Mi stojimo na robu propada, toda mi bomo naredili korak naprej. Jožef Horvat, NSi

Cvet poslanske pameti je prejšnji teden na obravnavi rebalansa proračuna priredil vrhunsko zabavo. Tviti iz hrama demokracije so pričarali povsem nadrealistično predstavo onkraj vsake pameti. Najbolj so seveda odmevali pingvini, ki so povsem zakrili prvovrstno bučo predsednika vlade, ki je odgovornost za vrste tujcev pred nemško ambasado zvalil na slovensko (baje) togo delovno zakonodajo. Če bi imeli bolj prožen trg dela, bi ti ljudje delali pri nas, nas je podučil, moja malenkost pa se je izgubila v spraševanju, koliko bolj  prožni pa so še lahko bili Hildini tlačani. Ti namreč danes stojijo pred tistimi vrati v obljubljeni Angelaland. No, po Turkovem napadu na slovensko znanost si bodo kmalu podajali kljuke s slovenskimi raziskovalci. Oni roke, mi pamet. Vedno smo bili boljši, kajne?

V tujini je normalno, da inženir vozi tudi taksi in da profesorica dela popoldan še v trgovini. Ivan Pišek, SDS

Poslanske in vladne buče nas ne bi smele zabavati predolgo, saj predsednik vlade v magičnost večje prožnosti trga dela očitno zelo verjame. Če je še kdo dvomil, da trdno sedimo na najbolj orto neoliberalnem vlaku, mu lahko ravno to zaklinanje na prožnost dela razbije vse dvome. Gre za temeljno dogmo neoliberalne misli. Prožen trg dela je prvi neoliberalni recept za večjo zaposlenost in gospodarsko rast. Verniki prožnosti so v predkriznih časih neutrudno pridelovali cele gore pamfletov, ki naj bi dokazovali, da je bila za evropske tegobe z brezposelnostjo kriva ravno togost. Američani so znali bolje in beležili manj brezposelnih ter višjo rast. Evropska skleroza.

Problem je, da povezava med togostjo trga dela in gospodarsko rastjo ter brezposelnostjo ni ravno onkraj dvoma. Kritične predkrizne primerjave ZDA : EU tako nakazujejo, da so prve sicer beležile boljše rezultate pri ustvarjanju delovnih mest in zniževanju nezaposlenosti, a je to prej kot prožnosti trga dela bilo mogoče pripisati ekspanzivni monetarni politiki. No, brez posledic višja prožnost vendarle ni: stagnacija plač, višje socialne razlike in rast revščine. Prožnost je odlično zdravilo za pogajalsko moč delojemalcev.

In za to gre. Nič ne bo uničilo sindikatov bolj temeljito & dolgoročno.

While in most other industrialized countries wages over the past 10 years have risen by 25 percent on average, wages in Germany have fallen.
From 2000 to 2009, real incomes among German workers fell by 4.5 percent, according to numbers adjusted for inflation and released by the International Labor Organization (ILO) on Wednesday. DW

Pa k našim dragim Nemcem in k sedaj že kar slavnim Schroederjevim reformam trga dela, ki naj bi položile temelje za današnje uspehe eksportmašine. Stagnacija plač? Kljukica. Višanje socialnih razlik? Kljukica. Rast revščine? Kljukica.

Gospodarska rast & nižja brezposelnost? Tudi, a recept se ne bi izšel brez evra in evropske periferije, ki, zadeta s poceni denarjem, vse do krize ni videla ali ni želela videti nemškega načrta za zviševanje konkurenčnosti & izvoza za (skoraj) vsako ceno. Ko je zaškripalo pri nemškem potrošniku, so izpad več kot nadomestili Španci, Portugalci in, največji zmagovalci med vsemi, Grki.

Ima pa ta recept eno manjšo lepotno napako, saj se ne izzide, če ga izvajajo vsi hkrati. Nekdo mora proizvedeno tudi kupiti. Malenkost dvomim, da bo celotna evropska vlakovna kompozicija kaj hitro pripeljala do novih “grkov”.

Kako že gre… you have been warned? ;)

V tistem popolnem dnevu, pri namakanju v kristalno čisti vodi okoli enega izmed jadranskih neobljudenih otokov, se je medklic “če je to kriza, naj kar traja” zdel na mestu. Kaj za hudiča pa lahko gre narobe?

