sorodnikov, prijateljev in sodelavcev. Indiferentnost? Učinkovitost laži o preganjanju vegetarijancev in staršev, ki so proti cepljenju? Naveličanost? Kriza? Bojim se, da se ravno v odgovorih na ta vprašanja skriva ves recept za pot naprej, a sam jih ne razvozlam.
Vseekakor pa je sedaj prvo na potezi Ustavno sodišče. Zrelostni izpit politike in državljanov se je včeraj premaknil v nejasno prihodnost. Čas je za… odklop.
Zgodovina se ponavlja; in že od začetka cirkusa o Družinskem zakoniku me spremljajo Prežihovi Samorastniki. To je to, bistvo. 18. ali 21. stoletje.
In kadar je Meta tako sedela sredi otrok, je prišlo nad njo, da jim je mnogo govorila, čeprav je bila sicer redkobesedna.
“Zdaj, ko ste vsi zbrani pri meni, me poslušajte, kaj vam povem jaz — vaša mati, — pankrtska mati. Devetero pankrtov vas je. Karnice so zavrgle mene, zavrgle so tudi vas. Karnice so zavrgle tudi vašega očeta — zato se ne smete hudovati nanj, kajti Karnice so ga zavrgle zadelj mene, zadelj vas. Vidite me, kako sedim med vami, moje roke vidite, ki so od ognja in dela tako zrezane, da niso bile zmožne rahlega božanja; moje srce je tako posušeno, da ne čuti nobenih drugih skomin razen ljubezni do vas, do svoje krvi. — Kadar boste odrasli, branite svojo pankrtsko čast, kjer koli boste hodili. Ko zmanjka mene, ne boste imeli malo toplejše kamre, kamor bi lahko stopili… Zato ste pa povsod doma. Ker niso Karnice vaše, je vaša vsa Podjuna, so vaše vse gore, vse globače, vse skale in vaša so polja, ki jih zdaj prekopavate s svojimi rokami…”
Hudabivniki so jo poslušali kot zamaknjeni.
Meta jim je govorila dalje:
“Z vami je tako: vi niste kakor drugi otroci — vi ste samorastniki. Vi se niste odzibali po zibelkah, vaše zibelke so razgoni, brazde, zare, kjer vas je žgalo sonce in vas je močil dež. Ob teh zibelkah so vam popevale tutujke in prepelice, svetila vam je strela, budil vas je grom… Zato ste ko samorastniki. Sami ste se izlevili, brez goje, kot zgubljena samorastna setev v razgonu. Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se morate tudi vi, Hudabivniki, zgrabiti z življenjem. Kjer stojite, poženite korenike. Ne dajte se teptati od drugih, ne prenašajte ponižno krivic, ali tudi vi ne prizadevajte nikomur, nobenemu bližnjemu kakih krivic. — Poglejte, mene so položili na martrnico, ko še dobro vedela nisem, kaj je svet. Mogoče bodo polagali tudi vas. Tedaj stisnite zobe in si mislite, da ste samorastniki — da ste Hudabivniki. Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice…”
Za začetek priznanje: debate o Družinskem zakoniku imam že vrh glave. Samemu sebi sem tečen in kot resen osebni defekt jemljem dejstvo, da me homofobi tolikokrat spravijo v efekt, ko prav na debelo preklinjam in skačem v zrak. Niso vredni, res ne, a… V zadnjih dneh sem se cenzuriral že n-krat, saj se a) nočem spuščati na to raven b) nočem težiti z eno temo vedno znova in znova.
A ker smo vsi grešniki, samoomejevanje tudi meni ne gre najbolje. Komaj čakam na predreferendumski molk, pa naj bo, kar pač mora biti.
No, ne še takoj. Sledi obravnava sporočila (priporočam branje pred nadaljevanjem), ki so ga danes v javnost kot odziv na stališča Društva psihologov Slovenije poslali Ivo Kerže, Bogdan Žorž in Janek Musek. Janek Musek je eden izmed tistih redkih slovenski psihologov, ki nasprotujejo Družinskemu zakoniku. In krasen, briljanten primer, kaj se zgodi z znanostjo, ko se jo žrtvuje na oltarju predsodkov. Trganje iz konteksta, selektivno izbiranje stavkov in ugotovitev, manipuliranje in zavajanje… Musek bi moral biti po kampanji o Družinskem zakoniku gobavec slovenske psihologije. Strokovna poštenost je šla v closet.
