Arhiv Razno
Jože P. Damijan ni Paul Krugman
| 12. maj 2008 | Razno | kronist
Niti pod razno.
Čeprav se je mogoče z večino tega, kar je zapisal v svojem prispevku za Finance, strinjati, pa je JP “Morgan” Damijan s svojim videnjem pompozno najavljene moralne prenove družbe razočaral. Ne vem, ali temu botruje pregovorni presežek ambicije slovenskih mladoekonomistov nad njihovim esejističnim talentom, kljub temu pa bi lahko JPD znanja željnemu bralstvu postregel z malce bolj razdelano vizijo moralne prenove kot pa skromnim stavkom:
Ekonomski liberalizem je zasnovan na libertarnih vrednotah in na visokih etičnih standardih.
Say what? Znano mi je, da imamo v Sloveniji nekaj libertarnih klovnov, ki pozivajo k civiliziranju barbarskih islamskih dežel, podpirajo judovsko politiko apartheida nad Palestinci ter desettisočem mrtvih otrok v Iraku pravijo kolateralna škoda svobode. Menda JPD ne misli na takšne libertarne vrednote? Slišal sem tudi, da podporniki ekonomskega liberalizma pridigajo o tem, kako odlično deluje globalizacija ter se posmehujejo njenim kritikom, kot sta Joseph Stiglitz in Dani Rodrik, češ da so izgubili kompas. Menda JPD ne misli, da so procesi, ki pehajo prebivalce revnih držav v še večjo revščino, temelj nove moralne ureditve družbe?
Kakorkoli, v Sloveniji se soočamo z inflacijo, inflacijo besedovanj, sodb, domislic in, hvala bogu, občasnih konkretnih uvidov v stanje stvari, ki jih producira JPD. Nekaj mi pravi, da se bo JPD ponovno poskusil v politiki - glede na njegovo vse bolj nedoločno in spravljivo retoriko verjetno pri Borutu Pahorju. To vsekakor pozdravljam. Mogoče se bodo po tem leni uredniki na Financah in na Dnevniku podali v lov na kakšne druge kolumniste, ne pa da se mi od povsod smeji JP “Morgan” Damijan.
Nordijski model na Harvardu
| 11. maj 2008 | Razno | kronist
Impresivno število zanimivih paperjev na konferenci “The Nordic Model: Solutions for Continental Europe’s Problems?”, ta vikend na Harvardu.
Bodimo realisti…
| 4. maj 2008 | Razno | MI
Čeprav je bil 1. maj, ga na nek način ni bilo. Komentatorji so si edini, da ta praznik ni več to, kar je nekoč bil. Nobena od strank ni 1. maj izkoristila za predvolilno propagando, kot to storijo z vsakim najmanjšim pripetljajem. Nobena od velikih političnih figur nas ni prepričala s čestitkami ob prazniku dela. Ne prepričevanje Türka, tega uglajenega gospoda polnega puhlic za vsako priliko, da delo ostaja osnovna družbena vrednota, ne Jankovićeve golobice miru niso uspele odvrniti pozornosti od vsesplošnega razočaranja nad tem praznikom, ki to ni. Celotna zadeva je minila v nostalgiji po časih, ko je ta praznik nekaj pomenil, ko govori sindikalistov niso zveneli tako votlo, ko kresi niso bili le kulisa veselic in osvetljava stojnic z mesnimi izdelki, ko je, skratka, delo še bilo osnovna družbena vrednota.
Praznik sicer obeležuje dogodek izpred 140 let. 1. maja 1886 so delavci v mestih širom ZDA stavkali z zahtevo, da se uvede osemurni delovnik. V Čikagu, takrat centru industrije, se je nekaj deset tisoč delavcev udeležilo demonstracij, ki so se končale z nasiljem. Nekaj policistov je umrlo, zakar so obtožili organizatorje demonstracij. Sedem so jih obesili. Kljub temu, da so jih kasneje oprostili krivde in je bilo sojenje označeno kot eno najbolj nepravičnih v zgodovini, v ZDA 1. maj še dandanes ni dela prost dan. Kljub temu so tudi v ZDA potekale mnoge demonstracije, pa čeprav se jih je udeležilo nekoliko manj protestnikov, kot so pričakovali organizatorji. Veliko potencialnih protestnikov namreč ni uspelo prepričati svoje nadrejene, da jim dovolijo zapustiti delovna mesta.
