Arhiv Razno
Gre demokracija skozi želodec?
| 23. april 2008 | Svet, Razno | MI
Želodec…
Stavkovni val je torej zajel Slovenijo. Dolgo se je napovedoval, dolgo se je o njem govorilo in končno je tu. V obliki stavk sindikatov javnega sektorja. Stavkali bodo torej sodniki, v zadnjem trenutku so stavko odpovedali zdravniki, učitelji se še niso odločili. Kompromisi, ki jih vedno bolj nepopularna vlada mora sklepati pred volitvami, so ta val nekoliko zajezili, a kljub temu ostaja nezadovoljstvo veliko, število potencialnih stavk pa vse večje. Naj za to krivimo tega ali onega ministra, to ali ono nesposobnost ali ošabnost vlade, kljub temu moramo priznati, da gre za precej širši fenomen. Po celi Evropi se pripravljajo na stavke ali pa z njimi grozijo. V Nemčiji poštarji, v Veliki Britaniji učitelji, v Franciji novinarji.
In kaj je temeljna zahteva vseh stavkajočih? Ponavadi izboljšanje plač, nekoliko redkeje izboljšanje pogojev dela. Vsi stavkajoči so mnenja, da je njihovo delo vredno več, kot dejansko zaslužijo. Najbrž ne zato, ker je njihovo delo na sebi več vredno, kot pa zanj dobijo plačano, ampak predvsem zaradi nesorazmernosti, ki jo občutijo v primerjavi s plačami drugih primerljivih poklicev. Ne torej zato, ker dobijo malo, temveč zato, ker dobijo manj. Na delavskih demonstracijah smo lahko poslušali eno in isto argumentacijo: če je denarja dovolj za menedžerske prevzeme in za bajna izplačila, ga bo pa ja dovolj še za delavske plače. Vsakič znova, ko se govori o vrednosti določenega dela, se ne postavlja toliko vprašanje, koliko je to delo vredno, kaj obsega in zakaj ga potrebujemo, temveč koliko zanj zaslužijo v kateri drugi državi. In ko govorijo o povišanju, ponavadi mislijo na izravnavo. Plače javnega sektorja so še posebej občutljive za to. Povišaš eno in padejo vsi dogovori.
V vsesplošni ekonomski blaginji, v nenehoma rastočem gospodarstvu je v tem čudežu vzhodne Evrope popolnoma normalno zahtevati več. Z vseh strani poslušamo zgodbe o gospodarskem uspehu, gospodarskem čudežu, napredku in razvoju, že skorajda dve desetletji nas pumpajo z zgodbo o uspehu. Slovenija je v tem času dobila multinacionalke, tajkune in, kot se za zgodbo o uspehu spodobi, tudi listo najbogatejših Slovencev. A doslej se ta razvoj ni pretočil z vrha proti dnu. Kmalu tudi nova velika zgodba – recesija – ne bo mogla zavreti vsesplošne zahteve po povišanju plač.
Daleč smo očitno od Henryja Forda, tega markantnega lika naše polpretekle zgodovine, ki je v svojih spominih zapisal, da nikoli ni prihranil več denarja kot takrat, ko je delavcem podvojil plačo. Delavci so zato veliko bolj redno prihajali na delo – absentizem je takrat predstavljal precejšen problem za industrialce – in se obenem tudi nehali pritoževati, stavkati, demonstrirati in sabotirati. Glavni argument sindikalnega boja – povišanje plač – jim je ukradel sam lastnik tovarne, njihove aspiracije pa uničil s tem, da jih je enostavno vključil v proizvodnjo. Glavni razlog za uspešnost tega ukrepa ni bil zgolj v tem, da je zgolj povišal plače, temveč jih je povišal glede na ostale industrialce. Delati za Forda je postal celo nekakšen privilegij in vir samozadovoljstva.
A zdi se, da je danes problem drugačen. Niso delavci tisti, ki jih primanjkuje, temveč je dela daleč premalo, da bi ga vsi opravljali. Delavcev ni več potrebno privabljati in mamiti. Zlahka jih dobimo. In če bodo ti zahtevali preveč, dobimo zlahka še cenejše in še cenejše, tudi take, ki bodo delali praktično zastonj. Gromozanske industrijske korporacije, ki so se rodile v ZDA in Evropi, danes obstajajo le še v Aziji. In tudi samo delo je postalo precej nevredna beseda, nekaj, kar povezujemo z Azijci in tretjim svetom, z migranti in reveži.
