Zapisi za: Razno

Prevratniški arhivarji

Naivni bi morda lahko pomislili, da slovenski levici zadnje čase ne gre ravno vse po maslu. Da je to le namerno zavajanje, prevara, dimna zavesa, je sedaj končno odkril in razkril prvi osamosvojitelj. Medtem ko ljudstvo napeto spremlja dogajanje v Egiptu, so skrite sile tranzicijske neosocialistične kontinuitete pred našimi nosovi ušpičile nič manj kot državni udar! Trenutek je bil idealen, grde rabote zaradi egiptovske zamaknjenosti ne bi nihče niti opazil, če v Grosupljah ne bi bili tako budno na preži. Četudi levice ne marate, morate priznati, da je bilo to pa precej spretno.

Slovenija je tako postala prva, edina in zagotovo tudi zadnja država v celotni človeški zgodovini, v kateri je udar izvedel državni arhiv.

Nič več beleženja zgodovine, slovenski arhivarji jo bodo tudi delali. Če to ni revolucija v tistem pravem pomenu besede!

P.S. Viri, ki so tako neobveščeni, da jih raje ne bomo omenjali (ne, ni Reporter), poročajo, da so arhivarji pri pohodu na oblast uporabili zastrašujoče lasersko orožje japonskega izvora. Rušilna moč 600 x 600 deaths-per-inch. Kanon, že ime pove vse, kajne? Resistance is futile, ofkors.

Isti ničvredni vir prav tako navaja, da je bilo usodnega dne po parlamentarnih hodnikih moč slišati “Stojte, ali pa vas bomo digitalizirali!”. Proti nezaslišanemu ustrahovanju izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki so jim grozili s pretvorbo v PDF, je najbolj glasno protestirala Eva Braun Irgl, ker ji bojda nobeden ni povedal, da se bodo digitalizirali. Sicer bi šla dan prej k frizerju.

Baje bo Boštjan M. Turk v naslednji številki Demokracije razkril vse podrobnosti japonsko-slovenske komunajzarske prevratniške zarote. Vas zanima, kaj je Kučan v zameno za orožje dal Japoncem? Bled? Piran? Človeško ribico? Bo Epson zalagal sile odpora? Samo v Demokraciji.

Družinski zakonik – nasvidenje v naslednji vojni?

I have a dream that one day this nation will rise up and live out the true meaning of its creed: “We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal.” Martin Luther King, Jr.

Vladno tipanje v smeri kompromisnega predloga novega Družinskega zakonika po naravnost sramotnem zavlačevanju v pristojnem parlamentarnem odboru ni presenečenje. Razumljivo je, da poskuša vlada, ki bo očitno imela hude težave z referendumskim potrjevanjem pokojninske reforme in zakona o malem delu, kjer smo sicer priča skoraj neverjetnemu pojavu – strinjanju Jožeta Mencingerja in Jožeta Damijana – zmanjšati izpostavljenost dodatnim politično neprijetnim referendumskim porazom. In LGBT populacija je bila v tej državi vedno tista, ki je v pragmatičnosti in kompromisarstvu leve politike potegnila kratko. Ni prvič. Načela so lepa stvar v leporečnih političnih govorih, v političnem kupčkanju pa menjalna dobrina.

Vseeno je potrebno vse vpletene opozoriti, da je predlagani kompromis absolutni minumum, ob katerem še lahko rečemo, da je Slovenija naredila vsaj četrt koraka naprej. Vsako dodatno popuščanje bi bilo povsem nesprejemljivo. Če kompromisni predlog ne bo dobil zadostne politične podpore, je bolje vse skupaj zaupati Ustavnemu sodišču. Dejstvo namreč je, da bo morebitno sprejetje družinskega zakonika zadeve zacementiralo za zelo dolgo. Politika bo naredila kljukico ob temi, ki prav zares ne diši nikomur. Ne glede na to, kdo bo sestavljal naslednjo vlado, je jasno, da korenitih sprememb – razen tistih, doseženih prek sodne poti – v njenem mandatu ne bo. Če desnica zmaga leta 2016, so večje sprembe na bolje hitro oddaljene tudi celo desetletje. To, kar bo sprejeto sedaj, bo v veljavi dolgo časa.

Ravnanje Ustavnega sodišča ostaja velika uganka glede na govorice, ki enkrat nakazujejo, da referenduma ne bi dovolilo, v drugič pa, da bi ga dopustilo z obrazložitvijo, da lahko vlada stvari uredi tudi drugače kot v predlaganem zakoniku. Hja, vse je mogoče urediti drugače, če odmisliš enakopravnost državljanov.