Pa je res trajala. Začetni optimizem, poln zaklinjanja, da ne bomo ponovili izkušnje iz 30. let prešnjega stoletja, saj tokrat vendarle vemo, kaj je potrebno storiti, je zamenjal brezup. Takoj, ko smo rešili financarske gospodarje vesolja, sta se muzika in način soočanja s krizo hipoma zamenjala. Socializma je bilo konec, čas je za austerity. V Evropi so nauke New Deala pregnali demoni weimarske republike.

Vlada Boruta Pahorja je bila vlada začetnega optimizma. Kriza je, a ne bo trajala zares dolgo, saj svet ve, kako se stvari streže. Vsi ukrepi, kot je iz Angeline beležnice prepisano sofinanciranje delovnega časa, so bili zastavljeni na tej predpostavki. Blaženje socialnih stisk in čakanje, da evropska mašinerija spet požene. Ko je postalo že boleče jasno, da z zagonom ne bo nič, je pahorjanski krizni menedžment zavozil že prek črte vladne in koalicijske neoperativnosti.

Nova vlada, nova (stara) ne-presenečenja. Da bo Ivan krizo – podobno kot je v prvem mandatu mladoekonomiste & EDS – izkoristil za zakrivanje brutalnega pohoda na vse družbene podsisteme, ni presenečenje. Strankarska podreditev je tokrat le še bolj in-your-face in skrajno strankarsko-klientelistična. Pozornost javnosti je pač drugje; koga pa v teh kriznih časih zares razburja, da po novem v SID banki sedijo najhujši strankarski potrčkoti in nadzorniki cerkvene tajkunske zgodbe? Če bi morali na hitro prikazati vladno zavezanost kompetentnosti, bi jo najlaže ravno tukaj, kjer so v rit brcnili Petra Kraljiča iz McKinseya in po matematično natančnem stankarskem ključu nastavili zveste kadre iz Spodnjega Kašlja. Afera? Kje pa… kriza vse pokrije. Kot bodo racionalizacije, združevanja in reorganizacije pokrile obračun z nepravimi povsod drugje. Kriza je priložnost.

Tudi Ivanov šparkurz, prav tako prepisan iz Angeline beležnice, tokrat iz tiste, ki jo Angie raje kaže drugim kot uporablja na domačem terenu, ni presenečenje. Po predvolilni kakofoniji iz vseh vetrov nagarbanih in sila nezdružljivih ukrepov mu kaj drugega tudi ni preostalo. Stvar je v modi in težko bi našli koga, ki bi trdil, da je primanjkljaj iz lanskega leta vzdržen. Ni, hudič pa je v podrobnostih. Kako hitro, kje, čemu, kako…

In smo pri prvem zaresenem presenečenju, ki ga pred pred drugim mandatom tudi Ivanu ne bi pripisal. Silovitost klestenja pri šolstvu in znanosti presega vsa pričakovanja. Ratio ob primerjavi rezov v šolstvu in, recimo, vojski odpove. V zagovor se prezentirajo skrbno selekcionirani grafi OECD, ki naj bi pokazali & dokazali ničvrednost slovenskega šolstva in znanosti, pozablja pa se na ugotovitve iste institucije, ki kažejo, da je ta država tranzicijsko brozgo kljub vsem stranpotem zaključila v najvišji, inovacijsko gnani stopnji razvoja, ko rasti ne bo brez novih, inovativnih izdelkov, procesov in postopkov. Neuspeh pri lovljenju vsaj evropskih gabaritov pri vlaganjih v R&D (ki so v globalnih primerjavah že itak kilavi) bo razvojno usoden. Dolgoročno.

In tako smo se nad krizo spravili z ministrom za šolstvo in znanost, ki z izjemnim ponosom pove, koliko bo/je prišparal. Nobenih besed o tem, kako bo povečal število inovacij, patentov, kakovost izobraževanja in prodornost slovenskih raziskovalcev, za našega ministra so merilo uspeha samo prihranki. Če bi se s tem hvalil minister za finance, bi še nekako lahko razumeli, da je to glavna prioriteta ministra Turka, je onkraj brezuma. Idejna puščava in pišmeuhovstvo, ki se kaže tudi v tem, da ga beg možganov zaradi proračunske suše ne skrbi preveč. Bomo videli, pravi, mogoče bodo našli delo v gospodarstvu, kjer bodo bolj koristni.

Mogoče. Mogoče je, da bo do vratu zadolženo slovensko gospodarstvo, ki panično prodaja zlatnino, srebrnino in železnino, da poplača bančne kredite, hokus-pokus zagledalo luč v večjih vlaganjih v R &D. Mogoče je vse, prav verjetno pa marsikaj ni. Po že običajni slovenski navadi posilimo “zdravo kmečko pamet”: kmet, ki mu je banka zaplenila njivo, ne kupuje novih krav.

