Arhiv Razno
Zakaj neoliberalec sovraži sindikate?
| 5. junij 2008 | Razno | kronist
Neoliberalcem so sindikati trn v peti. Spomnimo se, kako so izpostavljeni člani lokalnega neoliberalnega krožka rjuli, ko so delavci zborovali v Ljubljani. Spomnimo se, kako so uvodničarji Financ bičali sindikalne liderje in delavcem pokroviteljsko svetovali, naj se samorazpustijo ter se vržejo v fleksibilni trg dela. Na tem blogu smo takrat opozarjali, da nesorazmerje moči med delavstvom in lastniki kapitala ob odsotnosti sindikatov nujno vodi v fleksibilnost za delavce in večje dobičke za kapitaliste. Zakaj torej neoliberalec sovraži sindikate? Ker so sindikati tisto jamstvo, ki negotovosti in stroške, inherentne v kapitalističnem sistemu produkcije, porazdeli tako na ramena kapitalistov kot delavcev. In ker je neoliberalec apologet izkoriščevalskega kapitalizma, drugače ob ideološkem imperializmu vulgarnega liberalizma tudi ne more biti, se zgrozi, če njegovega gospodarja-kapitalista omejuje nekdo, ki bi moral molčati in se potiti za strojem - torej delavec.
In kaj o tem pravi z neoliberalnimi puhlicami neobremenjena stroka, torej resni ekonomisti? Poglejmo:
we conjecture that greater flexibility in pay setting for workers played a role, possibly a major one. Greater pay flexibility is consistent with the rise in wage and earnings inequality in U.S. labor markets since 1980 and with increases in individual income volatility and earnings uncertainty. Vir.
Ali drugače:
greater wage volatility has been traded for reduced output and employment volatility. If true, this interpretation has two implications: (1) labor markets are working better since the price of labor is now more flexible; (2) more economic risk has been shifted to labor. Vir.
Dodati je treba še samo, da je zavzemanje za ukinitev sindikatov (v Kolumbiji, ki jo vodi neoliberalni skrajnež in diplomant Harvarda Uribe, to urejajo kar z eksekucijami sindikalnih liderjev) predvsem v funkciji t.i. tržnega določanja plač, torej fleksibilnosti slednjih.
Kaj so si pa mislili na Financah?
| 4. junij 2008 | Razno | kronist
Medtem ko lahko opazujemo novopečene velekapitaliste, kako preštevajo svoje deleže v poslovnih imperijih na Slovenskem, so na časniku Finance, kot običajno, že korak ali dva pred nami. Kdo se ne spomni vsiljivih novinarskih vprašanj Bavčarju in Šrotu, kje sta dobila denar za nakup milijone evrov vrednih podjetij? I, saj je menda jasno, knede, kam pa gre človek po denar, če si hoče kupiti nekaj, za kar trenutno nima denarja?
No, na Financah so v zadnjih komentarjih in uvodnikih zavohali, da bi lahko državno lastništvo, nacionalni interes in kar je še druge socialistične navlake dodatno očrnili s primerom slovenskih bank v državni lasti. Veriga sklepanja gre nekako takole: državne banke so tajkunom posodile denar za nakup podjetij, ti so za posojila zastavili delnice teh podjetij, sedaj ko vrednost teh delnic pada in se ustrezno s tem niža kapitalska ustreznost bank, pa se na pomoč kliče davkoplačevalski denar za dokapitalizacijo. Preprosteje: mi, davkoplačevalci, smo Šrotu in Bavčarju s svojim denarjem omogočili, da sta se dokopala do bogastva. Neizrečena predpostavka, ki čemi v ozadju, pa je, da se je to zgodilo zaradi državnega lastništva bank.