Morda bi vseeno veljalo Ustavno sodišče že enkrat prisiliti, da se jasno izreče, ali v Sloveniji lahko večina na referendumu odloča o pravicah manjšine, katere enakopravnost je ustavna kategorija. Dokler te odločitve US ne bo, bomo tavali v temi in se brez odgovora spraševali, ali bi US dopustilo referendum o isti materiji, če bi bila vpletena kakšna druga manjšina – državljani drugačne polti, Romi in druge etnične manjšine. Bi tudi takrat US reklo, da je stvari mogoče pač urediti drugače?

Stanje, v katerem se nahajamo danes, je ne glede na to, ali bo kompromisni predlog preživel, za LGBT populacijo depresivno. Nas lahko tolaži, da v Sloveniji še ne tako zelo dolgo nazaj nihče ni upal niti pomisliti na tovrsten zakonik, če pa bi, pa v parlamentu najhujših ogabnosti ne bi stresalo zgolj par dežurnih intelektualnih in čustvenih lobotomirancev?

Kakorkoli že, jasno je, da se državljanov, tudi tistih bolj tolerantne sorte, tudi sedaj ni uspešno prepričalo v vsaj dve glavni premisi, na katerih je gradil prvotni zakonski predlog.

Prva. Enakopraven si ali pa nisi. Kot ne moreš biti četrt, polovično, približno, pogojno… nedolžen – pa četudi estetski kirurgi prišijejo še takšno deviško kožico – ne moreš biti niti četrt, polovično, približno, pogojno… enakopraven. Da, ne – gre za preprost binarni sistem. Da se državljanov ni uspelo prepričati, da hkrati ni mogoče prodajati enakopravnosti vseh državljanov in ločevanja na različne bolj in manj “vredne” skupine pri Družinskem zakoniku, je velik neuspeh.

Druga. Največ nasprotovanja Družinskemu zakoniku so znano generirale posvojitve otrok. Tudi marsikaterim, ki so sicer razgledani in tolerantni, se je pri tem ustavilo, čeprav za to ni bilo prav nobene potrebe, če bi se državljanom uspelo že vendarle dopovedati, da pri Družinskem zakoniku vprašanje pač ni, ali naj LGBT populacija ima otroke, ampak zgolj to, ali naj država status teh otrok uredi na nediskriminatoren način. Ne glede na usodo Družinskega zakonika bodo LGBT-ji otroke imeli, če jih bodo želeli, razlika bo samo v pravicah in dolžnostih njihovih staršev. Izredno preprosta ugotovitev, ki se ni in ni znala učinkovito predstaviti javnosti.

Glavno napako predlagateljev in zagovornikov Družinskega zakonika gre brez dvoma iskati v tem, da nihče ni predvidel pojava ekstremno agresivne in izjemno dobro organizirane civilne družbe, bogato podprte s strani RKC, ki nima prav nobenih zavor pri razširjanju še tako prozornih laži in manipulacij ter pri ustvarjanju moralne panike. Pred Družinskim zakonikom so verjetno samo sindikati lahko aktivirali 60.000 ljudi. Zagovorniki zakona cepiva za ta skrajno histerični populizem niso našli. Z okroglimi mizami za zainteresirane – pa naj si bodo še tako zanimive in strokovno podprte – pač ne moreš proti divjanju Primca & Co. Prepričuješ že prepričane.

Zanimivo bo spremljati, kam bo po sprejetju/zavrnitvi izvornega/kompromisnega predloga šla ta mašinerija sovraštva. Zagotovo bodo izgubili veter homofobije, saj tema ne bo več na prvih straneh medijev. Bodo od ameriške fundamentalistične desnice, od katere so doslej tako doslej tako verno kopirali, prevzeli tudi druge teme, kot so splav, kontracepcija, promocija vzdržnosti, spolna vzgoja, enostarševske in sestavljene (hetero) družine, razveza…? Je aktivacija ob Družinskem zakoniku začetek frontalnega napada na sekularno Slovenijo ali je šlo zgolj za enkraten in neponovljiv izbruh, omogočen z dejstvom, da je bilo govora o eni izmed najbolj nemočnih, s predsodki preobloženih družbenih skupin – lahki tarči?

