Arhiv razno
Bailout tudi za ameriško avtomobilsko industrijo
| 1. November 2008 | razno | Jure
Ko grozi 2 milijona novih brezposelnih, je slovo od neoliberalnih dogem hitro. Morda bi bilo drugače, če bi država s spodbujanjem energijsko varčnejših vozil, kot to delajo evropske države z visokimi davki na gorivo in Japonska, proizvajalce prej in postopoma prisilila v spreminjanje ponudbe. Morda sedaj ne bi bilo potrebno pokopati ameriške ikone, Chryslerja.
Why would the government want anything to do with this car carnage? The alternative is automotive Armageddon. Without the GM-Chrysler combo, its advocates argue, all of Detroit will tumble into bankruptcy. And that will take down thousands of parts suppliers, dealers and other businesses that depend on the American automakers. Even the Toyota, Honda and Nissan auto factories in America could shut down because their U.S. suppliers would go belly up. Total job loss: 2 million Americans, according to a study by the Center for Automotive Research. “A graceful exit for Chrysler is highly preferable to a catastrophe,” says Cole. That’s why the governors of six states just asked Treasury Secretary Henry Paulson and Fed chairman Ben Bernanke to take “immediate action” to bail out Detroit. The White House says it is talking to the automakers, but Paulson is reportedly reluctant to dip into the $700 billion in bailout money at his disposal. Rather, the administration is working to speed delivery of the $25 billion authorized by Congress last month to help automakers retool to make fuel-efficient cars. Več…
Konca pa še ni…
| 27. October 2008 | razno | Jure
Konca, tistega, ki ga je tam ob slovesu realnega socializma napovedoval Fukuyama, pa še kar ni. Če nas kaj učijo zadnji meseci, se to skriva v spoznanju, da že jutri ni nič več gotovo. Nekdaj skoraj večni recepti, ki smo se jih naposlušali skozi devetdeseta, v obilni meri pa so nam jo servirali intelektualni invalidi Financ&Co. - privatizacija, deregulacija, konec nacionalnega - se pred našimi očmi, skozi vesti o novih nacionalizacijah te ali one banke, sesuvajo v prah. Če je še pred kratkim veljalo, da lahko nevidna ročica trga reši in odreši vse probleme, če so se teoretiki in praktiki celotna devetdeseta spraševali, kje je sploh ta država v eri globalizacije, se danes zdi, da je ta anahronizem globaliziranega sveta brez meja edini jez, ki morda lahko zadrži svet pred padcem v neverjetne globine.
Vse se vrača. Vrača se nacionalizacija, vrača se nacionalni interes (vsak rešuje svoje), vračajo se nacionalni šampioni in podjetja, ki so prevelika, da bi jih lahko pustili propasti.
Panika je razumljiva, saj nihče ne ve natančno, kje se končna pot navzdol. Ko gledate tiste najpomembnejše svetovne politične in gospodarske akterje, ki so še pred kratkim z vso zavzetostjo pihali na rog neoliberalnih reform, danes pa nemočno vijejo roke in upajo na čudež, ni razloga za veselje. Slovenijo prvič v njeni kratki zgodovini čaka resen pretres, ko “zgodba o uspehu” ne bo več samoumevna. Le najbolj zakrknjeni slovenski “mladoekonomisti” še niso povsem zamenjali plošče; pri drugih, tistih “gibkih” bralec ne more verjeti, da gre za iste osebe. Regulacija je na vseh ustnicah, nacionalizacij najbolj normalna stvar na svetu. Friedman in Hayek se obračata v grobu.
Seveda, enkrat bo minila tudi ta kriza, vprašanje pa ostaja, kaj se bomo iz nje naučili. Bomo vse pozabili? Bomo ob prvi priložnosti spet zatulili na rok simplističnih ekonomskih receptov? Bomo socialno državo vedno znova žrtvovali na oltarju nedotakljive globalizacije? Bomo v rednih presledkih vedno znova “socializirali izgube in privatizirali dobičke”?
