I have a dream that one day this nation will rise up and live out the true meaning of its creed: “We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal.” Martin Luther King, Jr.
Vladno tipanje v smeri kompromisnega predloga novega Družinskega zakonika po naravnost sramotnem zavlačevanju v pristojnem parlamentarnem odboru ni presenečenje. Razumljivo je, da poskuša vlada, ki bo očitno imela hude težave z referendumskim potrjevanjem pokojninske reforme in zakona o malem delu, kjer smo sicer priča skoraj neverjetnemu pojavu – strinjanju Jožeta Mencingerja in Jožeta Damijana – zmanjšati izpostavljenost dodatnim politično neprijetnim referendumskim porazom. In LGBT populacija je bila v tej državi vedno tista, ki je v pragmatičnosti in kompromisarstvu leve politike potegnila kratko. Ni prvič. Načela so lepa stvar v leporečnih političnih govorih, v političnem kupčkanju pa menjalna dobrina.
Vseeno je potrebno vse vpletene opozoriti, da je predlagani kompromis absolutni minumum, ob katerem še lahko rečemo, da je Slovenija naredila vsaj četrt koraka naprej. Vsako dodatno popuščanje bi bilo povsem nesprejemljivo. Če kompromisni predlog ne bo dobil zadostne politične podpore, je bolje vse skupaj zaupati Ustavnemu sodišču. Dejstvo namreč je, da bo morebitno sprejetje družinskega zakonika zadeve zacementiralo za zelo dolgo. Politika bo naredila kljukico ob temi, ki prav zares ne diši nikomur. Ne glede na to, kdo bo sestavljal naslednjo vlado, je jasno, da korenitih sprememb – razen tistih, doseženih prek sodne poti – v njenem mandatu ne bo. Če desnica zmaga leta 2016, so večje sprembe na bolje hitro oddaljene tudi celo desetletje. To, kar bo sprejeto sedaj, bo v veljavi dolgo časa.
Ravnanje Ustavnega sodišča ostaja velika uganka glede na govorice, ki enkrat nakazujejo, da referenduma ne bi dovolilo, v drugič pa, da bi ga dopustilo z obrazložitvijo, da lahko vlada stvari uredi tudi drugače kot v predlaganem zakoniku. Hja, vse je mogoče urediti drugače, če odmisliš enakopravnost državljanov.
Morda bi vseeno veljalo Ustavno sodišče že enkrat prisiliti, da se jasno izreče, ali v Sloveniji lahko večina na referendumu odloča o pravicah manjšine, katere enakopravnost je ustavna kategorija. Dokler te odločitve US ne bo, bomo tavali v temi in se brez odgovora spraševali, ali bi US dopustilo referendum o isti materiji, če bi bila vpletena kakšna druga manjšina – državljani drugačne polti, Romi in druge etnične manjšine. Bi tudi takrat US reklo, da je stvari mogoče pač urediti drugače?
Stanje, v katerem se nahajamo danes, je ne glede na to, ali bo kompromisni predlog preživel, za LGBT populacijo depresivno. Nas lahko tolaži, da v Sloveniji še ne tako zelo dolgo nazaj nihče ni upal niti pomisliti na tovrsten zakonik, če pa bi, pa v parlamentu najhujših ogabnosti ne bi stresalo zgolj par dežurnih intelektualnih in čustvenih lobotomirancev?
Kakorkoli že, jasno je, da se državljanov, tudi tistih bolj tolerantne sorte, tudi sedaj ni uspešno prepričalo v vsaj dve glavni premisi, na katerih je gradil prvotni zakonski predlog.
Prva. Enakopraven si ali pa nisi. Kot ne moreš biti četrt, polovično, približno, pogojno… nedolžen – pa četudi estetski kirurgi prišijejo še takšno deviško kožico – ne moreš biti niti četrt, polovično, približno, pogojno… enakopraven. Da, ne – gre za preprost binarni sistem. Da se državljanov ni uspelo prepričati, da hkrati ni mogoče prodajati enakopravnosti vseh državljanov in ločevanja na različne bolj in manj “vredne” skupine pri Družinskem zakoniku, je velik neuspeh.