A ta problem je pravzaprav zgolj minimalen. Še večji problem je v tem, da danes vrednost sploh ne izhaja več iz dela. Če je za neko blago potrebno dvakrat več dela, kot za neko drugo blago, bi to blago moralo v povprečju tudi stati približno dvakrat več. Tako pravijo klasiki politične ekonomije, tako pravi zdrav razum. A danes ta enačba vseeno ne velja več. Večina bogastva, se zdi, ne prihaja iz dela temveč iz nekaterih drugih naslovov – trgovanja z delnicami in valutami, finančnih špekulacij, monopolnih ureditev in sumljivih državnih projektov. Liste najbogatejših so se izpraznile industrialcev, kot je bil Henry Ford. Delati za denar, se zdi, je danes nerentabilno. Zakaj bi delali za denar, ko pa lahko denar dela za nas. Pravzaprav so edini, ki lahko vrednost še vedno primerjajo z delom, ravno poklici javnega sektorja. Šolniki, zdravniki, sodniki – brez njih ne more funkcionirati nobena država in v tej stabilnosti zaposlitve se zato tudi zlahka lahko primerjajo eden z drugim.
…demokracija…
A kaj ima vse to opraviti z demokracijo? Lahko bi rekli, da popolnoma nič in lahko bi ravno tako rekli, da popolnoma vse. In najbrž bi bila oba odgovora popolnoma pravilna. Demokracija lahko – kako demokratično – pomeni toliko različnih zadev, kolikor demokratičnih subjektov o njej govori. Ta eterični pojem se vdaja vsakomur in lahko pomeni praktično karkoli. Kot je to ubesedil George Orwell je kar se tiče besede demokracija, problem ne le v tem, da ne obstaja nobena splošna definicija, ampak tudi, da se vsak poskus definirati to besedo sooči z vsesplošnim odporom. A ravno to je lepota te besede brez pomena, besede, ki lahko pomeni dve popolnoma nasprotni zadevi in zato tudi lahko zavzema centralno pozicijo v naših političnih diskurzih. Zato ji tudi nihče ne nasprotuje, nihče ne more reči, da se ne zavzema za demokracijo, pa čeprav od časa do časa kdo uveljavlja mnenje, da jo je bržkone nekoliko preveč in bi jo bilo potrebno nekoliko uravnovesiti in sprostiti. Skorajda je neverjetno, da je bila ta beseda nekoč označevalec radikalcev, obtožba in žalitev obenem, popoln škandal. Podobno kot je to kasneje postala beseda »komunist«. Demokracija danes ni več nikakršen škandal.
Še ena definicija najbrž ne bo prepričala nikogar. A poskusimo lahko vseeno. Demokracija še vedno ni diktatura niča, ki bi ga vsakdo zapolnil glede na lastno mnenje ali interes. Kljub vsemu obstaja hegemon pomen. Kaj pomeni demokracija v Sloveniji? Kot prvo je demokracija predvsem nasprotje jugoslovanskemu komunizmu. Kot tolikokrat doslej se je demokracija tudi v Sloveniji definirala kot nasprotje orientalnemu despotizmu. Tako je bilo v stari Grčiji, tako je bilo v revolucionarni Franciji in tako je v samostojni Sloveniji. Kot prvo je demokracija nasprotje Orientu, temu večnemu domovanju despotov, diktatorjev in teroristov, in zato tudi zna imeti določene rasistične konotacije. Kot drugo pa pomeni svobodo pred vmešavanjem neke arbitrarne oblasti, despota ali Partije, in zato torej pomeni stranke, volitve in svobodni trg.
A če je demokracija poistovetena s svobodnim trgom, kako lahko pomeni kaj drugega kot institucionalizirano sebičnost in vsesplošno zavist. Ali lahko pomeni kaj drugega kot pa merjenje in premerjanje plačil, kaj drugega kot višina plače? Enakost, ki se je da natančno izmeriti. Danes je pravi demokratični subjekt stavkajoči uslužbenec, ki se zavzema za višjo plačo. Višjo glede na tisto, ki jo dobiva kdo drug. In kako bi lahko bilo drugače. Kot to pove Jacques Ranciere je v praksi posameznik-potrošnik poistoveten z likom uslužbenca, ki sebično brani svoje zastarele privilegije. Niso, kot je to povedal Bajuk, volitve maša demokracije (ali v sekularni, Türkovi različici, praznik demokracije), temveč so to stavke. In v prvi vrsti stavke sindikatov javnega sektorja. Najbolj učinkovite in najbolj pogoste stavke danes.