Ne vem, vse je še odprto. Jasnejša slika se bo pokazala šele, ko bo prva panika popustila. Vse je odvisno, kako globoka in dolgotrajna kriza nas čaka. Leto 1929 je prineslo obsežne reforme, ki so se obdržale desetletja in vpletenim državam zagotovile leta blagostanja za večino državljanov. Največ, kar lahko upajo državljani, se skriva v upanju, da bo sledil New Deal 2.0. A ta ni samoumeven; kot nas uči primer Italije in Nemčije, lahko kriza prinese tudi druge odgovore; poroka državne represije in interesov kapitala ni povsem nepredstavljiva.
Konec zgodovine? Pa kaj še!
Ko se fanatikom podira svet…
| 27. October 2008 | razno | Jure
… pribijajo take:
Po tem, ko sta socialistična režima Clintona in Busha z odsotnostjo ustrezne pravne regulacije skupaj z Greenspanovo politiko poceni denarja pripeljala do prve resne krize, ki jo čuti post – komunistična Slovenija, je precej nenavadno prišlo, do vsesplošnega idejnega triumfa anti-kapitalizma… /…/ Zato sta na tem mestu samo dve možnosti – da se nadaljuje s histerično debato o triumfu socializma in se po državi začne ustanavljati kolhoze ali pa da se kapitalizem in pravno državo, skupaj z zaščit posameznika, po tej lekciji, prvič vzame zelo resno. Vir
Zdi se, da se bo Osama prej odpovedal Alahu kot slovenski tržni fanatiki prosule ideologije.
Neverjetne ugotovitve:
a) Clinton & Bush sta socialista
b) ker sta socialista, pravega kapitalizma itak ni nikjer (če ga ni v ZDA)
c) ker pravega kapitalizma ni, tudi ni dokazov, da ne deluje
d) socializem=deregulacija (kar sta se na finančnih trgih šla Clinton&Bush)
e) edina alternativa pravega kapitalizma so kolhozi, vmes ni nič
f) Pezdir je luč racionalnosti v tej histeriji, ki jo zganjajo Paulson, Bernanke in letošnji Nobelov nagrajenec Krugman
g) Pezdirja za precednika
Finančna kriza: Kdo je kriv?, part deux
| 26. October 2008 | razno | kronist
Ker bo King-Kingova verbalna inkontinenca verjetno prispevala k temu, da do MatejaM ne bodo prišli moji zaključki najine debate o krivcu za finančno krizo, stvar objavljam tukaj.
Strinjamo se lahko, regulacija je zatajila: ker so jo izvajali površno, je sploh niso izvajali, ali pa ni bilo ničesar za izvajat. Poceni denar je eden izmed vzrokov današnje finančne krize, tudi tukaj se lahko strinjamo. Po Friedmanovi teoriji to pripelje do inflacije, nikakor pa niso vse epizode inflacije uvod v, posledica ali sopotnik finančnim krizam sistemskih razsežnosti.
Sistemski značaj je kriza dobila zaradi značaja globalnega kapitalizma, ki jo poganja friedmanovska / neoliberalna vera v dobrobiti prostega trga, v pozitivni prispevek proste trgovine, liberaliziranih mednarodnih finančnih trgov in deregulacije / liberalizacije / privatizacije vse bolj globaliziranega nacionalnega gospodarstva k človekovemu blagostanju.
Na mikro, policy ravni so se ti procesi v prologu finančne krize manifestirali kot zavestno outsourcanje nadzora tveganj investicijskim bankam s strani regulatorja ter podleganje pritiskom za nižjo dovoljeno kapitalsko ustreznost. Pač kot izraz tistega friedmanovskega “markets know best”. To je omogočilo nenadzorovano finančno inovacijo in leverage, ki sta kanalizirali ogromne vsote (poceni, a vse dražjega) denarja v nedonosne investicije na nepremičninskem trgu. O tem sem pisal tukaj.
Na makro ravni friedmanovska / neoliberalna agenda najde svojo manifestacijo v globalni trgovini in financah. Denar v svetu ni bil poceni zato, ker je tako rekel Greenspan, ampak zato, ker sta liberalizirana mednarodna trgovina in tesno povezan globalni finančni sistem omogočila Američanom, da so se zadolžili pri Kitajcih in arabskih šejkih.
