Arhiv Slovenija
Ni nor Pezdir, nori so drugi. Vsi!
| 11. maj 2008 | Slovenija | Jure
Namreč, jeseni bodo volitve, ko bodo Slovenci, ljubitelji poceni populizma in sovražniki dela ter kapitala, obsedeni z miti o lastni pomembnosti, volili kup prikoličarjev, ki jih bodo zastopali v parlamentu in vodili državo kot farso. Več
Ampak samo brez panike! Dohtar se je že javil.
Ljubljeni svetovni vodja na obisku
| 10. maj 2008 | Slovenija | kriptoproletarec
Prihaja imperator maximus George Bush. 9. oz. 10.6. nam bo namenil to čast, da bo stopil na sveto slovensko zemljo. Žal naš Kazenski zakonik sankcionira samo zločine nad civilnim prebivalstvom, ki so bili storjeni na ozemlju Republike Slovenije. Mednarodno kazensko sodišče pa proti ameriškim državljanom tudi ne more podati obtožnice. Torej predlagam vsaj kako častno odlikovanje s strani slovenske države.
Jože P. Damijan je v primeru NLB etatist
| 8. maj 2008 | Slovenija | kronist
JP “Morgan” Damijan je v svojem sestavku za neoliberalni blog razgledi.com končno priznal, da je državno lastništvo edina možnost, da dokapitalizacija NLB vsaj pogojno steče po načrtih. Ko govori o visoki ceni dokapitalizacijskih delnic (EUR 334), namreč zapiše:
Ali z drugimi besedami, vladi je uspelo v dokapitalizacijo NLB po tej ceni prisiliti le sebe, oba paradržavna sklada ter državni Triglav in njegov DSU. Vir.
Ko na finančnih trgih vladata panika in negotovost, je skušnjava, da bi si banka zagotovila svež kapital ne glede na ceno, velika. Nižja je cena dokapitalizacijske delnice, višjo ceno plačuje banka za kapital. Primeri iz ZDA, ko v banke vstopajo državni skladi izvoznic nafte, katerih državljani se med drugim ukvarjajo tudi s terorizmom, so poučni. Bankir bo prodal lastno mati za bakšiš, samo da dobi krvavo potreben keš. Razen seveda, če je lastnik banke država, ki razmišlja mnogo bolj racionalno in ima v svoji malhi tudi dovolj sredstev, da zaščito nacionalnega interesa podpre z denarjem.
To se je zgodilo v primeru NLB in JP “Morgan” Damijan je to uvidel. Sicer je v svojem prispevku nekaj napletal še o kapitalski ustreznosti NLB, vendar se tudi tukaj vidi blagohotna vloga države. NLB ima zaradi nje veliko bolj konservativno politiko kot nekatere tuje zasebne banke, ki jih vodil vampirska sla po dobičku in povečevanju bilance.
Kapitalska ustreznost NLB je v letu 2007 znašala 10,9 odstotkov, kar je zelo solidno in potrjuje besede šefa NLB Marjana Kramarja, da je NLB, kar se kapitala tiče, v razmeroma dobrem položaju. Neoliberalnim paničarjem, kot sta Igor Masten in JPD, si torej ni treba beliti glave s kapitalsko ustreznostjo NLB.
Kako so svoj kapital uspele zafurati zasebne banke, lahko vidimo na primeru Societe Generale, lastnici slovenske SKB banke. Da bi si zagotovila kapital, je morala ceno dokapitalizacijske delnice spustiti za skoraj 40 odstotkov, ker se “racionalni” vlagatelji (t.j. čreda) drugače sploh nočejo dotakniti delnic bank. In kapitalska ustreznost? Poglejmo:
It aims to boost its Tier One capital adequacy ratio to 8
percent. Vir.
Huh, zgleda so ga zasebniki dobro srali, da so šli pod zakonsko določeno mejo osmih odstotkov. Hvala bogu za dalekovidno slovensko državo. In hvala bogu za slovenske neoliberalne skrajneže, da nas opominjajo, kako manj učinkovito je državno upravljanje od zasebnega. Se smešijo kar sami.