Slovenija je v obdobju debelih krav denar pognala v kazino kapitalizmu menedžerskih prevzemov in mahinacij. Denar, ki bi nas, če bi ga namenili za razvoj, danes zares postavil ob bok Angele. Razprave, ali je bolje imeti raziskovalce v javnem ali zasebnem sektorju, so v tem trenutku akademski luksuz, prepir o sencah ideologije. Slovenski zasebni sektor danes preprosto nima virov, da bi zagnal nov razvojni cikel. V bančnem primežu nima izbire. Slovenska država jo pri varčevanju ima, težko pa z ministrom, ki povsod vidi le prevečno in odvečno. Preveč kulture, preveč šolstva, preveč znanosti.

Mogoče pa je preveč minister?

Epilog. Bog ve, kaj se je zgodilo s tistim fantastičnim gliserjem, slišim pa, da lastnik lepotca danes težko plačuje že povsem običajne položnice. La Belle Époque je le še spomin.

Warren Buffet, legendarni borzni špekulant in eden izmed najbogatejših ljudi na svetu, je nekoč izjavil, da razredni boj ni izmišljotina marksistov, ampak ravno nasprotno, da poteka prav pred našimi očmi, pri čemer o zmagovalcu ni dvoma: korpokapitalske elite si namreč na račun nižjih slojev prisvajajo vse večji kos gospodarske pogače, medtem ko delavstvo postaja vse bolj brezpraven prekariat.

Takšno stanje stvari se seveda ni vzpostavilo samo od sebe, ampak je posledica uspešno izvedene neoliberalne revolucije, ki je, v najboljši marksistični maniri seveda, permanentna.  Neoliberalizem lahko definiramo kot ideologijo in skupek politekonomskih smernic, ki v močni državi vidi orodje za takšno ureditev tržnih odnosov, ki bo kar najbolj koristila korpokapitalskim elitam. Vse globlji prepad med bogatimi in revnimi kaže, da je neoliberalcem uspelo in da jim bo, kakor vse kaže, uspevalo še kar nekaj časa.

Neoliberalca danes najhitreje spoznate po tem, da zase trdi, da je klasičen liberalec v maniri angleške intelektualne gospode iz 19. stoletja. Pridigal vam bo o tem, kako je treba skrčiti, celo izstradati državo, saj jo je treba narediti karseda minimalno, ter pel hvalnice prostemu trgu, ki ga je treba čim prej osvoboditi spon politike.

A to seveda ne pomeni, da je minimalna država šibka država ali da je prosti trg politično oz. socialno nevtralen konstrukt. Vzemimo za primer ZDA, kjer neoliberalna revolucija najbolj uspeva. Tam vam minimalna država ne more zagotoviti splošnega zdravstvenega zavarovanja, kakovostnega javnega šolstva ali učinkovitega pravnega varstva, lahko pa zelo hitro in brez pretiranih težav organizira gromozansko redistribucijo bogastva od spodaj navzgor za namen reševanja finančnega sistema, ki je v lasti korpokapitalskih elit.

Neoliberalec bo rekel, da je to nujno zaradi stabilizacije in ohranitve prostega trga, najboljšega mehanizma za ustvarjanje bogastva, ki se ga je do sedaj spomnilo človeštvo. Vendar ne pozabimo: prosti trg ponuja bajne priložnosti za bogatenje korpokapitalskim elitam, medtem ko nižje sloje obsoja na polževo napredovanje ali celo stagnacijo. Prosti trg je prost omejitev za špekulacije z lažnivimi vrednostnimi papirji, ne pa tudi za sindikalno organiziranje; prost je omejitev za davčno konkurenco, a hkrati poln ovir za vzdržno delovanje socialne države.

Na kratko: minimalna država in prosti trg sta res stebra idealne družbene ureditve, kakor si jo predstavljajo klasični liberalci, a ker ne živimo v idealnem svetu, se je treba sprijazniti s tistim, kar ponuja neoliberalizem:  ravno dovolj minimalno državo, da uspe garantirati takšno (prosto)tržno ureditev, ki deluje v korist korpokapitalskih elit.

Ronald Reagan in Margaret Thatcher sta bila nosilca neoliberalizma na Zahodu v 1980ih in še danes pri nas nekateri politiki, ekonomisti, predvsem pa horuk-kolumnisti njune politike priporočajo kot recept za izhod Slovenije iz gospodarske zaostalosti. Vzrok zanjo je po njihovem socialistična ureditev slovenskega gospodarstva, katere steber so sindikati.