Musek & Co.
Izjava pri tem zamolči študijo (Golombok, Tasker, 1996, 1997), ki jo v omenjeni raziskavi (na strani 10) navaja Pattersonova. Ugotavlja, da je odprtost za prevzemanje homoseksualne usmerjenosti pri otrocih, ki rastejo v okviru homoseksualne zveze, za 64 odstotkov večje kot pri tistih iz heteroseksualne.
Although those from lesbian families were more likely to explore same-sex relationships, particularly if their childhood family environment was characterized by an openness and acceptance of lesbian and gay relationships, the large majority of children who grew up in lesbian families identified as heterosexual.
Ali povedano še enkrat, ista študija (1996):
The commonly held assumption that children brought up by lesbian mothers will themselves grow up to be lesbian or gay in not supported by the finding of the study.
Sexual orientation was considered along four main dimensions: sexual attraction and fantasies (including early crushes), consideration of the possibilities of lesbian or gay relationships, sexual experience and sexual identity.
No differences were found between the proportions of young adults from lesbian and heterosexual families who reported feelings of attraction towards someone the same sex as themselves. However, those who had grown up in a lesbian family were more likely to consider the possibility of having lesbian or gay relationships and indeed to do so. Five of the young women and one of the young men from lesbian-mother families had themselves had a same gender relationship. Nevertheless all of the children in lesbian-led families had also experienced heterosexual relationships, and the vast majority of young adults brought up by a lesbian mother identified as heterosexual (only two young women identified as lesbian and none of the young men identified as gay or bisexual).
Those young people from lesbian-led families who were most likely to show an interest in same gender relationships were those whose mothers had previously reported in the first phase of the longitudinal study that they were more open within the home about having lesbian relationships, or that they had no preference for their child’s future sexual orientation. Reflecting on their own sexual history in the follow-up study interviews many of the young people from lesbian-led families felt that they could make more informed choices about sexual relationships, both heterosexual and homosexual, because of greater openness and acceptance in their family.
Musek & Co. strike again!
Referenčna študija iz leta 2001 (Stacey, Biblarz), ki je izjava DPS ne navaja, poudari, da je to razlika, ki se je ne da spregledati (»their openness to this possibility is striking«, str. 170).
If these young adults raised by lesbian mothers were more open to a broad range of sexual possibilities, they were not statistically more likely to self-identify as bisexual, lesbian, or gay.
Musek & Co. briljirajo dalje:
Naslednja poteza je nasilnost teh zvez. P. Tjaden in N. Thoennes v svojem prispevku iz leta 2000 ugotavljata, da je nasilje v homoseksualnih zvezah pogostejše kot v heteroseksualnih (razmerje je 21,5 % proti 7,1 %). Okolje, v katerem je nasilje bolj pogosto, seveda škodljivo vpliva na razvoj otroka.
Women living with female intimate partners experience less intimate partner violence than women living with male intimate partners. Slightly more than 11 percent of the women who had lived with a woman as part of a couple reported being raped, physically assaulted, and/or stalked by a female cohabitant, but 30.4 percent of the women who had married or lived with a man as part of a couple reported such violence by a husband or male cohabitant. These findings suggest that lesbian couples experience less intimate partner violence than do heterosexual couples; however, more research is needed to support or refute this conclusion.
…
Men living with male intimate partners experience more intimate partner violence than do
men who live with female intimate partners. Approximately 15 percent of the men who had lived with a man as a couple reportedy being raped, physically assaulted, and/or stalked by a male cohabitant, while 7.7 percent of the men who had married or lived with a woman as a couple reported such violence by a wife or female cohabitant. These findings, combined with those presented in the previous bullet, provide further evidence that intimate partner violence is perpetrated primarily by men, whether against male or female intimates. Thus, strategies for preventing intimate partner violence should focus on risks posed by men.
Eto, moški smo problematični. Hetero ali gej. Drage ženske, čas je, da postanete lezbijke. Vse ;) Vam ne diši?! Pomislite vendar na otroke!