Osemurni delovnik, za katerega so se borili delavci, in ki ga je večina delavcev dočakala šele sredine dvajsetega stoletja, je danes sicer institucionaliziran, a se ga dejansko odpravlja. Po eni strani se delo onstran regulacij in zakonov podaljšuje in intenzificira, po drugi strani pa vedno večji del delavstva ostaja zunaj redne zaposlitve in tako tudi zunaj sindikatov in onstran kakršnekoli možnosti, da bi si izbojevali boljši položaj. Prepuščen na milost in nemilost konkurenčnemu trgu dela, vsakdo dela kolikor pač mora.
Če se čikaških demonstracij praktično nikjer ne omenja več, pa zato časopise polnijo prispevki o nekem drugem dogodku. Pred 40 leti, 100 let po prvem 1. maju, so po celem svetu potekale demonstracije. Glavno vlogo tokrat niso odigrali delavci temveč študenti. Kljub temu pa so uspeli spremeniti delovne razmere. Zahteve študentov maja 68 so bile precej bolj abstraktne narave kot zahteve čikaškega delavstva. Niso zahtevali skrajšanja delovnika, ne povišanja in usklajevanja plač. Hoteli so svobodo, domišljijo, kreativnost, sanje in užitek. In dobili so jih – v obliki potrošniškega kapitalizma, te mašinerije za produkcijo užitka. Čeprav to ni bil njihov cilj, so izvedli restavracijo kapitalizma, fleksibilizacijo dela. Celo njihovi bojeviti slogani danes izzvenijo kot reklame: Bodite realni, zahtevajte nemogoče, kupujte v…
In kaj narediti v situaciji, v kateri je delo vedno bolj intenzivno in fleksibilno, ko delo ne zahteva le telo, temveč tudi dušo človeka? Kaj narediti v situaciji, ko je vedno večji del delavstva v prekernem razmerju? Potegovati se ljudi, ki ne premorejo veliko politične moči je očitno nevarna zadeva. Posebej še pred volitvami. Politična kasta se je odločila: Bodimo realisti, ne storimo ničesar.
Lucy in the Sky with Diamonds
| 30. april 2008 | Razno | Jure
Šalabajzerji
Tablete LSD, bolj znane pod imenom ekstazi, so postale v šestdestih letih priljubljeno omamno sredstvo takrat porajajočih se subkultur. Vlade posameznih držav so se na pojav belih tabletk odzvale zelo restriktivno in prepovedale prodajo in uživanje omamnih tablet, kar večinoma velja še danes.Vir
Babji čvek: Stekle p****e s tanki na mejo
| 29. april 2008 | Razno | kronist
Ne morem verjet: Anja Tomažin, Janja Vidmar in Violeta Tomič, cvet babje inteligence, v Piramidi udrihajo po zunanjemu ministru Ruplu, češ kakšna šleva je, da ne odstrani tistih cvetličnih korit na Jorasovi evropski poti. In baje so Slovenci Rijeko za 30 let posodili Hrvatom, pa jo pozabili zahtevati nazaj. Kar 20 arboretumov bi lahko zasadili na ozemlju, ki so ga Drnovšek in ostali pizdontarji prodali ali oddali Hrvatom, proti temu so štiri cvetlična korita malenkost. Jao.
24ur.com RSS Feed
| 29. april 2008 | Razno | Jure
OMG!
NLB: Mastne šale, grozni nasveti
| 25. april 2008 | Razno | kronist
Nedavno sem si ogledal Omizje, na kateri je cvet slovenske ekonomske inteligence razpravljal o dokapitalizaciji NLB. Kot je bilo pričakovati, je pri tem z nepremišljenimi izpeljavami blestel Igor Masten z ljubljanske Ekonomske fakultete, presenetljivo pa mu je sekundiral Peter Groznik iz Gantarjeve KD. Najprej me je zmotilo, da so slednjega predstavljali kot predsednika nekakšnega strateškega sveta vlade, čeprav dr. Peter ob vseh milijardah, s katerimi žonglira v KD, za predsedovanje verjetno nima preveč časa. Ampak verjetno na RTVju raje zavajajo gledalce z v neodvisne strokovnjake preoblečenimi morskimi psi na slovenskem finančnem trgu.