Rokohitrstvo takšnega sklepanja je očitno. Vzemimo primera zasebne Societe Generale, ki ima v lasti SKB banko, in državne NLB. Kapitalska ustreznost prve je pred časom zdrsnila pod zakonsko predpisanih osem odstotkov, medtem ko je imela druga ob koncu leta 2007, torej pred dokapitalizacijo, 10,9-odstotno kapitalsko ustreznost. Tudi primera britanske Northern Rock (z davkoplačevalskim denarjem jo je rešila angleška centralna banka) in ameriške Bear Stearns (z davkoplačevalskimi denarjem jo je rešil ameriški Fed) kažeta, kako trhla je predpostavka, da je zasebno upravljanje superiorno državnemu. Še več, medtem ko se je dobiček državne NLB stekal v državni proračun, so si zviti angleški in ameriški bančniki prilastili dobičke iz dobrih časov, izgube zaradi poraznega vodenja pa prevalili na ramena davkoplačevalcev.
Kapitalska ustreznost NLB kaže na to, da je bila njena kreditna politika v primerjavi s politikami vsevprek občudovanih finančnih inovatorjev konservativna oz. pametnejša. Medtem ko so analitiki Financ v času borznega booma nekritično pisali o prednostih private equity modelov (preprosteje: z zadolževanjem financiranih odkupov podjetij) in togosti slovenskega finančnega trga, sta slovenski državni banki posojali pametneje in previdneje kot tuje banke. Rezultati so vidni danes: v Sloveniji niti pomislimo ne, da bi se nam dogajale takšne stvari kot v ZDA ali Veliki Britaniji, teh trdnjavah domnevno nadmočnega finančnega kapitalizma.
Nadalje se rokohitski uvodničarji iz Financ le stežka posvetijo konkretnim številkam, saj te niso na voljo. Kolikšna izpostavljenost tajkunom bi morala biti dosežena, da bi se kapitalska ustreznost bank znižala za eno odstotno točko? Dokler to ni znano, ne gre za resno analizo, ampak natolcevanje. Ampak uredniška politika Financ še nikoli ni izpustila priložnosti, da bi je ne podkurila državnemu lastništvu, viru vsega gospodarskega zla na Slovenskem. Če bi tamkajšnji uvodničarji ne ujčkali tako izmojstrene zaplotniške mentalitete, bi videli, da se zdravstveno stanje finančnega sistema ne meri po lestvici takšnega ali drugačnega lastništva, ampak po sposobnosti menedžerjev, da ustrezno upravljajo s tveganji.
In tuja finančna gospoda je topogledno v primerjavi z državnimi menedžerji na Slovenskem pogorela.
Kako do uspešne objave komentarja na razgledi.net?
| 22. maj 2008 | Razno | Jure
Vedno budni obveščevalci Drugega doma so se dokopali do šokantnega problema, ki vse pogosteje tlači slovensko ljudstvo. “Škandal! Cenzura! Neliberalno!”, kričijo prizadeti, ki jim ni jasno, zakaj jim na spletnem svetilniku slovenske liberalne/libertarne srenje nikakor ne uspe zagledati objavljenega komentarja.
Drugi dom vedno rad priskoči na pomoč zatiranim, zato vam tokrat poklanjamo “Zapovedi za uspešno komentiranje na razgledih.net”
1. zapoved: Ne omenjajte po nemarnem imena, lika in dela JP “Morgan” Damijana.
2. zapoved: Če je nuja po kritiziranju misli in tekovin libertarne revolucije le prehuda, komentar obvezno opremite s polnim imenom in priimkom, stalnim in začasnim prebivališčem, službeno in domačo telefonsko številko ter uro, ko ste dosegljivi.
3. zapoved: V kolikor bi radi izrazili navdušenje nad briljantnostjo posameznih avtorjev, zlasti JP “Morgan”Damijana, ali tekovinami revolucije vobče, podatki iz druge točke niso potrebni. Pustite domišljiji prosto pot!
4. zapoved: Zares=evil!
5. zapoved: Ne omenjajte po nemarnem imena, lika in dela JP “Morgan” Damijana.
V upanju, da smo vam pomagali.
Vote Obama, or else …
| 18. maj 2008 | Razno | kronist
Lahko se namreč zgodi, da se v ZDA na oblasti usidra takšen skrajnež:
So here’s what you need to know about John McCain.
He isn’t a straight talker…, he’s a politician as slippery and evasive as, well, George W. Bush. He isn’t a moderate. Mr. McCain’s policy positions and Senate votes don’t just place him at the right end of America’s political spectrum; they place him in the right wing of the Republican Party.