Musek & Co:
Prav tako pomembno je uvideti, da je (moška) homoseksualna populacija ena izmed najbolj rizičnih za obolelost za virus HIV. Ravno skozi to populacijo se v Evropi zlasti v zadnjem času HIV najhitreje širi, kot poudarja letno poročilo organizacije UNAIDS za leto 2010. Število novih obolenj za HIV pri tej populaciji je med letoma 2000 in 2006 poskočilo za 86%!
O lezbijkah pa nič, kajne? Ker bi se moralo zapisati, da so pa te najmanj ogrožene? Lahko potem zapeljemo zaključek, da se da otroke samo lezbijkam, gospod Musek?
Ker imam strašenja z okuženimi poln kufer, si bom privoščil višek nesramnosti: dragi Musek &Co., za razliko od mnogih pripadnikov verske organizacije, ki vas podpira pri razširjanju laži in potvorb, geji in lezbijke z otroki ne seksajo, HIV pa se na straniščni školjki tudi ne prenaša. In res ni težko najti ameriških ugotovitev, ki kažejo, da so tudi katoliški duhovniki nadpovprečno okuženi s HIV-om.
1. ZAKAJ JE TAKO POMEMBNO, KAKŠNA JE DEFINICIJA DRUŽINE?
ISKRENA NERESNICA: Definicija je pomembna. Odraža naš temeljni odnos do stvari. Za vsakega otroka bi si morali želeli, da ima ljubečega očeta in ljubečo mamo. Otrokom, ki so prikrajšani že zaradi razhoda staršev (tudi tisti v istospolnih družinah), bi morali čim bolj olajšati to prikrajšanost, napačno pa je, če to prikrajšanost označimo kot normalno, kar uvaja Družinski zakonik. Čeprav naj bi bila definicija vključujoča, pa v določenih situacijah otroka prikrajša za enega od staršev.
RESNICA O ZAkoniku: Družinski zakonik družino definira kot “življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države.” Ta definicija je vključujoča in vsakemu otroku zagotavlja družino. Vključuje tako dvostarševske, enostarševske, rejniške kot tudi istospolne in reorganizirane družine. Otrok ni dopustno segregirati na tiste, ki živijo v normalnih in tiste, ki živijo v nenormalnih družinah, ampak jim je potrebno zagotoviti normativno ureditev, ki ne bo diskriminatorna glede na obliko družine. Zakon nobenega otroka za nič ne prikrajša, posebej ne v enostarševskih družinah, saj jim na simbolni ravni podeljuje ime družina, ki ga po starem zakonu nimajo. Za enega od staršev morda kakšnega otroka prikrajša življenje, zato mora država z zakonodajo te otroke še dodatno zaščititi.
2. ZAKONSKE, ZUNAJZAKONSKE IN HOMOSEKSUALNE ZVEZE SO V ZAKONIKU VENDAR LOČENE! V ČEM JE POTEM ZAKONSKA ZVEZA OGROŽENA?
ISKRENA NERESNICA: Štiri ločene kategorije skupnosti parov (zakonska, zunajzakonska, partnerska, zunajpartnerska zveza) vnašajo veliko zmedo in vprašanje pomena. S popolno pravno izenačenostjo zakonske in zunajzakonske, ki je v drugih državah praktično ne poznajo, država nikakor ne spodbuja porok, pri ugotavljanju statusov zunajzakonskih skupnosti pa si nalaga nepotrebno delo. Partnerska (homoseksualna skupnost) v zakoniku sicer nima pravice do poroke in skupne posvojitve, ključni homoseksualni aktivisti pa jasno izrekajo, da je tudi to njihov cilj, Družinski zakonik pa pomemben korak na tej poti. Upravičeno lahko domnevamo, da bo zaradi te zakonske permisivnosti število zakonskih zvez še upadlo.
RESNICA O ZAkoniku: Nasprotnikov zakonika že od vsega začetka ne motijo zgolj pravice istospolnih partnerjev, ampak jih moti tudi to, da imajo neporočeni pari enake pravice kot poročeni. Njihov namen torej ni le zaustaviti tek časa, ampak čas želijo vrniti v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Nevladne organizacije s področja pravic istospolno usmetjenih nikoli niso izrekle, da je cilj Družinskega zakonika poroka, ampak so cilj enake socialne pravice med partnerjema in zaščita otrok, ki v istospolnih družinah že živijo.