To je seveda ista diagnoza, do katere so v ZDA in Veliki Britaniji prišli neoliberalci, zato ni čudno, da slovensko neoliberalno srenjo pri Reaganu in Thatcherjevi fascinira prav to, kako sta opravila s sindikati. Sodeč po pritlehnemu medijskemu ščuvanju proti sindikatom, bi slovenski neoliberalci sindikalne voditelje najraje videli v verigah, stavkajoče pa razgnali s pendreki.

Neoliberalna diagnoza seveda ni napačna: če je, kakor se za vsakega revolucionarja spodobi, tvoj cilj prekvasenje politekonomske ureditve družbe, je treba najprej identificirati tiste interesne skupine, na katerih stoji ali pade status quo, nato pa njihov položaj v družbeni strukturi oslabiti do te mere, da v političnem procesu postanejo nerelevantne.

Neoliberalizem kot projekt zagotavljanja primata korpokapitalskim elitam ima seveda najmočnejšega nasprotnika v delavskem gibanju oz. sindikatih: vse glavne pridobitve socialne države namreč po mnenju neoliberalnih apologetov parazitirajo na korporativnem denarnem toku, to pa kapitalu onemogoča “pravično” realizacijo dobička. Ta se izgublja v previsokih plačah, socialno reguliranemu trgu dela ter progresivnih davkih, katerih glavni zagovorniki so sindikati, v politiki pa klasična socialdemokracija.

V ZDA in Veliki Britaniji se je izkazalo, kako ključna je učinkovita strategija demontaže sindikatov za uspeh neoliberalnega projekta, zato ni presenetljivo, da jo kopirajo tudi slovenski neoliberalci. Winner Take-All-Politics ameriških profesorjev Piersona in Hackerja (Yale, Berkeley) natančno analizira, kako so korpokapitalske elite preko kupovanja kandidatov na volitvah, ugrabitve diskurza skozi medije, think-tanke in univerze ter globalizacije po receptih washingtonskega konsenza uspele moč sindikatov v ZDA skrčiti na minimum.

Izkazalo se je, da so imeli neoliberalci še kako prav, ko so se najprej in najbolj besno spravili prav na sindikate. Kot potrjujeta profesorja Levy in Temin iz ameriškega MIT, so bili ti največja ovira za uresničevanj politekonomskih ambicij korpokapitalskih elit.  Ko je enkrat erozija moči organiziranega delavstva dovolj napredovala, so lahko korpokapitalske elite politekonomski sistem preoblikovale tako, da sedaj ščiti predvsem njihov interes, torej redistribucijo dobičkov od gospodarske rasti v njihovo korist.

Dober primer za to je ameriška verzija korpodemokracije, kjer lahko korporacije, kot jim to izrecno dovoljuje Vrhovno sodišče ZDA, neomejeno financirajo volilne kampanje kandidatov za politične funkcije, ti pa nato poskrbijo zato, da se lahko taiste korporacije in njihovi lastniki kljub astronomskim dobičkom izognejo plačilu davkov.  Poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi, z vsemi negativnimi posledicami za zdravje družbe, ki gredo zraven (na Drugem domu je bil britanski primer podrobneje obdelan tukaj), je dokaz za to, da neoliberalna revolucija poteka po načrtih.

V krizni Evropi ni nič drugače.  Odprava ovir za čezmejno trgovanje, ki koristi predvsem velikim korporacijam, liberalizacija finančnih trgov, s katero so pridobile predvsem velike finančne institucije, in na koncu še uvedba skupne valute, ki države sili v plačni, davčni in socialni dumping: Evropska unija je neoliberalni projekt par excellence. In neoliberalci še naprej ostajajo v sedlu. Potem ko so v 1990ih demokratičnemu nadzoru s pomočjo ECB iztrgali denarno politiko, sedaj krizo z vsiljevanjem zlatih pravil izkoriščajo še za fiskalno okupacijo:

Če smo neodvisnim tehnokratom v centralnih bankah zaupali odločanje o denarni politiki, zakaj jim ne bi poverili še odločanja o prihodkih in izdatkih proračuna ter se tako enkrat za vselej odkrižali populizma v zadevah, ki so preveč pomembne, da bi o njih odločalo neuko ljudstvo?