Opogumlja lahko zgolj spoznanje, da Slovenija ni noben izoliran otoček (ateistični pa še prav posebej ne), zato še kako velja, da ne glede na praske, ki so bile nabrane pri Družinskem zakoniku, tudi tukaj ne bo mogoče v nedogled bremzati kolesa zgodovine. Kam to teče na Zahodu je kljub rednim zastojem, pogostemu korakanju na mestu in napredku po principu korak naprej, pol koraka nazaj, vendarle kristalno jasno. Najbolj zagrizeni nasprotniki LGBT pravic bodo slej kot prej prenehali obremenjevati pokojninsko blagajno (homofobija je – logično – izredno povezana s starostjo), prav tako velja, da v zahodnih družbah obveljajo tiste spremembe, ki jih na neki točki kot zmagovalne prepozna Hollywood. Nobena stranka, civilna družba ali verska organizacija ne more premagati vpliva ameriške tovarne sanj. In če vemo, da so najbolj priljubljene televizijske serije v ZDA trenutno uiber-gejevski Glee, Modern Family in Spartacus, lahko že danes z zanesljivostjo napovemo, da bo tudi Slovencu nekoč preprosto sramotno priznati poznanstvo ali strinjanje z Alešem Primcem; kot je danes povprečnemu Američanu zagotovo nerodno priznati, da je bil njegov oče aktivni član Ku Klux Klana. Neprijetno za vsako uglajeno družbo.

Skratka – nasvidenje v naslednji kulturni vojni!

I have a dream today!

Kulturno-ekonomska

V Sloveniji ni podatkovnega centra, ki bi vzdržal naval, če bi tudi pri nas uvedli kaj podobnega ;)

Last year, Dalmo paid $102,970 in personal taxes on his income and wealth. I know this because tax returns, like most everything else in Norway, are a matter of public record. Anyone anywhere can log on to a website maintained by the government and find out what kind of scratch a fellow Norwegian taxpayer makes—be he Ole Einar Bjørndalen, the famous Norwegian biathlete, or Ole the next-door neighbor. This, Dalmo explains, has a chilling effect on any desire he might have to live even larger.

“Socialistični” start-up raj:

Rates of start-up creation here are among the highest in the developed world, and Norway has more entrepreneurs per capita than the United States.

Odličen članek.

In Norway, Start-ups Say Ja to Socialism

Ker gre za resno problematiko

Če so slovenski mediji kdaj imeli nekaj tistega, čemur bi se lahko reklo osnovni standardi ali pa tudi dostojanstvo, je uboga reč ta teden dokončno crknila. Nižje se ne more več iti.

Finance & govorice (!!!) o težavah Katarine Kresal s prepovedanimi drogami.

V javnosti se namreč že nekaj tednov pojavljajo namigovanja in vprašanja v zvezi z njenim domnevnim sprejetjem v Klinični center zaradi domnevnih težav z mamili.

V javnosti se pojavljajo “namigovanja”. Porkaduš, na kaj se bomo slicevali naslednjič? Na Jožico iz ljubljanske tržnice? Mogoče zna pa Micka iz Mercatorja povedati še kaj bolj mastnega? Zakaj pa ne, saj očitno nekih vsaj približno dostojnih podkrepitev zapisanega ne potrebujemo več. Za razširjanje tako resnih obtožb so sedaj dovolj “namigovanja” iz anonimne javnosti!

In KK je klonila in dostavila potrdilo, da v Kliničnem ni bila zaradi mamil. Kaj stori medij, ko se izkaže, da ključen del “namigovanj” ne drži?

Gre dalje, seveda, in to z izjavo, ki jo bomo lahko dali na nagrobnik resnega slovenskega novinarstva:

Ker gre za resno problematiko, smo na ministrico naslovili tudi vprašanje, kdaj namerava test opraviti in odpraviti vse dvome. Odgovore še čakamo.

Kresalova je danes klonila še enkrat in dostavila test. Negativen.

Kdo se bo testiral naslednji? Kdo bo prvi politik, ki bo na Finance nesel vzorec blata?

Se srečata dva moralna prenovitelja…

… pa prvi reče

“Bravo! Odličen, izjemen članek… to potrebujemo, odločne in poštene ljudi, kot si ti! Vedno te berem in se veliko naučim. Komaj čakam, da napišeš kaj novega,

in drugi odgovori

“Tvoj genij me vedno znova navdihuje. Vrhunsko!”

Le en odgovor je spletna zajebancija avtorja tega bloga. Zdaj veste, kako čez moderatorski zid, ko moderirajo moralni prenovitelji.