Lačni domoljubja
| 8. maj 2008 | Slovenija | MI
Slovensko politično sceno neprestano pretresajo etnopolitični škandali. Če to že niso Romi ali izbrisani so pa to migranti ali pa večno problematični slovensko-hrvaški odnosi. Vsi po vrsti so se uveljavili kot pomembni politični dogodki, ki so dvignili veliko prahu in do katerih so se morale opredeliti vse stranke. Če se leva sredina definira s hladnim, razumnim, vztrajno mlačnim odnosom pa zato desna sredina nastopa z bolj ostrim tonom, nacionalističnim žargonom in udarniškim slogom. V pregretem ozračju gre odlično politikom, katerih edini program je etnonacionalizem. Doslej je bil to le Jelinčič, zdaj sta tu še Peče in Podobnik. Do volitev se lahko pojavi še nekaj domoljubov
Trenutno je glavna etnopolitična atrakcija gladujoči Joras in njegova pravica. Njegova klovnovska igra je zopet na naslovnicah po zaslugi tragikomičnega spektakla v režiji Marjana Podobnika. In morda bi tudi njegovo gladovanje ne bilo tako vznemirljivo, če bi ga ne obiskal sam predsednik. Postavlja se vprašanje zakaj se predsednik ni odločil pofilozofirati o človekoljubju in radikalni gesti gladovne stavke pri Antonu Gazvodi, nesrečnemu poslovnežu, ki mu je policija prepovedala gojiti in poslovati z industrijsko konopljo in ki trenutno gladovno stavka v stavbi Ministrstva za notranje zadeve, ali pa še pred tem pri migrantih v Azilnem domu na Viču, ki so si rezali žile in gladovno stavkali, da bi opozorili na drastične razmere, v katerih so se znašli.
A medtem ko politiki tekmujejo v domoljubju, ostaja en problem, ki ni prišel na prve strani dnevnikov, ki ni vznemiril domoljubnih čustev in nacionalistične retorike. Dijaški dom in kulturni center Korotan na Dunaju se po neuspešnih prošnjah naj mu na pomoč priskoči Slovenija prodaja. Tako vsaj kaže po dolgih pogajanjih in dogovarjanjih, ki očitno niso omehčale Vlade. V Korotanu bivajo večinoma koroški Slovenci in pa študenti iz Slovenije, v njem se prirejajo koncerti in drugi družabni in kulturni dogodki. Težko bi lahko kdo rekel, da Korotan nima pomena za Slovenijo. A kljub temu, ostaja brez pomoči politikov.
V zvezi s Slovenci v Avstriji pa se je pred nekaj časa dogodila tudi sproščujoča afera z Delovim novinarjem Matijo Grahom, ki, kot je to sam povedal, pod pritiski takratnega odgovornega urednika ni smel objavljati o problematiki Slovencev v Avstriji. Nekomu očitno ni bilo po godu, da nekdo celo piše o interesih slovenske manjšine in odnosu Republike Slovenije do njih. Ne dogajanje, o katerem je pisal Grah, ne njegovo cenzuriranje nista uživala tolikšne pozornosti kot jo uživa gladujoči Joras.
Zakaj bi se šli domoljube z našimi rojaki v Avstriji, ko pa je to veliko lažje narediti z Jorasom. Veliko lažje kot pomagati rojakom s konkretnimi sredstvi in podporo je uprizoriti spektakel in naelektriti ozračje z bombastičnimi izjavami. Res nenavadno domoljubje.