No, dr. Masten je najprej gledalcem razložil, kako je NLB “too big to fail” in da je dokapitalizacija nujna za zdravje slovenskega bančnega sistema (ok, sam ne mislim, da je stanje tako kritično). Do tukaj približno seže njegovo racionalno razmišljanje. Takoj potem je namreč zatrdil, da kot zasebnik, delničar NLB, pri dokapitalizaciji nikakor ne bi sodeloval. Je predrago. On bi se ozrl malce naokoli, če je kje kaj boljšega za kupit. Najraje ne v bančnem sektorju, ta se zdaj itak potaplja. In potem je dr. Masten nadaljeval v pokroviteljskem tonu, češ kako slabo je, da je NLB v rokah države.
Mislim, vse kar je prav! Mali delničarček, ki bi NLB v težavah zapustil tako hitro, kakor bi ga noge nesle, kritizira državno lastništvo največje slovenske banke? Kritizira tisto državo, ki zagotavlja trdnost slovenskega finančnega sistema z dokapitalizacijo, medtem ko v isti sapi zagotavlja, da bi sam spizdil ob prvi priložnosti? Takšne lgorje je imel za lastnike Bear Stearns - ti so vrednost delnice banke iz 100 dolarjev uspeli spraviti na vsega dva, tako da je moral posredovati Fed. Dr. Masten je s svojim ekspozejem dokazal, da je državno lastništvo v sedanji situaciji najboljši garant za trdnost bančnega sektorja v Sloveniji, čeprav je ideološko zaslepljeno v znani maniri palamudil o zagovednem državnem menedžiranju. (Ob tem je dr. Masten tudi govoril o kapitalski ustreznosti, vil roke ob domnevno kritični situaciji NLB ter se skliceval na zanesljive vire - pa ne, da tudi on hodi na kavice z Ano Jud?!).
Dr. Groznik je bil sicer skozi oddajo dokaj miren, zaneslo ga je edino, ko je svetoval direktorjema Triglava in NLB, Kociču in Kramarju, naj nikar ne ukinjata zavarovalniškega produkta NLB Vita. Tega je NLB razvila v sodelovanju bančno-zavarovalniške skupine KBC, ob vstopu Triglava v NLB pa bi bil ta produkt konkurenčen Triglavovim. Dr. Groznik je ob tem posvaril direktorja, da bi bila ukinitev NLB Vita v nasprotju z evropskimi direktivami, saj te nalagajo podjetjem, da morajo ponuditi potrošnikom najboljše produkte. Za takšno direktivo še nisem slišal, kolikor vem, lahko podjetje na trgu svobodno ponudi ali z njega umakne produkt. Ampak škoda, da se dr. Groznik tega ne drži v primeru KD - njihovi produkti niso bogve kaj. Al kaj?
Oprostite, tehnične motnje
| 24. april 2008 | Razno | Jure
DD je bil zadnje čase več offline kot online. Čeprav pinkponk s tehnično podporo še ni zaključen, upam, da bo odslej bolje. Nasvet: tace stran od IX Web Hostinga. Tipičen primer ponudnika gostovanja, ki proda več kot ima zmogljivosti, nato pa ob vrhuncih strežnik MySQL razumljivo podleže. Vsem, ki se soočajo s problematičnimi zmogljivostmi MySQL strežnika, priporočam tale vtičnik. No, druga možnost je seveda zamenjava gostovanja; v tem primeru priporočam kar slovenskega hitrost.com, ki navdušuje tako pri hitrost kot pri podpori.