Vprašanje je v neoliberalni optiki seveda retorično. Sistem globalnega finančnega kapitalizma je v preteklih treh desetletjih dobičke od gospodarske rasti koncentriral pri vrhu piramide, kar je v skladu s ciljem neoliberalnega projekta,  t.j. politekonomski sistem zasukati tako, da bo garantiral primat korpokapitalskih elit. Nič čudnega torej, da si neoliberalci danes prizadevajo za ohranitev in krepitev tega sistema: demontaža socialne države kot vir financiranja bančnih bail-outov in sankcioniranje odklonov od neoliberalnega konsenza (primer Orbanove Madžarske smo obdelali tudi na Drugem domu) so najbolj vidne posledice te politike.

To je kontekst, v katerem je danes Slovenija, gospodarstvo, ki letno ne ustvari niti 50 milijard dolarjev in ki je tesno integrirano v EU. Vsakršna razprava o njeni gospodarski politiki je zato dolgočasna. Slovenija je policy-taker in ukrepi gospodarske politike prav v ničemer ne kazijo depresivnega pejsaža evroekonomike: krčenje socialnih storitev, znižanja plač, zlato pravilo, odprava varovalk na trgu dela… There is no alternative, pojasnjujejo neoliberalci in tukaj imajo prav, saj je brezobzirno izvajanje teh ukrepov v pogojih prevlade neoliberalnega svetovnega reda edini način za doseganje gospodarske rasti, pa naj bodo dobički od nje še tako nepravično porazdeljeni.

Prav odsotnost preizpraševanja koncepta gospodarske rasti je tisto, ki legitimira neoliberalni diskurz. Konec koncev so bile vse novotarije neoliberalne dobe upravičene s sklicevanjem na gospodarsko rast: od nebrzdane liberalizacije svetovnega trgovinskega sistema pod WTO, ki je pripeljala do globalnih neravnotežij, do kriminalno (ne)reguliranih mednarodnih financ, ki so na kolena spravile celotne države.

Kakšen bi moral biti odziv na to diagnozo, ni skrivnost, saj na to temo obstaja kar nekaj (poljudno)znanstvene literature. Harvardski ekonomist Dani Rodrik v Globalization Paradox tako priporoča deglobalizacijo mednarodnih trgovinskih in kapitalskih tokov, medtem ko Simon Johnson, nekdanji glavni ekonomist IMF, v 13 Bankers poudarja, da pot do bolje reguliranih financ vodi preko omejitve politične moči bankirjev.

A takšne ideje so slovenskemu ekonomskemu komentariatu tuje. Pojava Jožeta P. Damijana je tukaj simptomatična. Človeku, ki ni samo najbolj razvpit ekonomist na najuglednejši ekonomski fakulteti v državi, ampak tudi vodilni komentator gospodarskih zadev v medijih, se je namreč zapisal ta neprecenljiv uvid v vzroke krize (pri čemer je čudno, da ni nobeden umrl od smeha):

Globalizacija nima nič s tem, globalizacija je bila zgolj medij, skozi katerega so se začetni negativni impulzi hitro razširili. Je morda kriva deregulacija finančnega sistema v ZDA? Ne, če ne bi ameriške zvezne rezerve tako močno pocenile denarja, tovrstnih posledic ne bi bilo.

Danes takšne surove apologije neoliberalizma ne boste našli niti v medijih establišmenta, kot sta Financial Times ali Economist, kaj šele v razpravah resnih ekonomistov. A pri nas te domislice velik del novinarjev in javnosti sprejema kot samoumevne resnice – in to je največji uspeh neoliberalcev pri nas. Namreč, da so znali neoliberalnemu projektu dati status neizbežnosti, hkrati pa ga uspeli kot prevladujoči diskurz uveljaviti ne samo v vladni palači, ampak tudi v medijih in akademiji.

Protinapad temu neoliberalnemu maršu bo seveda moral potekati v obratni smeri: najprej morajo pasti akademija in mediji, nato bo pot v vladno palačo odprta. A ob tem zadnjem prazničnem 2. maju vse to izgleda zgolj kot še ena izmed dobrih želja za ne tako bližnjo prihodnost.

Ali pač ne. Kakor za koga. Kuštrinu je zabavno, kajti nič ni bolj zabavnega od zaničujočega odnosa do dela drugih.

Ali delite mnenje iz dela dopisa, ki kaže, da odnosi med Svizom in Fidesom niso najboljši, citiram: ”Nikakor ne morem pristati, da se bodo Svizci, ki delajo štiri ure na dan in malico, pogajali o moji eksistenci! Pa kaj so Bogovi padli na glavo ali kaj?”