3. ALI BODO ISTOSPOLNI PARI RES LAHKO POSVOJILI SAMO PARTNERJEVEGA BIOLOŠKEGA OTROKA?
ISKRENA NERESNICA: Ne. V Družinskem zakonik ni nikjer uporabljen izraz »biološki« otrok. V 217. členu je zapisano: (1) Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Ker je v 5. členu zakonika partnerska skupnost pravno popolnoma izenačena z zakonsko skupnostjo, to pomeni, da lahko istospolna oseba posvoji otroka svojega partnerja. Kako ta pride do otroka – s tem se zakonik ne ukvarja.
RESNICA O ZAkoniku: Res je, da se zakonik ne ukvarja s tem, kako kdo pride do otroka, čeprav na drugem mestu nasprotniki zakonika neresnično trdijo, da zakonik uvaja nadomestno materinstvo. Zakon se ukvarja izključno s podeljevanjem pravic že rojenim otrokom. Ker je v zgornji utemeljitvi pravice do posvojitve uporabljen napačen odstavek zakona, naj navedemo pravilnega. Vprašanje posvojitev v istosplnih skupnostih ureja drugi in ne prvi odstavek 217. člena Dzak, ki določa, da istospolna partnerja »ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja.« Torej je za istospolna partnerja izrecno prepovedano, da bi skupaj posvojila tretjega otroka, kar pomeni, da bodo v praksi na tej podlagi takorekoč vedno posvojeni biološki otroci ene od partnerk. In zakaj v zakonu ni napisano, da je mogoča posvojitev zgolj biološkega otroka partnerja? Zato, ker bi bilo to izrazito neustavno in v nasprotju z načelom enakosti bioloških in posvojenih otrok. Če si zamislimo primer, ko moški in ženska posvojita otroka in moški nato umre v prometni nesreči, otrokova mama pa spozna drugo žensko, s katero ustvari družino, je jasno, da mora ta otrok imeti pravico do posvojitve s strani socialne mame, ne glede na to, ali je bil v osnovi v družino rojen ali posvojen. Po naši ustavi in družinski zakonodaji je nedopustno diskriminirati otroka glede na katerokoli osebno okoliščino, otrok je otrok in mora v enakih življenjskih situacijah imeti enake pravice.
4. ALI DRUŽINSKI ZAKONIK RES ODPIRA VRATA ZA NADOMESTNA MATERINSTVA IN OBMP?
ISKRENA NERESNICA:Ne neposredno v Sloveniji, lahko pa v tujini, saj bo postopek posvojitve s strani obeh partnerjev bistveno lažji, kot je bil do sedaj, ko je bila potrebna dolga pot preko sodišč. Lahko se bodo tudi pojavili novi pritiski za izenačevanje na področju dostopnosti oploditve z biomedicinsko pomočjo tudi istospolnim parom. Argument bo tudi: zakaj bi v Sloveniji nekaj prepovedovali, če to tako ali tako ne velja za premožnejše, ki svoje interese lahko uveljavijo v tujini. Ureditev iz družinskega zakonika bo tako prej ali slej izpadla kot diskriminatorna do manj premožnih slojev.
RESNICA O ZAkoniku: Nikakor ne. Postopek posvojitve s strani enega od partnerjev bo popolnoma enak kot je bil doslej, celo več, o posvojitvah bo po novem odločalo sodišče, medtem ko sedaj o njih odločajo Centri za socialno delo. Argument o pritisku tujih ureditev na slovensko pravo je neutemeljen, saj Družinksi zakonik na postopke priznavanja tujih sodnih odločb o posvojitvah nima vpliva, v ničemer pa tudi ne vpliva na odločitev katerekoli osebe v Sloveniji, da otroka posvoji v tujini ali da se v tujini umetno oplodi. Družinski zakonik seveda v ničemer ne vpliva na tuje ureditve, ki takšne posege dovoljujejo.
5. ALI MI PO NOVEM ZAKONIKU RES LAHKO VZAMEJO OTROKA, ČE NPR. ODKLANJAM DOLOČENE OBLIKE ZDRAVLJENJA, GA NE CEPIM, SE VEGETARIJANSKO PREHRANJUJEMO …?