Večkratni Nobelov nagrajenec

Spoštovani,

v prilogi vam pošiljam sporočilo za javnost Slovenske demokratske mladine (SDM) v zvezi z okroglo mizo, ki smo jo pripravili v Novi Gorici na temo “Nacionalna zavest v šolstvu”, na kateri je kot gost sodeloval večkratni Nobelov nagrajenec Boris Pahor.

Lep pozdrav!

Jan Miklavc
Služba za odnose z javnostmi SDM

Dementnost

“Človek, ki pri 20 letih ni malo levo usmerjen, ni mlad. Človek, ki je pri 50 letih levo usmerjen, ni inteligenten. No, jaz upam, da sem bil mlad in da sem danes inteligenten”, pravi Franc Rode.

Prazno upanje. Glede na to, da s starostjo pogosto beležimo upadanje kognitivnih funkcij, lahko tudi tokrat sklepamo samo eno: dementnost oziroma senilnost.

Globoke meta-fore

SDS PR:

V sredo so se udeleženci dogodka Knjiga za vse ljudi v prostorih županske kandidatke Zofije Mazej Kukovič pogovarjali o enem izmed njenih najljubših pisateljev Dragu Jančarju.

Kot ena najodmevnejših metafor večera bo v spominu še posebej ostal Zofijin izrek: »zaobidimo (dobesedno: zaobljimo) sovraštvo«.

Vroče. Kako ustaviti pregrevanje planeta.

Kino Šiška:

Ob priložnosti izida slovenskega prevoda knjige Georgea Monbiota Vroče. Kako ustaviti pregrevanje planeta vas Založba Krtina vabi na predstavitev knjige in pogovor z avtorjem, ki bo v
 sredo 8. septembra, ob 18.00 uri, v Kinu Šiška.

Pogovor z avtorjem knjige, Georgeom Monbiotom, bo vodil Luka Omladič

.

George Monbiot je eden svetovno najvplivnejših radikalnih okoljskih mislecev. V odmevni knjigi Vroče utemeljuje dejstvo, da se človeštvo lahko izogne neprijetnim posledicam podnebnih sprememb le, če se družbe v najkrajšem času preoblikujejo v brezogljične ali nizkoogljične. V pogovoru bo predstavil svoje videnje, kako je to mogoče brez radikalnega znižanja kakovosti življenja oziroma z odpovedmi, ki so bistveno manj boleče, kot bi bile posledice podnebnih sprememb.

Dogodek je del programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010, ki ga sofinancira MOL.

Wikipedia bio

Among the Flutterers

Fascinanten zapis Colma Tóibína za London Review of Books o pedofilskih škandalih v RKC, odnosu do homoseksualnosti in Ratzingerju ter lepem Georgu. Aja, tudi o knjigi The Pope Is Not Gay Angela Quattroccha.

The shame an adolescent felt about being gay in those years should not be underestimated; the feeling that you were less than worthy, that if people found out the truth about you they would despise you, went deep into your soul. This was another reason to become a priest. You could change your own powerlessness into power. As a priest, you would be admired and looked up to, you would spend your life – as so many Catholic priests have indeed spent their lives – doing good and being good. And being seen to be good, being needed by the sick and the dying, being wanted to officiate at weddings and baptisms and funerals, saying the sacred words which would mean so much to the congregation, all this would offer you a fulfilled and fulfilling life. Becoming a priest solved not only the outward problem of forbidden and unmentionable sexual urges, but, perhaps more important, offered a solution to the problem of having a shameful identity that lurked in the deepest recesses of the self.

Gay liberation made its way, strangely, into the seminaries. I have a letter from a friend, an Irish writer, sent in response to a piece I wrote for this paper about the Ferns Report, describing his visit to an Irish seminary in the 1980s.[*] Since the Church was liberalising at that time, it would not have been unusual for writers to be invited to seminaries to speak. My friend had no intention of being shocking, or amusing. He spoke about literature, choosing the dullest subject for the seminarians. What he noticed among them, however, was anything but dull; and it surprised him greatly. He saw an immense amount of male fluttering; he listened as young candidates for the priesthood, boys from rural Ireland, attempted Wildean witticisms; he noticed them wearing specially tailored soutanes, moving around each other, excitedly, like a flock of girls. Here it was, and he was not the only one to witness it: ‘the takeover of the seminaries by homosexuals’.

Wikipedia: Colm Tóibín


© 2004–2009. Vse pravice pridržane.

RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.