…in škandal
Če je demokracija poenotena s svobodnim trgom in zato za večino ljudi pomeni predvsem stabilno službo, spodobno plačo in normalne cene, je nekaj najbolj demokratičnega zavzemati se za te dobrine. A poglejte kdo se za te dobrine sploh še lahko bori. Ne več delavci v avtomobilskih tovarnah, ne več delavci v velikih industrijskih korporacijah in rudnikih – vse to so tradicionalna mesta stavk – temveč javni uslužbenci. Zdravniki, sodniki in učitelji, vsi nepogrešljivi za funkcioniranje katerekoli države in katerekoli ekonomije. Zato pa tudi so v privilegiranem položaju, ko si lahko izborijo boljše plače, pa naj se z njihovimi zahtevami strinjamo ali ne. Na nek način so ti sindikati zastarele organizacije. Organizacije, ki pripadajo bolj kot naši, Fordovi dobi. Delo, ki je nujno potrebno, delo, ki ga ni mogoče izvoziti in s katerim je potrebno delati kompromise. Delo, ki je skoncentrirano in ki se zato tudi lahko organizira v močne sindikate.
Sindikati v zasebnem sektorju ne morejo izvajati tolikšnih pritiskov. Velik del delavstva namreč ostaja izven njih. Ne sicer po njihovi krivdi, temveč zaradi sprememb v ekonomiji sami. Prekerne in fleksibilne delavce, te vedno številčnejše rezerviste sodobnega kapitalizma, je težko združiti in organizirati. Kot prvo niso več združeni pod eno streho tovarne, ampak so razpršeni vsepovsod. Tudi niso nujno potrebni, ampak so zlahka premestljivi z enega konca sveta na drugega. Obenem pa njihov delodajalec ne kandidira na volitvah in ne rabi delati nobenih kompromisov, pravzaprav sploh ne potrebuje te države. Eden od problemov, ki jih bo socialna Evropa morala razrešiti v prihodnosti je kako organizirati, kako združiti to razpršeno delovno silo – multitudo, če želite – in kako si izborila politično participacijo, torej zahtevala svoj delež zgodbe o uspehu, svoj del pogače za svoj želodec.
V Franciji se je odvila neka druga stavka, o kateri ni bilo veliko poročil v slovenskih medijih pa čeprav je del mnogih poskusov kako organizirati prekerno delavstvo. Gre za stavko sans-papiers v Parizu. Stavkajoči so večinoma zaposleni v trgovinah, restavracijah in barih, zahtevajo pa, da se njihov status uredi in njihovo bivanje v Franciji legalizira. Sans-papiers zapolnijo velik del pomanjkanja delovne sile v teh ne ravno privlačnih poklicev in so jih zato pri zahtevah podprli celo delodajalci. Škandalozne zahteve, ki so že izzvale klice, da naj država sans-papiers enostavno izžene. Tudi tu gre demokracija skozi želodec, a v tem primeru gre ob njej tudi marsikomu na kozlanje.
GSO: da, ne, mogoče?
| 18. april 2008 | Razno | Jure
Vprašanje gensko spremenjenih organizmov je za politologa izvrstno področje; imate vse: nepregledno število interesov in pogledov, skrite in manj skrite, znanost na eni in drugi strani, kompleksna pravna vprašanja, trk med milijarde in milijarde vredno industrijo in revnimi mehiškimi kmeti, strateške premisleke…
V tej godlji se seveda ni lahko znajti. Po eni strani seveda nočete obveljati za zaviralca presvetlega napredka, kot tovariš tistih, ki si v strahu pred brezžičnim ruterjem v vaši delovni sobi natikajo na glavo aluminijasto folijo… a po drugi strani veste, da ljudem in podjetjem pač ne gre brezpogojno verjeti, ko gre za milijarde in dolgoročne (strateške) interese. Ko se vprašanje GSO še neizogibno poveže predvsem s korporacijo, kot je Monsanto, kjer lahko izjavo o korporativni odgovornosti mirne duše uvrstimo na predal “fikcija”, poročilo o korporativnem državljanstvu pa bi znali zaupati samo Le Carreju, odgovori ne morejo biti lahki.
Lahko so samo partikularni - kakšen je moj interes oziroma interes moje države? Meni kot kupcu z relativno zadostno kupno močjo GS hrana ne prinaša ničesar. Za moje potrebe lahko kupim dovolj konvencionalno pridelane hrane, lahko si privoščim hrano, ki je pridelana na biološki način. Tehtanje med potencialnimi tveganji in potencialnimi prednostmi se pri meni, kot pri večini pripadnikov (relativno) razvitega sveta, pač ne izide. Epidemija debelosti v razvitem svetu priča, da nam hrane količinsko ne manjka; morda je čas, da se vprašamo, kaj jemo, postavimo kakovost pred količino.