Barbari so drugi
| 30. april 2008 | Slovenija | Jure
Frankl:
Za Balkan, še posebej za Srbijo, velja trditev: Balkana se ne da razumeti, lahko se ga samo čuti. Od neumnosti, ponosa, posebnega smisla za humor, žalosti, ki se staplja v bučno veselje, šegavega nihilizma, do zelo prožnega čuta za poslovnost. Vir
Iskreno upam, da na podlagi takih naravnost antropoloških ugotovitev slovenski podjetniki ne načrtujejo prodora na ta “čutni” Balkan. Sveta preproščina. Sociologi/antropologi, a že boli trebuh? ;)
P.S. Kratka obrazložitev; textbook primer konstrukcije binarnih nasprotij (razumno: nerazumno; čutno : stvarno, racionalno, …).”Barbari” so vedno “drugi” - neracionalni, nerazumni, čutni/čustveni… civilizacija racionalna, logična, stvarna, … razmerja moči/superiornosti/nadvlade pa jasna. Sijajen etnocentrični trip, ni kaj.
Kje bi lahko bili…
| 29. april 2008 | Slovenija | Jure
se danes sprašuje Peter Frankl. Kje bi lahko bili, če bi politika pametno reformirala, privatizirala in tako dalje… saj vemo, kako gre zgodba.
Zanimivo, tudi jaz se sprašujem podobno. Kje bi lahko bili, če bi namesto Financ imeli resen poslovni časopis brez pavšalnih ocen in sodb, ideoloških plašnic, tabloidnega pristopa, duha in dometa, popadljivih kolumnistov…
Kje bi lahko bili, če se ne bi moral vedno znova spraševati, kje jih najdejo, kako nizko še lahko gredo. Kje bi bili, če bi Frankl pri kadrovanju strokovnost in analitičnost postavil pred ceneno popadljivost, glasno bevskanje, plozanje… vse tiste “kvalitete”, po katerih so pač znani kolumnisti Financ.
Kje bi bili, če bi bile Finance vsaj malo podobne kakšnemu Financial Timesu? Če bi vsaj nakazale ambicijo po preseganju tabloidne platforme za lokalne čudake?
V tem spraševanju “kje bi bili” je Franklu treba enkrat povedati, da je najlažje kriviti druge (”politika” je kriva je sploh lagodno), lastno krivdo za vsesplošni padec politično-ekonomskega diskurza v tej deželi pa pomesti pod preprogo.
Prihod domov namreč ni povezan samo s toplimi občutki, temveč tudi z vedenjem, da boš čez kako uro spet začel premlevati tipično slovenske popadljive zgodbe, spet boš začel misliti tipično slovenske misli … Več
Tipično slovenske popadljive zgodbe? Ali gre morda za tipično Franklove popadljive zgodbe?
Saga o Mobitelu
| 28. april 2008 | Slovenija | pegasus
Danes (ali pa včeraj, predvčerajšnjim, odvisno od čakanja v “čakalnici”) se je Jure, pogost publicist na teh straneh, obregnil ob članek Simone Toplak v Financah, ki ni preveč spoštljiv do lika in dela nekdanjega predsednika uprave Mobitela, Antona Majzlja, ravno tako ne do nekaterih metod nekdanje vladajoče stranke in časov, ko so pri nas kraljevali še od same države požegnani monopoli. Tako je nad Simonino trditev
“Spomnite se, kako smo plačevali neznanske natege in cene storitev, ker ni bilo konkurence.”