Denar je lahko poceni tako dolgo, dokler so ti ga tujci z nakupi tvojih obveznic voljni poceni posojati. To bo pa tako dolgo, dokler bodo zaradi izvoznih presežkov - nafte ali zabavne elektronike, to je vseeno - imeli na pretek denarja za reciklirat. Najti je treba samo nekoga z dovolj veliko absorpcijsko sposobnostjo. Pomanjkljivo reguliran in dinamičen ameriški finančni trg, ki je obljubljal varnost in lepe donose, je bil najboljši kandidat. Predvidljivo, teh obljub ni uresničil.
Zanimivo se je friedmanovski liberalni drive odrazil tudi v EU. Medtem ko je EU v skladu z interesi (neo)liberalne Evropske komisije in liberalnega bloka držav (Velika Britanija, Španija, Irska,…) deregulirala evropski finančni trg (t.i. negativna integracija, ker gre za odpravljanje ovir), uniji nad njim ni uspelo vzpostaviti nadzornih mehanizmov, ki bi jih zahtevala nova situacija. Ker odpravljanju ovir ni sledila pozitivna integracija skozi reregulacijo finančni trgov, ima sedaj EU težave pri oblikovanju sistemskih ukrepov za zagotavljanje stabilnosti.
Tako se zdi vprašanje, ali je za krizo kriv Greenspan ali Friedman, nerelevantno. Greenspan je bil le v stranski vlogi v tej krizi, takorekoč marioneta v rokah silnic globalnega kapitalizma. Je pa slednji vsekakor bolj intelektualni produkt friedmanizma in neoliberalizma, v njiju je našel tudi svoja ideološka zagovornika in nekritična apologeta, kot pa keynesianizma ali “socializma”.
Kot navdihovalec gospodarske politike je bil Keynes na vrhuncu do 1970ih, ko naj bi keynesianske politike pripeljale do stagflacije. Pogumni novi svet so se nam namenili pokazati Friedman in njegovi fani in intelektualni dediči, skupaj s prvoborcema Ronniejem Reeganom in Maggie Thatcher. Ampak kakor vse kaže, so nas pripeljali še bližje robu prepada.
Public service announcement: posodobite Windowse!
| 24. October 2008 | razno | Jure
Panika!
Microsoft je izdal izredni varnostni popravek za zelo kritično varnostno pomanjkljivost v vseh različicah operacijskega sistema Windows. Podjetje je ob tem objavilo varnostno opozorilo, v katerem opozarja na nevarnost oddaljenih napadov na računalnike, ki bi se lahko izredno hitro razširili. Več…
Libertarianism RIP
| 23. October 2008 | razno | Jure
Tudi kriza prinese nekaj dobrega…
A source of mild entertainment amid the financial carnage has been watching libertarians scurrying to explain how the global financial crisis is the result of too much government intervention rather than too little. One line of argument casts as villain the Community Reinvestment Act, which prevents banks from “redlining” minority neighborhoods as not creditworthy. Another theory blames Fannie Mae and Freddie Mac for causing the trouble by subsidizing and securitizing mortgages with an implicit government guarantee. An alternative thesis is that past bailouts encouraged investors to behave recklessly in anticipation of a taxpayer rescue.
There are rebuttals to these claims and rejoinders to the rebuttals. But to summarize, the libertarian apologetics fall wildly short of providing any convincing explanation for what went wrong. The argument as a whole is reminiscent of wearying dorm-room debates that took place circa 1989 about whether the fall of the Soviet bloc demonstrated the failure of communism. Academic Marxists were never going to be convinced that anything that happened in the real world could invalidate their belief system. Utopians of the right, libertarians are just as convinced that their ideas have yet to be tried, and that they would work beautifully if we could only just have a do-over of human history. Like all true ideologues, they find a way to interpret mounting evidence of error as proof that they were right all along. Več…
Nima pogojev
| 23. October 2008 | razno | Jure
Semenj ničevosti
| 22. October 2008 | razno | Jure
Nekateri najnovejši ekscesi, ki jih je v zadnjem času pridelala slovenska politična/funkcionarska elita, kažejo, da smo si na grbo nakopali arogantno in samovšečno jaro gospodo, pokajočo od lastne velepomembnosti in sveto prepričano, da zanjo ne veljajo niti zakoni kaj šele pravila dostojnega vedenja.