Slovenci, ki imamo skoraj vsi na podeželju starše, sorodnike, prijatelje, … imamo pri tem prednost; vemo, da je piščanec, ki je prosto tekal po travi, drugačnega okusa, vonja in strukture kot tisti, ki ga kupimo v bližnji trgovini. Zares dobre tradicionalne nedeljske juhe ni mogoče skuhati iz katerekoli govedine. Vemo, da pri jabolku ni najpomembnejša popolna oblika in velikost. Tak je pogled z moje perspektive.
Kaj pa pogled iz slovenske? Hja, ne bom se razglašal za agro strokovnjaka, a takole common sense mi pravi, da slovensko kmetijstvo v dirki s francosko, poljsko, ameriško… agroindustrijo nima nobenih možnosti. Ekonomije obsega preprosto opravijo svoje… Vse dokler se gremo tekmovanje po količini, donosu na hektar, izplenu mleka na kravo… Zgodba pa se verjetno lahko spremeni, če se pred količno postavi kakovost. Morda bi v tem pogledu pred uvajanjem GSO veljalo iti po poti naših avstrijskih sosedov, ki načrtno spodbujajo okolju prijaznejše kmetovanje. In tako se zgodi, da kupite bio jogurt Ljubljanskih mlekarn, v njem pa avstrijsko mleko.
V tej poti je seveda ključnega pomena brading, diferenciacija. Potrebno je prodati hrano kot slovensko, kot drugačno, kot “boljšo”, izkoristiti avtohtone slovenske vrste, ki jih drugje pač ni. V času, ki se nam obeta, ko bo očitno semena (in še marsikaj) nadzorovala peščiča globalnih korporacij, v času globalne uniformnosti, se bo morda splačalo biti drugačen. Govedo redijo marsikje, a le za Kobe beef je mogoče postaviti nesramno visoko ceno. Isto za bordojca, vodo Evian, finski kruh…
GSO: da, ne, mogoče? Ne vem. Vem pa, da želim ohraniti izbiro, izbiro zame kot potrošnika in izbiro za pridelovalce. Bi kupil GS hrano v Mercatorju? Ne, hvala.
Tržni fundamentalist in oboževalec Ayn Rand: Guilty as Charged!
| 16. april 2008 | Razno | kronist
Ko začne Stephen Roach, vodilni investicijske banke Morgan Stanley, pisati, da tržni mehanizmi niso vsemogočni, še več, da morda tisti, ki jim je vera v prosti trg čisto zameglila razum (ja, tudi takšni pacienti obstajajo), nimajo prav, potem je vrag vzel šalo. Še posebej, če je objekt kritike Alan Greenspan, mož s faux doktoratom in oboževalec Ayn Rand, na žalost sicer tudi nekdanji predsednik ameriške centralne banke. Poglejmo:
The former Fed chairman is guilty as charged. … Greenspan’s blend of politics and ideology led to bad economics and a succession of policy blunders whose severity is only now becoming clear.
Greenspan’s handling of the housing bubble is the smoking gun. The Greenspan mantra is that markets know best—that central bankers should not attempt to override the verdict of millions of market participants by declaring that an asset bubble has formed. Vir.
Okrogla miza, ki je ne gre zamuditi
| 14. april 2008 | Razno | Jure
Finance danes:
Država, kjer uspevajo goljufi in blazneži
Vabilo iz iste hiše:
Okrogla miza z najuspesnejsimi Slovenci v zivo!
Khm
Vrtec
| 13. april 2008 | Razno | Jure
Saj ne pravim, da ni jako zabavno, mestoma z elementi pristnega nadrealizma in neizogibnih vzklikov “pa saj to ne more biti res!”.
Saj ne pravim, da se ne prileže v tem vremenu, ki nam kvari vikende in nas poseda za računalnik.
Saj ne pravim, da lastna produkcija “afer” v času, ko se politika šele pripravlja na veliko igro, ni pripravna popestritev.
Saj ne pravim, da pogled na statistiko obiska ni zanimiv.
Ampak meni se s takimi igrami takoooooooo in prav zares ne da ukvarjati. Just grow up, for Christ sake! Tole je že čisti vrtec.