padel naslednji “protiargument”:
“Khm… očitno je moj spomin res potreben remonta, ker se mi po glavi vrtijo samo tiste razpredelnice, kjer so slovenske cene mobilnih komunikacij med najnižjimi v Evropi”
Khm, kaj pa vem, morda so sedaj cene mobilnih komunikacij celo res med najnižjimi v Evropi. Ampak Simonina trditev “SMO plačevali” je napisana v pretekliku in vsak, tudi tisti, ki mu slovnica nikoli ni kaj preveč dišala, ve, da se to nanaša na čas enkrat v preteklosti. In v tem primeru se da zelo natančno določiti ta trenutek v preteklosti. Nanaša se namreč na čas pred 1.marcem 1999. Če se ne spominjate dogajanja na sceni pred tem datumom, vam ne gre nič zameriti. Do takrat je namreč Majzljev Mobitel užival radosti popolnega monopola nad mobilno telefonijo. In ga tudi zares nesramno izkoriščal, tako da je bila navadnim smrtnikom tako rekoč nedostopna. Ker rad sledim tehnološkemu napredku, se še živo spominjam, da je ta reč zaskominala tudi mene. Saj veste, kako rad avto crkne ravno kje v vukoj*bini… Obisk Mobitelove poslovalnice pa me je popolnoma streznil. Res škoda, da si nisem arhiviral cenika z naravnost oderuško osnovno naročnino, da bi se sedanja cena minute pogovora nominalno izenačila s takratno, bi potrebovali še vrsto let s trenutno aktualno stopnjo inflacije, in, pazite to, če ste želeli pošiljati SMS-e, ste morali k prej omenjeni oderuški naročnini še nekaj doplačati, kar seveda ni vključevalo toliko in toliko brezplačnih sporočil na mesec. Da niti ne omenjamo, da je bilo treba telefon (tisti sloviti Ericssonov “zidak”) kupiti posebej. Kot ste seveda uganili, takrat še ni bilo nobenega razloga za akcije, kjer bi se dalo v zameno za nekajletno zvestobo vsaj telefon dobiti s popustom. Pa povejte, če to ni neznanski nateg. Skratka, stvar je bila namenjena res tistim, ki so jo nujno potrebovali in s stisnjenimi zobmi plačevali te oderuške cene.
Boj za cvetlično korito
| 28. april 2008 | Slovenija | Jure
Kje so dobri stari časi, ko so borci za sveto zemlji očakov uprizarjali epske bitke, mesarska klanja, reke krvi, solzne doline… Kje so dobri stari časi, ko so se postavljali imperiji, odkrivali kontinenti, širila civilizacija…
Danes je vse skupaj samo še farsa boja za cvetlično korito, junaki pa klovni.
Spomin Simone Toplak
| 28. april 2008 | Slovenija | Jure
Simona Toplak se v Financah, kjer razpreda o monopolistu Mobitelu, sprašuje:
Spomnite se, kako smo plačevali neznanske natege in cene storitev, ker ni bilo konkurence.
Khm… očitno je moj spomin res potreben remonta, ker se mi po glavi vrtijo samo tiste razpredelnice, kjer so slovenske cene mobilnih komunikacij med najnižjimi v Evropi. Neznanski nategi in cene? Hja… mogoče je Mobitel res navijal cene za druge operaterje (mogoče), a pri končnih uporabnikih temu ni bilo tako. Morda pa je gospa Toplak kar mobilni operater?
Mobitel je bil monopolist. Ker je bil Mobitel monopolist, ga je tožila Vega. Ker sta država, kot lastnica Telekoma in Mobitela, in Telekom vedela, da je bil monopolist, sta se poravnala.
Navdušujoče branje misli. Toplakova “ve”, zakaj je prišlo poravnave in iz tega “vedenja” sklepa, da je bil Mobitel že kriv. Spomnimo: Vega je tožila za približno 50 milijard SIT, na koncu pa pristala to, da ji Mobitel izplača 50 milijonov USD (in dobi še del njenih baznih postaj in opreme). Huh, so nelogični ti ameriški podjetniki - mar bi poslušali Toplakovo, ki ve, da je Mobitel “kriv”, tožili do konca ter pobasali tiste milijarde, ne pa “drobiža”.
Tako je zdaj eno od vprašanj tudi, pri kom vas v želodcu bolj stisne: pri Antonu Majzlju ali pri družini Petek.
Naj pomislim… oče mobilnih komunikacij na Slovenskem vs. družina, katere edina referenca je, da je opremila vladne prostore s klimatizacijo? Težka odločitev, res.