ISKRENA NERESNICA:V primeru ogroženosti otrokovega življenja ali zdravja lahko sodišče odredi zdravljenje proti volji staršev. Ob morebitnem nujnem odvzemu otroka starši nimajo možnosti pritožbe, otroka pa lahko centri za socialno delo zaslišijo brez soglasja staršev in jim tudi onemogočijo vpogled v zapisnik. Tako velike pristojnosti in nedefinirani kriteriji ogroženosti odpirajo široko polje možnih zlorab ob lažnih prijavah, zunanjih pritiskih ali samovolji uradnikov. To vprašanje je bilo v javnih razpravah povsem prezrto.
RESNICA O ZAkoniku: Družinski zakonik v 176. členu določa: »Sodišče lahko odloči o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka brez soglasja staršev ali v nasprotju z njihovo odločitvijo, kadar je to nujno potrebno, ker je ogroženo njegovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje.« Ta člen bo prišel v poštev ob spolnih zlorabah otrok ali ob hudi zdravstveni ali življenjski nevarnosti za otroka. Takšne ekstremne primere, ko je otrok zaradi pomanjkanja pooblastil Centrov za socialno delo umrl, smo pri nas že imeli. Pred slabim letom je v na Dolenjskem umrl otrok, ki je pri desetih mesecih tehtal tri kilograme in pol, torej je imel težo novorojenčka. Glede prstojnosti, ki centrov za socialno delo, da se lahko z otrokom pogovori tudi brez soglasja staršev ni nobenega dvoma, da to velja le v primeru utemeljenega suma spolne zlorabe otrok, ko starši otroku preprečujejo pogovor z strokovnjakom, otroci pa so tako zastrašeni, da jih je mogoče zaščititi le z zaupnim pogovorom.
Za nekatere stvari se je v življenju vredno boriti. Zanje se je vredno tudi spotikati, pa spet pobrati in iti naprej. Svoboda, enakopravnost in pravice so ene izmed njih, in potem je tu še ljubezen. Kombinat Ženski Pevski Zbor
Manj kot teden pred odločanjem na voliščih lahko že rečem, da je RKC je z gonjo proti Družinskemu zakoniku uspelo. Ne ravno nemogoče a porkaduš, precej so se morali truditi. Uspeh RKC gre iskati na osebni ravni; nekdaj nisem povsem razumel tistih s silno alergijo na vse, kar je dišalo po cerkvenem. Sedaj vem, da so imeli le več izkušenj. Na mesto precejšnje indiferentnosti je stopilo odkrito nasprotovanje. Nisem še pri Svetlani, a… to ste želeli?
Ne vem pa, če jim bo v nedeljo uspelo zrušiti Zakonik, čeprav so brez vsakega dvoma vpregli vse sile, satelite in podaljške, čeprav jim nobena laž in manipulacija ni bila pod nivojem, čeprav finiširajo z najbolj podlo taktiko zastraševanja in paničarjenja. Ko že mislim, da sem tokrat pa res že videl vse, me znova presenetijo. Z novo lažjo, z novo manipulacijo, z novo bizarko. Bolj umazane kampanje si ne morem več niti zamisliti. Ali pač? Teden se je šele začel.
Na referendumski čistini tako ni samo preživetje Zakonika; to bo tudi (ali predvsem) ljudsko odločanje o prihodnji vlogi RKC v slovenski družbi. Stava je velika in presega sam Zakonik; streljanje iz vseh topov, ki smo mu priča te dni, kaže, da se tega še kako zavedajo. Po pedofilskih škandalih, ki jim ni konca ne kraja, po največjem finančnem polomu v slovenski zgodovini… bi še en fiasko cerkveni hierarhiji, ki je ocenila, da se jim bo frontalni napad na Družinski zakonik politično izplačal, lahko spodnesel oblasti željne tace.
Če Zakonik pade, bodo progresivni Sloveniji, tisti, ki nekaj da na načelo “živi in pusti živeti”, podelili izjemno lekcijo s trajnimi učinki, ki bodo presegli urejanje statusa in pravic istospolno usmerjenih državljanov. Če ne bo po naše, bomo s povodca spustili Primca in kompanijo! In “po njihovo” zaenkrat ni marsikaj; izbira desanta na istospolno usmerjene državljane je posledica politične preračunljivosti. Istospolni so le najšibkejši člen v verigi, ki sega od kontracepcije, spolne vzgoje, šolskega sistema, zunajzakonskih zvez do splava in še česa. Žabo se kuha počasi. In imajo čas… in vedno boljšo mrežo društev, združenj, medijev, spletni strani, interesnih skupin…
Parlamentarna komisija za volitve in imenovanja je včeraj s tajnim glasovanjem izbrala osem novih članov sveta RTV Slovenija, ki bodo za prihodnja štiri leta nasledili osmerico, ki ji je že januarja potekel mandat.