“Mamiiiii, un mi je pa sloki prst pokazal…”
Tole je tudi zadnje, kar bo moja malenkost o tem še povedala. Nazaj k resnejšim temam; preden se sesuje še tisti drobec kredibilnosti. Upam…
P.S.
Ali bi jaz objavil tiste fotografije? Ne, ne bi, saj me Rado Pezdir (ali Ana Jud) kot oseba niti najmanj ne zanima. Stvar se mi preprosto ne zdi “newsworthy”. Toda DD pač ni samo moj osebni blog; “user-generated content” nedvomno krepi njegovo pestrost, a to hkrati pomeni, da je nadzora pač manj. Vse, kar se objavi, pač ni slika mojih pogledov, predstav, vrednot… V tem pa je tudi bistvo in čar (ali past) odprtega sodelovanja.
Pojasnilo
| 11. april 2008 | Razno | Jure
Kot administrator spletnega mesta DD odločno zanikam očitke, da je DD (in, kolikor sem seznanjen, s tem spletnim mestom povezane osebe), “vdrl” v katerikoli računalniški sistem. V življenju je moji malenkosti uspelo “vdreti” samo v NLB-jevo pikapolonico in od tam pobrati drobiž za bonbone.
Ah, ti mediji…
| 3. april 2008 | Razno | bingl
Vizjak je bil kritičen do slovenskih medijev, ki po njegovem mnenju premalo poročajo o slovenskem predsedovanju EU, med vzroki za to pa je navedel tudi premajhno usposobljenost medijskih hiš za evropske teme. Povedal je, da je slovensko predsedovanje doseglo pomembne uspehe, med njimi zlasti sprejem Direktive o proizvodih in Direktive o potrošniških kreditih, na Evropskem svetu je bil dobro sprejet podnebno-energetski paket.
Obzornik, št. 7/2008
Kam se umikajo?
| 25. marec 2008 | Razno | bingl
Direktor Sklada za financiranje razgradnje NEK Janko Strašek, predsednica upravnega odbora Sklada NEK Romana Jordan Cizelj in predsednik nadzornega odbora Sklada NEK Branko Kelemina
Pripis pod fotografijo na servisu STA
Umikajo se iz gospodarstva, umikajo. Prvi je bil okronan na tron po družinsko-politični liniji, druga dva pa sta znanca politične scene, gospod Kelemina tudi kot pretepač v podzemnih garažah, zadnje čase pa medijsko samoimenovani borec za resnico in pravico. In cirkus gre lahko naprej…
Bančne kartice s čipom
| 18. marec 2008 | Razno | Jure
Pred kratkim sem od banke dobil novo kartico, tako s čipom. Varnost ueber alles, a ne? Danes:
Chip & PIN allows the banks to shift liability for fraud from themselves onto customers. We described this in a paper “Chip and Spin” in March 2005. Whereas with signature based transactions, it is on the bank to prove the customer authorised the payment, with PIN based transactions, the banks are assuming the customer is liable unless the customer can show otherwise. Več o tem…
Ko bodo “Romuni” obvladali novo tehnologijo, zna biti zabavno.
P.S. Primer je britanski, ne vem pa, kakšna je praksa slovenskih bank/zakonodaja pri prevarah z bančnimi karticami. Samo v poduk, da se da pod pokrivalom “varnosti” prodati marsikaj.
Hvala bogu, da je Milton pod rušo
| 18. marec 2008 | Razno | kronist
Včasih me kar zmrazi, ko kakšen lokalni vedež maha z nasveti Miltona Friedmana in zaslepljenim ignorantom priporoča to ali ono njegovo knjigo (ko je to nazadnje storil razgledni Vojc, sem zgubil upanje v uravnoteženo debato na tistem blogu - in prav sem imel). Domnevam pa, da tudi liberalni skrajneži tiho pritrjujejo Paulu Krugmanu, ko ta izpostavlja neke vrste keynesianizem kot edino možno pot iz gospodarske krize v ZDA:
Why not the Great Depression?
Because I think we know something that we didn’t then. The Federal Reserve was clueless back then. They were only concerned about protecting the nation’s gold reserves, and the federal government believed that austerity and cutting spending was the answer to recession. I think we know more than we did then, and just the fact that we have a big federal government is a stabilizing factor. But the current problem is still pretty awesome. Vir.
Sicer pa - kdaj so se razni neoliberalci branili socializma in keynesianizma, ko je bilo treba rešiti njihove riti? Od dolžniške krize 80ih, ko jih je na plečih globalnih revežev reševal IMF, do danes, ko jih na plečih brezdomcev rešuje Fed.
Loading ...