Mediji v bedu, ljudstvo v depri
| 28. april 2008 | Slovenija | Jure
Najprej je delal red med neposlušno in uporno mladino na Radiu Študent. Nato je, sila uspešno, dokler ni posegla višja sila (beri: sta si v sicer redke lase skočila gospodarja), uravnoteževal Delo. Danes dr. Jelovac skrbi za slovenske televizijske in radijske medije kot predsednik Sveta za radiodifuzijo RS, ki je pred kratkim objavil strašno zanimivo “oceno stanja“. In stanje je, kot itak vemo, skrajno “v bedu”. Zaradi tega dr. Jelovac kliče k “(samo)osvoboditvi medijskega prostora” (tukaj si očitno ni čisto na jasnem, ali je potrebno, da medije nekdo osvobodi, ali se bodo samo-osvobodili). Medijci, nagnjeni k “normativni substituciji faktičnega” (?!) se morajo “skulirati“.
Yo, Yo, bro, what are you talkin’?
Nekateri radijski in TV mediji, predvsem komercialni, njihovi novinarji, posebej pa uredniki se obnašajo, kot da naj ne bi bili zgolj četrta veja oblasti, temveč vrhovna oblast v državi. Ta pojav imenujemo uzurpacija oblasti. Težava v takem načinu delovanja se kaže v tem, da so se izmaknili učinkoviti javni in demokratični kontroli, kateri mora biti podvržena vsaka veja oblasti, tudi četrta.
Not gud, kajne? No, dr. Jelovac ima rešitev; “merila in norme dobrih praks”, iz katerih skoči znana bjač po imenu uravnoteževanje.
Politična nevtralnost programa (0-4 točke)
Oceno ponudbe pri merilu »politična nevtralnost programa« poda Svet za radiodifuzijo.
Ocena je vezana na pozitivne strokovne recenzije treh neodvisnih strokovnjakov – političnih analitikov, ki bi upoštevale med ostalim tudi raziskavo o tem, kolika je frekvenca pojavljanja v pozitivnem smislu pozicije in opozicije v programu postaje, kolika teža v komentarjih je dana vladi, kolika pa opoziciji, kako je tretirana pozicija, kako pa opozicija; upošteva se tudi število pritožb poslušalcev ali gledalcev, ki jih je medij dobil glede na politični profil svojega programa.
Recenzije o zagotavljanju politično nevtralnega programa ponudnik priloži kot prilogo k ponudbi. Če ponudnik priloži recenzije, prejme 4 točke. Če jih ponudnik ne priloži, prejme 0 točk.
Oceno ponudbe pri merilu »politična nevtralnost programa« vsekakor poda Svet za radiodifuzijo.
Kot so že zapisali v Mladini: veliko veselja pri določanju politične nevtralnosti radia Veseljak (politična analiza Na Golici bo vsekakor vrhunski politološki dosežek). Sam dodajam še tole: veliko uspeha pri radiu Ognjišče. Vseeno se sprašujem, zakaj dr. Jelovac meni, da morajo biti zasebne(!) radijske in televizijske postaje “politično nevtralne” (karkoli že to pomeni - to, kar nam ponuja Svet, je skrajno problematično)? Dobro, da Šurla&Co. ne ustanavljajo radia ali televizije.
Na koncu bomo še enkrat podčrtali dobrohotnost, ki je spodbudila nastanek tega dokumenta v tem trenutku. Ključni cilj pričujočega dokumenta vidimo v tem, da prispeva k večji družbeni senzibilnosti za medijsko problematiko, predvsem v smislu osvetlitve kompleksne narave odnosov med različnimi dimenzijami in aspekti medijske produkcije. To je posebej pomembno v obdobju pospešene evropeizacije naše družbe, ki je posebej na področju medijev utrpela negativne posledice polstoletne vladavine enopartijskega sistema.
Osvetlitev kompleksne narave odnosov med različnimi dimenzijami in aspekti? LOL
Skratka: sila zabaven tekst, ki se mu obeta še bolj zabavna prihodnost. “Sendali” ga bodo namreč v Državni zbor, kjer se bo z njim pozabaval nihče drug kot naš edini in največji strokovnjak za medije. Da, pravilno - Branko Grims.
Loading ...