Seznam povabljencev predsednika Türka upravičeno zbuja začudenje, saj je nek logičen ključ izbire težko prepoznati. Brez dvoma gre za manjši kiks predsednika, ki se je doslej temu uspešno izogibal. Prav tako pa je res, da kakorkoli bi že sestavili tisti seznam, nikoli ne bi bilo povsem prav, saj je najmanj polovica te države sveto prepričana, da jim tisti stol, nož in vilice preprosto pripadajo. Slika s kraljico za dnevno sobo tudi, seveda.
Da se je ekipa, ki odšteva zadnje dneve vladanja, počutila zapostavljeno, je razumljivo, manj razumljiv in primeren je odziv, ki so ga javnosti priobčili že med samim obiskom. Ta več kot o predsednikovem rešetu pove o tistih, ki užaljenosti ne morejo skriti ali pa je zapakirati v obliko, dostojno komunikaciji v normalnih družbah. Tisto, kar se je priplazilo na stran SDS-a, zgleda kot kričavo in paranoidno dete, besedna driska, ki ima dva očeta. Reporterja Surlo in Branka Grimsa.
A pravo trpko spoznanje čaka drugje; vlada nam jara gospoda, ki je zaradi blišča, statusnega ništrca in protokolarnega pompa pripravljena streljati z vsemi topovi in pod pasom. Tako malomeščansko, tako provincialno. Nouveau riche, ki je pogruntala, da je ob hišah, avtomobilih in drugi šari potrebno še nujno poskrbeti za ustrezno javno prezenco. Zavoljo narodovega zdravja protokolu zato predlagam, da v bodoče tovrstne pogostitve s kronanimi glavami prestavi na ustreznejšo lokacijo. Večnamenski stadion, ki se nam obeta, naj pač dobi še en namen več.
Naš ne-več-večni zunanji minister je spet pisal. Tokrat je bil njegovega pisateljskega talenta deležen predsednik države. Dobro, vedno smo vedeli, da se dr. Rupel visoko ceni, zato tista pisarija, ki je ni mogoče brati drugače kot hvalnico lastnih zaslug za nazaj in za naprej, ne preseneča. Niti ne preseneča, da dr. Rupel preprosto ni mogel biti tiho, četudi bi bilo to zelo modro. Preseneča pa, da enkrat za spremembo ta gostobesednost ne bo šla na račun države, ampak bo zapitek končno plačal naš veleposlaniški kandidat. Dunaj je vedno bolj daleč, zakon pa bo očitno veljal tudi za tega osamosvojitelja.
Rekla je, da odhaja iz zdravstvenih razlogov, kar je v teh krajih kot bi biku pomahal z rdečo cunjo; nujno sproži ugibanja o tem, kaj se res skriva zadaj. Tega zares ne vemo. Z odgovori, ki jih je direktorica STA namenila novinarki, pa je znova potrdila, da je odhod več kot primeren. Ne vem, od kje slovenskim funkcionarjem in uradnikom ideja, da jih ljudstvo plačuje za besedne dvoboje in “humorne” vložke ter vzvišene, arogantne izpade pri komunikaciji z novinarji. Karkoli si že dotični ali dotična misli o zastavljenih vprašanjih in novinarju, ki mu jih postavlja, bi se vedno moral zavedati, da ne odgovarja novinarju samemu, ampak državljanom. Če se norčuje iz novinarja, se norčuje iz državljanov, ki očitno niso vredni razumnega odgovora. Najbrž bi morali biti že zadovoljni, da smejo prispevati cekine za plače nadebudnih državnih humoristov. Takšni izpadi, popolnoma neprimerni za funkcijo, ki jo je Paulinova opravljala, bi v pogojih minimalne higiene morali pomeniti dokončen rdeči karton za vse javne položaje. No, upanja itak ni…
Finančna kriza: Kdo je kriv?
| 21. October 2008 | razno | kronist
Ideoloških razprtij v zvezi z vzroki svetovne finančne in očitno tudi širše gospodarske krize še dolgo ne bo konec. Zanimiva debata se je razvnela tudi na tem blogu, ob oceni Naomi Klein, da je krizi v veliki meri botrovala intelektualna in politična dediščina neoliberalnega papeža Miltona Friedmana.