No glejte, moram reči, da tako mnenje delijo mnogi kolegi in gre za to, da bi se morala v določenih okvirih, ki ne presegajo ekonomske sposobnosti te države, z argumenti vsaka poklicna skupina sama pogajat in nasprotno, torej vladno stran prepričati, kaj je prav in kaj ni prav. Vse te argumente, ki jih kolega opisal na sicer zabaven način, ki je pa dejansko v realnosti manj zabaven, kot je slišati, smo mi v pogajanjih za plačni sistem dali na mizo ministru Virantu, pa jih ni dosledno upošteval oziroma prav nič.

Bogovi v belem so resnično padli na glavo.

A tudi sindikati bodo morali narediti korak naprej. Parole iz povojne industrijske Evrope ne bodo več zadoščale; so garant postopnega a nič manj gotovega izumrtja. Če se ne bodo prilagodili, bo Semolič moral v Peking.

Nekje proti koncu lanskega leta smo v podjetju, kjer je zaposlen avtor te pisarije, ugotovili, da za našo panogo, ki po vseh merilih sodi med visoko ustvarjalne, perspektivne in državi (ter davčni upravi) všečne, ne velja kolektivna pogodba. Bila je odpovedana tam nekje pred 6, 7 leti, nove ni. Sindikati niso skočili v zrak oziroma na ulice. Nič hudega, bi rekli. Morda, če to ne bi pomenilo, da zaposlenim v tej panogi pripada zgolj zakonski minumum, ob katerem bi od sreče poskočilo srce vsakega aynrandovca. Minimum dopusta, minimum vseh “bonitet”. Vse, kar presega zakonski minimum, je prepuščeno dobri volji lastnika podjetja. Če je ta manj dobrovoljen, smo pri 20 dneh letnega dopusta.

Slovenski sindikati so narejeni za industrijske delavce, prav tako dobro se odrežejo pri zaposlenih v javni upravi. Prvi izumirajo, drugi so v protikriznem udaru, sindikati pa izpuščajo vse druge. Preprosto nimajo vizije, kako se boriti za pravice tistih, ki so tekoči trak zamenjali za svetlobo računalniškega zaslona.

Kriza je priložnost, pravijo aynrandovski sociopati. Levica s sindikati mora vzeti to floskulo povsem zares in splesti nova zavezništva s skupinami, ki jim v rokah ne ostaja več prah premoga, temveč sladko-topi Carpal tunnel syndrome. Zdaj ali pa nikoli več.

A ne bomo o jurišnikih na FM, vsaj ne neposredno, ampak o Mladini. Enkrat je boljša, drugič nekoliko slabša. In so številke, ki so preprosto nujno branje. Zadnja Mladina je v tej kategoriji.

Borut Mekina, Obtožujem!

Kaj torej konkretno pomeni, da si bo vojska letos kljub krizi kupila za okoli 20 milijonov evrov streliva, minometov in protitankovskih raket? Ministrstvo pod vodstvom Žige Turka bo letos ljubljanski univerzi odvzelo 20 milijonov, poleg tega univerzi ne bodo nakazali obljubljenih 20 milijonov evrov za financiranje druge bolonjske stopnje, kar pomeni, da bodo uvedene šolnine za bolonjske magistre.
…
Vojski je proračun koalicija res zmanjšala za 12 odstotkov, a proračun ministrstva za zdravje so sklestili kar za 21 odstotkov.
…
Če boste po novem komu darovali organe, si boste del bolniškega nadomestila morali kriti sami. Država bo plačala le še 90 odstotkov, kot da ste si sami krivi.

Dr. Bogomir Kovač, V pasti sladkovodnih ekonomistov

Za vsak odstotek zapiranja primanjkljaja, merjeno v BDP-ju, se znižuje domače povpraševanje za okoli 1 %, zmanjšuje rast za 0,5 % in povečuje brezposelnost za 0,3%.

Urša Marn, Vagon brez tirov

Vlada je v nadzorni svet državnega stanovanjskega sklada imenovala dva nadzornika nasedlega cerkvenega Zvona 1.

(in na začetku omenjenega mučenika. Zmagovita ekipa)

Urša Marn, intervju z Jožetom Mencingerjem

JM: Minister za delo deluje že precej bolj spravljivo, minister za finance vse bolj negotovo, kar je razumljivo, pri ministrih za gospodarstvo in promet pa se vidi, da prav veliko ne razumeta.