…
Za izpraznjeno mesto devetega člana sveta je komisija med tremi predlogi izbrala ribniškega podžupana Vinka Levstka. Izbor komisije mora formalno potrditi še državni zbor, kar se bo verjetno zgodilo na naslednji seji.
…
Poleg Žnidariča bodo novi člani sveta RTV še Andrej Aplenc z Zavoda za oživitev civilne družbe, Alojzij Bogataj, Igor Bordon, profesorja Jernej Letnar Černič in Leon Oblak, nekdanji direktor RTV Aleks Štakul in Boštjan M. Turk.
Pri Aplencu & Turku verjetno ni potrebno nič reči. Gremo dalje:
Vinko Levstek, član izvršilnega odbora ribniške SDS
Alojzij Bogataj – kandidat Desusa na lanskih predčasnih volitvah
Igor Bordon – pobudnik ustanovitve občinskega odbora in član DLGV v Piranu
Jernej Letnar Černič – Jambrekova Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, borec za Ivanove pravice v procesu Patria
Leon Oblak – Biotehniška fakulteta, oddelek za lesarstvo (!?), NSi, Zbor za vrednote
Aleks Štakul – nekdanji direktor RTV
Če pogojno (morda celo iz nevednosti?) Štakula & Žnidariča uvrstimo med neopredeljene, je rezultat 2 : 7.
Vse vladne stranke, vključno z DLGV, so v PS RTV SLO s plonk listkom inštalirale svoje potrčkote.
Iz programa DLGV:
Naše osnovno načelo je, da se politika ne sme vmešavati v delo medijev, uredništev in novinarjev.
Logar je v elementu. Opozicija niti pod razno ni sposobna tako razgaliti današnje vladne kadrovske rabote.
Na novinarski konferenci po seji vlade je v. d. direktorja vladnega urada za komuniciranje Anže Logar pojasnil, da je za menjavo “krivo” dejstvo, da je Matić pred referendumom o arhivih zagovarjal drugačno stališče kot sedanje vladne stranke. “Na tej strokovni funkciji to verjetno ni na mestu in verjamem, da je bil to eden od razlogov, da je prišlo do te zamenjave,” je dodal Logar.
Razumemo? Strokovno = stališče sedanjih vladni strank. Če temu ni tako, si nestrokoven in neprimeren za strokovne funkcije.
Bo pa vse skupaj zagotovo doseglo namen; sporočilo celotni uradniški kasti je izredno jasno.
“Naivnost je morda tisto, kar potrebujemo. Naivnost povezana z iskrenostjo, hkrati pa z znanjem in z odločenostjo, da se nekaj naredi.” Janez Šušteršič
Ana Jevšek Pezdir je danes svetovalka ministra za finance Janeza Šušteršiča. Ni bila vedno; pred državno službo je bila zaposlena na študentskem servisu E-študentski servis kot kadrovsko-komercialni referent.
Leta 2010 Janez Šušteršič, danes minister za finance, po naročilu in za plačilo Strokovno interesnega združenja agencij za posredovanje začasnih del (študentskih servisov; e-Študentski servis je med člani) izdela študijo o predlogu zakona o malem delu. V študiji zakon, ki bi pravzaprav ukinil študentske servise, torej podjetja, kot je tisto, v katerem je zaposlena njegova bodoča svetovalka, skritizira. Še bolj oster je v svojih kolumnah.
V istem času mož Ane Jevšek Pezdir, Rado Pezdir, piše članke, v katerih malo delo primerja s suženjskim delom. Tisto malo delo, ki bi njegovo ženo pognalo med sužnje na cesto. Pripis, da avtor za kolumne ne prejema plačila lobistov, seveda ni manjkal. Kdo pa jih bi ob tem sploh še rabil?
Trije akterji, trikrat jasni osebni politični in ekonomski motivi za padec nekega zakona.
In je padel. In smo dobili novega ministra, novo svetovalko in največjega borca proti klientelizmu. Splačalo se je.