And he isn’t a maverick, at least not when it counts. When the cameras are rolling, Mr. McCain can sometimes be seen striking a brave pose of opposition to the White House. But when it matters, when the Bush administration’s ability to do whatever it wants is at stake, Mr. McCain always toes the party line.
It’s worth recalling that during the 2000 election campaign George W. Bush was widely portrayed by the news media both as a moderate and as a straight-shooter. As Mr. Bush has said, “Fool me once, shame on — shame on you. Fool me — you can’t get fooled again.” Vir.
Jože P. Damijan ni Paul Krugman
| 12. maj 2008 | Razno | kronist
Niti pod razno.
Čeprav se je mogoče z večino tega, kar je zapisal v svojem prispevku za Finance, strinjati, pa je JP “Morgan” Damijan s svojim videnjem pompozno najavljene moralne prenove družbe razočaral. Ne vem, ali temu botruje pregovorni presežek ambicije slovenskih mladoekonomistov nad njihovim esejističnim talentom, kljub temu pa bi lahko JPD znanja željnemu bralstvu postregel z malce bolj razdelano vizijo moralne prenove kot pa skromnim stavkom:
Ekonomski liberalizem je zasnovan na libertarnih vrednotah in na visokih etičnih standardih.
Say what? Znano mi je, da imamo v Sloveniji nekaj libertarnih klovnov, ki pozivajo k civiliziranju barbarskih islamskih dežel, podpirajo judovsko politiko apartheida nad Palestinci ter desettisočem mrtvih otrok v Iraku pravijo kolateralna škoda svobode. Menda JPD ne misli na takšne libertarne vrednote? Slišal sem tudi, da podporniki ekonomskega liberalizma pridigajo o tem, kako odlično deluje globalizacija ter se posmehujejo njenim kritikom, kot sta Joseph Stiglitz in Dani Rodrik, češ da so izgubili kompas. Menda JPD ne misli, da so procesi, ki pehajo prebivalce revnih držav v še večjo revščino, temelj nove moralne ureditve družbe?
Kakorkoli, v Sloveniji se soočamo z inflacijo, inflacijo besedovanj, sodb, domislic in, hvala bogu, občasnih konkretnih uvidov v stanje stvari, ki jih producira JPD. Nekaj mi pravi, da se bo JPD ponovno poskusil v politiki - glede na njegovo vse bolj nedoločno in spravljivo retoriko verjetno pri Borutu Pahorju. To vsekakor pozdravljam. Mogoče se bodo po tem leni uredniki na Financah in na Dnevniku podali v lov na kakšne druge kolumniste, ne pa da se mi od povsod smeji JP “Morgan” Damijan.
Nordijski model na Harvardu
| 11. maj 2008 | Razno | kronist
Impresivno število zanimivih paperjev na konferenci “The Nordic Model: Solutions for Continental Europe’s Problems?”, ta vikend na Harvardu.
Bodimo realisti…
| 4. maj 2008 | Razno | MI
Čeprav je bil 1. maj, ga na nek način ni bilo. Komentatorji so si edini, da ta praznik ni več to, kar je nekoč bil. Nobena od strank ni 1. maj izkoristila za predvolilno propagando, kot to storijo z vsakim najmanjšim pripetljajem. Nobena od velikih političnih figur nas ni prepričala s čestitkami ob prazniku dela. Ne prepričevanje Türka, tega uglajenega gospoda polnega puhlic za vsako priliko, da delo ostaja osnovna družbena vrednota, ne Jankovićeve golobice miru niso uspele odvrniti pozornosti od vsesplošnega razočaranja nad tem praznikom, ki to ni. Celotna zadeva je minila v nostalgiji po časih, ko je ta praznik nekaj pomenil, ko govori sindikalistov niso zveneli tako votlo, ko kresi niso bili le kulisa veselic in osvetljava stojnic z mesnimi izdelki, ko je, skratka, delo še bilo osnovna družbena vrednota.