Ivan je politik, ki je z generiranjem neprestanih ideoloških konfliktov, boja med “pomladnimi” silami in silami “kontinuitete”, zaznamoval slovensko politiko tako kot najbrž noben drug. Ob tem je paradoksalno, da je ravno pri njem na polju politekonomskih idej mogoče z gotovostjo trditi, da iskreno ne verjame v nič. Da je popolnoma prazen, docela oportunističen, da pograbi določeno ekonomsko doktrino le, če mu v določenem trenutku pri pohodu na oblast koristi. Že jutri jo lahko zavrže in izvede obrat za 180 stopinj. Veliko ideološkega hrupa, ki zakriva idejno praznino in goloto banalnega boja za oblast.

Najprej je bil goreč komunist. Potem se je preobrazil v socialdemokrata. Milan Zver, danes kandidati za predsednika republike, je takrat napisal lepo knjigo o socialdemokraciji v času Ivana Cankarja in vlekel vzporednice s stranko nekega drugega Ivana. Odkrivali so socialdemokratske spominske plošče in prirejali socialdemokratske simpozije. Ko iz te moke ni bilo zmagovalnega kruha (na levici je bila pač gneča, senca LDS pa mogočna), je prestopil v črno internacionalo, a ohranil politekonomsko prilagodljivost, ki mu je omogočila, da kritizira ukrepe, ki jih je še včeraj podpiral. Ko je 2004 zmagal na volitvah, je pograbil mladoekonomiste, ki so mu ob siceršnji popolni politekonomski brezidejnosti zagotovili strelivo za obračun z dediščino LDS in priročen paravan za prikrivanje pohoda na oblast. Ljudstvo se je prepiralo o EDS, Ivan pa je pod mizo prodajal Mercator. Ko je ekstremizem mladoekonomistov postal škodljiv za volilne ambicije, se jih je hitro znebil, stranka pa je na volitvah 08 med glavnimi uspehi prodajala krepitev socialne države. Brezplačno to, brezplačno ono…

A tokratni Ivanov mandat ne bo v vsem repriza tistega iz 2004 – 2008. Politekonomskega preobrata ne bo, saj bi ta prinesel resno vladno krizo, najbrž tudi predčasni konec vlade. In Ivan rad vlada.

Z DLGV so v vlado prišli ljudje, ki se z mladoekonomisti v marsičem – idejno, personalno – prekrivajo, a obstaja bistvena razlika: Ivan lahko v luči poraznih javnomnenjskih meritev DLGV sicer izsiljuje, ne more pa se jih kar tako odkrižati. To je pomembno, celo ključno, saj imamo prvič na ključnih položajih ljudi, ki naravnost religozno, do konca in naprej, verjamejo v minimalno državo (manj minimalni so pri državnih službah za prijatelje in družinske člane). Tisto, kjer so šolstvo, zdravstvo in pokojninski sistem privatizirani, kultura pa zaupana modrosti trga.

In tukaj pride kriza. In kriza kot priložnost. In varčevanje.

Napovedani varčevalni ukrepi sami po sebi seveda ne bodo pokopali socialne države na Slovenskem, kot opozarjajo nekateri. Socialne države ne uničiš tako, da za 13% znižaš plače javnim uslužbencem in ljudstvu vzameš to ali ono boniteto. Levica v osredotočitvi na procente in zneske spet sledi napačni žogi.

Socialne države ne bo pokopalo tokratno varčevanje, pokopal jo bo diskurz, ki se vzpostavlja okoli varčevanja. Diskurz iskanja parazitov, izkoriščevalcev, lenuhov, nebodijihtreba, pete kolone, dobrih “Židov” in poštenih “Albancev”… Diskurz, ki bo trajno onemogočil še tako minimalno možnost solidarnosti med različnimi družbenimi skupinami, med javnim in zasebnim sektorjem, med delavci za tekočim trakom in tistimi v gledališču,… Ščuvanje delavke na minimalcu proti ljubljanskemu sindikalistu.

Seveda ni naključje, da varčevalni ukrepi nadpovprečno prizadenejo javno šolstvo, znanost, kulturo. To so, ob zdravstvu, pač področja, ki jih bo najbolje privatizirati. Seveda ne še danes. Slovenec je pač čudna žival; preklinja nad davki in javnim sektorjem, a javnemu zdravstvu in šolstvu se ne bo kar tako odpovedal. S kulturo gre že lažje, zato smo na tem področju tudi priča najbolj hitrim in radikalnim ukrepom. Kuhati je potrebno počasi, najprej pa vse spreti, predvsem pa zlomiti sindikate, ki so ob invalidni levici pravzaprav edini upoštevanja vreden zagovornik javnih storitev.