Če povzamem: Friedmanovi verniki so pred kratkim obrnili ploščo in nehali pljuvati po regulaciji ter se raje, politično korektno, posvetili teoretičnim izsledkom tega Nobelovega nagrajenca. Kakor je znano, se je Friedman zapisal v zgodovino ekonomske misli s tisto “inflacija je monetarni fenomen” vižo, ki inflacijo vidi kot posledico povečane količine denarja v obtoku. Poenostavljeno, v kolikor rast količine denarja sledi gospodarski rasti (torej realni vrednosti ustvarjenega v gospodarstvu), bodo cene stabilne. Če je denarja v obtoku preveč, imamo inflacijo, če ga je premalo, deflacijo.
Za nazaj je jasno, da je nepremičninska kriza tudi posledica poceni denarja, ki ga je v gospodarstvo pumpal Fed pod vodstvom Alana Greenspana. Ta je obrestne mere po poku dot-com balončka (torej inflacije cen delnic) predolgo držal prenizko. Poceni denar je nato napihnil nepremičninski balonček (torej inflacijo cen nepremičnin). Stvar je jasna, kajne - če bi poslušali Friedmana do krize ne bi prišlo.
Ne čisto. Tisto, kar friedmanovci radi pozabijo, je, da so se obrestne mere Feda v letu 2004 začele zviševati in se v dveh letih, torej od junija 2003 do junija 2005 zvišale za skoraj 300 odstotkov! In banke? Brad Setser, eden izmed največjih ameriških poznavalcev mednarodnih financ:
In retrospect, the fact that (reported) bank profits didn’t fall as the Fed raised rates should have been a clue that risks were building. It is now clear how the financial sector kept profits up: it took on more risk, as it shifted from borrowing short to buy safe long-term assets (Treasuries and Agencies) to borrowing short to buy risky long-term assets. Vir.
Hitro in ostro zaostrovanje denarne politike se torej na profitih in kreditni aktivnosti bank ni poznalo. Že res, da se je denar podražil (kar bi moralo znižati dobičke bank), ampak banke so to kompenzirale z vlaganji v bolj dobičkonosne finančne instrumente, kot so dolgočasne državne obveznice. Npr. nepremičninske obveznice, ki so jih silno inovativni, sposobni, mastno plačani, predvsem pa neregulirani gospodarji vesolja izumili, da bi nategnili regulatorje.
In kaj je bila posledica zvišanja obrestnih mer, ki naj bi izpustile nekaj vročih kreditov iz balončka? Eksplozija tveganih naložb v nepremičninski trg. Znova Setser:
the housing boom didn’t end when the Fed reversed course and raised long-term rates. The really risky loans were made in late 2005, 2006 and early 2007 – after policy rates had increased. Private institutions kept on lending – in part because they decided that it was safe, in a world of low assumed macroeconomic volatility – to take on more leverage and more credit risk to keep profits up.
Na tem mestu običajno pride klasična obramba friedmanovcev, češ da sta za to eksplozijo stali kvazidržavni instituciji Fannie Mae in Freddie Mac. Ampak po finančnih škandalih leta 2003 so regulatorji nad tema finančnima institucijama poostrili nadzor in od leta 2005 naprej lahko opazujemo eksplozijo drugorazrednih hipotekarnih posojil in hipotekarnih obveznic v povsem zasebnem sektorju. Kljub stalno višajočim se obrestnim meram.
Kraljica in stupidna RTV
| 21. October 2008 | razno | kronist
Kakšen kretenizem, že 10 minut poslušam nabijanje o obisku angleške monarhinje, zraven pa gledam kretensko angažirane ksihte novinarjev in ekskluzivna poročila o prometnem režimu v in okoli Ljubljane. Ma gonite se u kurac, debili.
Loading ...