Praznik sicer obeležuje dogodek izpred 140 let. 1. maja 1886 so delavci v mestih širom ZDA stavkali z zahtevo, da se uvede osemurni delovnik. V Čikagu, takrat centru industrije, se je nekaj deset tisoč delavcev udeležilo demonstracij, ki so se končale z nasiljem. Nekaj policistov je umrlo, zakar so obtožili organizatorje demonstracij. Sedem so jih obesili. Kljub temu, da so jih kasneje oprostili krivde in je bilo sojenje označeno kot eno najbolj nepravičnih v zgodovini, v ZDA 1. maj še dandanes ni dela prost dan. Kljub temu so tudi v ZDA potekale mnoge demonstracije, pa čeprav se jih je udeležilo nekoliko manj protestnikov, kot so pričakovali organizatorji. Veliko potencialnih protestnikov namreč ni uspelo prepričati svoje nadrejene, da jim dovolijo zapustiti delovna mesta.
Osemurni delovnik, za katerega so se borili delavci, in ki ga je večina delavcev dočakala šele sredine dvajsetega stoletja, je danes sicer institucionaliziran, a se ga dejansko odpravlja. Po eni strani se delo onstran regulacij in zakonov podaljšuje in intenzificira, po drugi strani pa vedno večji del delavstva ostaja zunaj redne zaposlitve in tako tudi zunaj sindikatov in onstran kakršnekoli možnosti, da bi si izbojevali boljši položaj. Prepuščen na milost in nemilost konkurenčnemu trgu dela, vsakdo dela kolikor pač mora.
Če se čikaških demonstracij praktično nikjer ne omenja več, pa zato časopise polnijo prispevki o nekem drugem dogodku. Pred 40 leti, 100 let po prvem 1. maju, so po celem svetu potekale demonstracije. Glavno vlogo tokrat niso odigrali delavci temveč študenti. Kljub temu pa so uspeli spremeniti delovne razmere. Zahteve študentov maja 68 so bile precej bolj abstraktne narave kot zahteve čikaškega delavstva. Niso zahtevali skrajšanja delovnika, ne povišanja in usklajevanja plač. Hoteli so svobodo, domišljijo, kreativnost, sanje in užitek. In dobili so jih – v obliki potrošniškega kapitalizma, te mašinerije za produkcijo užitka. Čeprav to ni bil njihov cilj, so izvedli restavracijo kapitalizma, fleksibilizacijo dela. Celo njihovi bojeviti slogani danes izzvenijo kot reklame: Bodite realni, zahtevajte nemogoče, kupujte v…
In kaj narediti v situaciji, v kateri je delo vedno bolj intenzivno in fleksibilno, ko delo ne zahteva le telo, temveč tudi dušo človeka? Kaj narediti v situaciji, ko je vedno večji del delavstva v prekernem razmerju? Potegovati se ljudi, ki ne premorejo veliko politične moči je očitno nevarna zadeva. Posebej še pred volitvami. Politična kasta se je odločila: Bodimo realisti, ne storimo ničesar.
Lucy in the Sky with Diamonds
| 30. april 2008 | Razno | Jure
Šalabajzerji
Tablete LSD, bolj znane pod imenom ekstazi, so postale v šestdestih letih priljubljeno omamno sredstvo takrat porajajočih se subkultur. Vlade posameznih držav so se na pojav belih tabletk odzvale zelo restriktivno in prepovedale prodajo in uživanje omamnih tablet, kar večinoma velja še danes.Vir
Babji čvek: Stekle p****e s tanki na mejo
| 29. april 2008 | Razno | kronist
Ne morem verjet: Anja Tomažin, Janja Vidmar in Violeta Tomič, cvet babje inteligence, v Piramidi udrihajo po zunanjemu ministru Ruplu, češ kakšna šleva je, da ne odstrani tistih cvetličnih korit na Jorasovi evropski poti. In baje so Slovenci Rijeko za 30 let posodili Hrvatom, pa jo pozabili zahtevati nazaj. Kar 20 arboretumov bi lahko zasadili na ozemlju, ki so ga Drnovšek in ostali pizdontarji prodali ali oddali Hrvatom, proti temu so štiri cvetlična korita malenkost. Jao.
24ur.com RSS Feed
| 29. april 2008 | Razno | Jure
OMG!
Loading ...
