Stara debata o nacionalnem interesu se v luči krize, iskanja vzrokov zanjo in smeri izhoda, ponovno obuja. V kolikor “damjani murkoti” slovenske ekonomije v Financah plešejo na domnevnem grobu nacionalnega interesa, pri čemer se opazovalci težko izognejo opazki, da so razigrani pogrebci spet zgrešili pokopališče, drugi tabor opozarja vlado, da slabe javnofinančne situacije ne gre reševati z razprodajo državnega premoženja, še najmanj v času, ko je to nizko vrednoteno. Na tej točki se je morda smiselno vrniti nekoliko nazaj, saj lahko le tako bolje razumemo tako od kje smo prišli kot tudi kako dalje.
Po prehodu v kapitalizem se je slovenska družba znašla pred vprašanjem, ki je bilo zgodovinsko edinstveno; kako v relativno kratkem obdobju, ko se domači razred kapitalistov še ni vzpostavil, najti najboljše lastnike za nekdanja družbena podjetja. Do danes smo na to temo te kvadrature kroga pridelali tri odgovore, vse pomanjkljive in s pastmi.
Prvi odgovor, zdaleč najpogosteje apliciran pri drugih postsocialističnih sotrpinih, je takojšnja ali čim hitrejša privatizacija, kar seveda v skoraj vseh primerih, zlasti pa pri največjih in najuspešnejših podjetjih, pomeni prodajo tujcem. Denar nima nacionalnosti, tujci prinašajo večjo učinkovitost, nove tehnologije in znanja, neodvisnost gospodarstva od politične moči – vsaj tako gre ta zgodba. Odgovor, ki je v kakšnih primerih zagotovo najboljši, a prav tako zagotovo napačen pri najpomembnejših slovenskih družbah. Zagovorniki nacionalnega interesa v gospodarstvu mu nasprotujejo iz več razlogov, naj na tem mestu zapišemo glavnega; prodaja tujcem bi slovenskim blue chipom dokončno odvzela priložnost, da uresničijo svoje razvojne ambicije. Morda ne takoj, a s časom zagotovo. Sodobne mednarodne korporacije, ki bi edine lahko kupile najpomembnejša slovenska podjetja oziroma bile zanje pripravljene plačati največ, so vse po vrsti izjemno strogo centralizirane organizacije, ki lahko v svoje verige vpletejo lokacije po celem svetu, a strateške funkcije ostajajo brez izjeme skoncentrirane v izvorni državi. Funkcije, ki se ne outsourcajo Indijcem, Kitajcem ali… Slovencem. Prodaja bi slovenska podjetja oropala takoj oropala samostojnosti, slej ko prej pa tudi vseh funkcij kakorkoli povezanih s strateškim odločanjem. Ostale bi izvedbene naloge, naloge podružnic, ki so lahko zelo hitro tudi zelo pogrešljive. Pozabite na Mercatorjevo odpiranje trgovin do Grčije ali Telekomove nakupe od Gibraltarja do Kosova.
S prodajo najpomembnejšim slovenskim podjetjem, v katerih bi tuja korporacija prevzela nadzor, preprosto ne zmoremo zagotoviti priložnosti, ki smo jim tem podjetjem, ki obetajo odličnost kljub desetletjem socialističnega eksperimentiranja, preprosto dolžni. Vprašanje nacionalnega interesa pri lastništvu slovenskih korporacij ni toliko vprašanje, ali jih vodi Janez Novak s preverjenim pedigrejem do 6. stoletja ali Hans, še manj naivne vere, da so slovenski lastniki po definiciji in vedno bolj odgovorni do lokalnega okolja. Kot vemo, lahko delujejo enako brezobzirno, a hkrati bi bilo sila pesimistično predpostavljati, da je ta nacija med poslovno elito sposobna poriniti samo psihopate.
Seveda se lahko ta družba tudi odloči, da je funkcije z vrha “prehrambene” verige, funkcije z najvišjo dodano vrednostjo ne zanimajo ali da je potrebno počakati še naslednji 50 let, da “organsko” pridelamo “prave” kapitaliste in omembe vredne korporacije v zasebni lasti. Hej, morda jih niti nočemo, morda smo mnenja, da smo tako edistveni, da tovrstnih živali sodobnega kapitalizma niti ne znamo ukrotiti. Nezreli. Potem je prodaja tujcem res najboljša rešitev.
Drugi, zagotovo najslabši odgovor na reševanje lastništva slovenskih korporacij so ponudili t.i. tajkuni, ki so se altruistično javili, da se žrtvujejo in nas odrešijo tega bremena. Šola bo draga, zato je še toliko pomembneje, da je nikoli več ne ponovimo.
Tretji odgovor je nadaljnjo državno lastništvo t.i. strateških podjetij. Odločitev, ki je problematična iz več vidikov, saj ji je mogoče očitati, da je politiki ob številnih primerih političnega kadrovanja, slabega vodenja in politično-gospodarskih lobijev omogočila tudi, da je pridelala tajkune. Pomisleki, ki so na mestu, vendar so dokončni le ob predpostavki, da politične kulture, meja dopustnega v tej državi ni mogoče spremeniti, da je vse zacementirano, da smo obsojeni na prodajanje “mercatorjev” pod mizo, da bo politika ob prvi naslednji priložnosti ponovila isto, čeprav ve, da bo za to precej verjetno plačala ceno (ali kdo resno dvomi, da Janeza Janše kupčije s tajkuni niso zelo drago stale?). Politika kot monstrum, preklet na lovljenje lastnega repa? Če ne bo nikoli bolje, zakaj se potem sploh gremo samostojno državo? Finci bi ob zloglasni švedski manjšini verjetno preživeli tudi slovensko.
Družbi in politiki, ki ni sposobna vzpostaviti mehanizmov nadzora in samoomejevanja, možnost prodaje tujcem navidezno nudi izhod iz sili, a prosim, ob tem si ne delajmo iluzij, da s tem hkrati ne mečemo tudi puške v koruzo.. Privatizacija ponuja krasen easy way out, saj obljublja, da nas odreši očitno odvečne odgovornosti, težavnega nadziranja politične elite, kaznovanja v primerih zlorab in napak in mnogokrat mučnega soočanja s posledicami lastne nespameti… Z razprodajo bo za neprilike lahko kriv nekdo v Parizu, Berlinu ali Londonu. Daleč od oči, izven dosega… a ne bo “naš”, naša duša bo čista in spanec dober, le žimnica provincialna in drugorazredna.
Družba, ki ni sposobna vsaj približno solidno upravljati podjetij v državni lasti, ne bo nič boljša pri regulaciji in nadzoru oziroma krotenju tistih, ki so zasebna, še manj pri obvladovanju temeljnega izziva sodobnih demokracij – nevarnosti uzurpacije demokratičnih institucij, politike in medijev s strani kapitala. Šrot je bil le preizkusna, beta različica tega, kar nas lahko doleti. Če bo izpopolnjeni različici ime Hans, ne bo nič bolje.