Čas in evropska politika delata zanje. Šele po N-varčevalnem paketu v izgubljenem evropskem desetletju nizke rasti in visoke brezposelnosti, ko bodo javne storitve že docela izčrpane in rahitične, se bo odvilo tisto, kar je bilo pravzaprav zamišljeno… Trenutek, ko bo odločitev za vpis v zasebno šolo, zasebno zdravstveno & pokojninsko zavarovanje pravzaprav edina racionalna poteza prisebnega (in dovolj premožnega) državljana. Pa vendar ne boste vašega mulca oropali priložnosti z vpisom v javno šolo, kjer še za kredo nimajo?

Nobene pompozne privatizacije ne bo, učinek bo pa isti.

Medtem ko ste vi hoteli in hiteli obogateti čez noč, smo mi poskušali le solidno (pre)živeti. In zdaj je to izvirni greh. V izogib očitku, da tiščim glavo v pesek in se ne zavedam, da ni mogoče porabiti več, kot se ustvari, predlagam naslednje. Če bodo štirje odstotki moje kulturniške colnge rešili to državo iz dreka, potem jih pri priči vzemite, jaz pa vam prostovoljno primaknem še en procent. Če je vojna, potem naj bo vojna za vse. S pobranimi soldi počnite, kar vas je volja. Dajte jih bankam, trgovcem, Grkom, cerkvi ali pa jih zažrite v skupščinski menzi. Samo da vas ne slišim več sitnariti, kako bi bilo pod Alpami vse lepo in prav, če le ne bi bilo tega zajedalskega javnega sektorja in vseh nas lenuhov, ki se čohamo po jajcih in trošimo težko prigaran denar. Prenehajte demonizirati vse in vsakogar, ki ne stoji za stružnico ali nima v rokah motike, kot da bi vam dejansko bilo mar za tisto peščico preostalih proletarcev in kmetov.

Začnite tukaj…

But economists have warned the deficit-cutting measures demanded of Spain this year will take two percentage points of GDP off growth, pushing the country into the second part of a double-dip recession.

… in nadaljujte s primerjavo varčevalnih ukrepov. Najdete razlike?

P.S. Vladno strašenje ljudstva (Grčija, odstop, do poletja bo vsega konec…) je prav šolsko. Tako se pač dela z otročadjo. Če ne boste pridni, bomo hudi!

P.S. 2:

Bogomir Kovač v zadnji Mladini:

Varčevalni ukrepi so del zelo enostranske fiskalne konsolidacije, ki jih v okviru priprave na proračun pripravlja nova vlada. Gre za izrazito enostransko vodenje ekonomske politike, ki je zmes radikalnega razumevanja evropskih fiskalnih usmeritev in popolnega zasuka k ekonomiki ponudbe. Oboje tlakuje pot k ekonomski recesiji in zniževanju ravni socialne države. Razlog je preprost. Krčenje javnih izdatkov je že doslej povzročilo, da se je Slovenija znašla v tehnični recesiji in da načrtuje negativno gospodarsko rast. Takšna vladna politika bo v letošnjem letu recesijo poglobila, meje socialne države pa postavila še nižje.

P.S.3
Polni krog varčevanja: recesija -> radikalno varčevanje & klestenje javnega sektorja -> še večja recesija -> še bolj pogumno po javnem sektorju -> rinse & repeat… svet, ko smo se rešili “socializma”. To je norost a z metodo!

SDS:

Brezplačni topli obrok je univerzalna socialna pravica. Možnost zdravega obroka imajo sedaj vsi dijaki enako. To pomeni vzgajati in socializirati jih v duhu zdravega prehranjevanja, s čimer se jih odvrača od hitre prehrane in njenih posledic. Razvite, socialno zavedne države to dobro vedo in imajo podobne rešitve, kot jih je uvedla vlada Janeza Janše.

SDS danes:

Poleti brez bonov, poceni hrana le za revnejše
Nov finančni udarec za starše šolarjev in dijakov bo plačevanje prehrane, saj bo subvencionirana le hrana za socialno ogrožene šolarje, študentje pa po predlogu vlade julija in avgusta ne bi bili upravičeni do bonov.

A nič bati! Varčevanje pri otrocih je škodljivo le, če SDS ni na oblasti. Milan Zver, 2010:

Ta populacija je bila v mandatih prejšnjih liberalnodemokratskih vlad izrazito zanemarjena, kar zadeva organizirano prehranjevanje, posledice pa bodo te generacije čutile v obliki različnih obolenj in zmanjšani kakovosti življenja.