Druga. Največ nasprotovanja Družinskemu zakoniku so znano generirale posvojitve otrok. Tudi marsikaterim, ki so sicer razgledani in tolerantni, se je pri tem ustavilo, čeprav za to ni bilo prav nobene potrebe, če bi se državljanom uspelo že vendarle dopovedati, da pri Družinskem zakoniku vprašanje pač ni, ali naj LGBT populacija ima otroke, ampak zgolj to, ali naj država status teh otrok uredi na nediskriminatoren način. Ne glede na usodo Družinskega zakonika bodo LGBT-ji otroke imeli, če jih bodo želeli, razlika bo samo v pravicah in dolžnostih njihovih staršev. Izredno preprosta ugotovitev, ki se ni in ni znala učinkovito predstaviti javnosti.
Glavno napako predlagateljev in zagovornikov Družinskega zakonika gre brez dvoma iskati v tem, da nihče ni predvidel pojava ekstremno agresivne in izjemno dobro organizirane civilne družbe, bogato podprte s strani RKC, ki nima prav nobenih zavor pri razširjanju še tako prozornih laži in manipulacij ter pri ustvarjanju moralne panike. Pred Družinskim zakonikom so verjetno samo sindikati lahko aktivirali 60.000 ljudi. Zagovorniki zakona cepiva za ta skrajno histerični populizem niso našli. Z okroglimi mizami za zainteresirane – pa naj si bodo še tako zanimive in strokovno podprte – pač ne moreš proti divjanju Primca & Co. Prepričuješ že prepričane.
Zanimivo bo spremljati, kam bo po sprejetju/zavrnitvi izvornega/kompromisnega predloga šla ta mašinerija sovraštva. Zagotovo bodo izgubili veter homofobije, saj tema ne bo več na prvih straneh medijev. Bodo od ameriške fundamentalistične desnice, od katere so doslej tako doslej tako verno kopirali, prevzeli tudi druge teme, kot so splav, kontracepcija, promocija vzdržnosti, spolna vzgoja, enostarševske in sestavljene (hetero) družine, razveza…? Je aktivacija ob Družinskem zakoniku začetek frontalnega napada na sekularno Slovenijo ali je šlo zgolj za enkraten in neponovljiv izbruh, omogočen z dejstvom, da je bilo govora o eni izmed najbolj nemočnih, s predsodki preobloženih družbenih skupin – lahki tarči?
Opogumlja lahko zgolj spoznanje, da Slovenija ni noben izoliran otoček (ateistični pa še prav posebej ne), zato še kako velja, da ne glede na praske, ki so bile nabrane pri Družinskem zakoniku, tudi tukaj ne bo mogoče v nedogled bremzati kolesa zgodovine. Kam to teče na Zahodu je kljub rednim zastojem, pogostemu korakanju na mestu in napredku po principu korak naprej, pol koraka nazaj, vendarle kristalno jasno. Najbolj zagrizeni nasprotniki LGBT pravic bodo slej kot prej prenehali obremenjevati pokojninsko blagajno (homofobija je – logično – izredno povezana s starostjo), prav tako velja, da v zahodnih družbah obveljajo tiste spremembe, ki jih na neki točki kot zmagovalne prepozna Hollywood. Nobena stranka, civilna družba ali verska organizacija ne more premagati vpliva ameriške tovarne sanj. In če vemo, da so najbolj priljubljene televizijske serije v ZDA trenutno uiber-gejevski Glee, Modern Family in Spartacus, lahko že danes z zanesljivostjo napovemo, da bo tudi Slovencu nekoč preprosto sramotno priznati poznanstvo ali strinjanje z Alešem Primcem; kot je danes povprečnemu Američanu zagotovo nerodno priznati, da je bil njegov oče aktivni član Ku Klux Klana. Neprijetno za vsako uglajeno družbo.
Skratka – nasvidenje v naslednji kulturni vojni!
I have a dream today!