Gre demokracija skozi želodec?
| 23. april 2008 | Svet, Razno | MI
Želodec…
Stavkovni val je torej zajel Slovenijo. Dolgo se je napovedoval, dolgo se je o njem govorilo in končno je tu. V obliki stavk sindikatov javnega sektorja. Stavkali bodo torej sodniki, v zadnjem trenutku so stavko odpovedali zdravniki, učitelji se še niso odločili. Kompromisi, ki jih vedno bolj nepopularna vlada mora sklepati pred volitvami, so ta val nekoliko zajezili, a kljub temu ostaja nezadovoljstvo veliko, število potencialnih stavk pa vse večje. Naj za to krivimo tega ali onega ministra, to ali ono nesposobnost ali ošabnost vlade, kljub temu moramo priznati, da gre za precej širši fenomen. Po celi Evropi se pripravljajo na stavke ali pa z njimi grozijo. V Nemčiji poštarji, v Veliki Britaniji učitelji, v Franciji novinarji.
In kaj je temeljna zahteva vseh stavkajočih? Ponavadi izboljšanje plač, nekoliko redkeje izboljšanje pogojev dela. Vsi stavkajoči so mnenja, da je njihovo delo vredno več, kot dejansko zaslužijo. Najbrž ne zato, ker je njihovo delo na sebi več vredno, kot pa zanj dobijo plačano, ampak predvsem zaradi nesorazmernosti, ki jo občutijo v primerjavi s plačami drugih primerljivih poklicev. Ne torej zato, ker dobijo malo, temveč zato, ker dobijo manj. Na delavskih demonstracijah smo lahko poslušali eno in isto argumentacijo: če je denarja dovolj za menedžerske prevzeme in za bajna izplačila, ga bo pa ja dovolj še za delavske plače. Vsakič znova, ko se govori o vrednosti določenega dela, se ne postavlja toliko vprašanje, koliko je to delo vredno, kaj obsega in zakaj ga potrebujemo, temveč koliko zanj zaslužijo v kateri drugi državi. In ko govorijo o povišanju, ponavadi mislijo na izravnavo. Plače javnega sektorja so še posebej občutljive za to. Povišaš eno in padejo vsi dogovori.
V vsesplošni ekonomski blaginji, v nenehoma rastočem gospodarstvu je v tem čudežu vzhodne Evrope popolnoma normalno zahtevati več. Z vseh strani poslušamo zgodbe o gospodarskem uspehu, gospodarskem čudežu, napredku in razvoju, že skorajda dve desetletji nas pumpajo z zgodbo o uspehu. Slovenija je v tem času dobila multinacionalke, tajkune in, kot se za zgodbo o uspehu spodobi, tudi listo najbogatejših Slovencev. A doslej se ta razvoj ni pretočil z vrha proti dnu. Kmalu tudi nova velika zgodba – recesija – ne bo mogla zavreti vsesplošne zahteve po povišanju plač.
Daleč smo očitno od Henryja Forda, tega markantnega lika naše polpretekle zgodovine, ki je v svojih spominih zapisal, da nikoli ni prihranil več denarja kot takrat, ko je delavcem podvojil plačo. Delavci so zato veliko bolj redno prihajali na delo – absentizem je takrat predstavljal precejšen problem za industrialce – in se obenem tudi nehali pritoževati, stavkati, demonstrirati in sabotirati. Glavni argument sindikalnega boja – povišanje plač – jim je ukradel sam lastnik tovarne, njihove aspiracije pa uničil s tem, da jih je enostavno vključil v proizvodnjo. Glavni razlog za uspešnost tega ukrepa ni bil zgolj v tem, da je zgolj povišal plače, temveč jih je povišal glede na ostale industrialce. Delati za Forda je postal celo nekakšen privilegij in vir samozadovoljstva.
A zdi se, da je danes problem drugačen. Niso delavci tisti, ki jih primanjkuje, temveč je dela daleč premalo, da bi ga vsi opravljali. Delavcev ni več potrebno privabljati in mamiti. Zlahka jih dobimo. In če bodo ti zahtevali preveč, dobimo zlahka še cenejše in še cenejše, tudi take, ki bodo delali praktično zastonj. Gromozanske industrijske korporacije, ki so se rodile v ZDA in Evropi, danes obstajajo le še v Aziji. In tudi samo delo je postalo precej nevredna beseda, nekaj, kar povezujemo z Azijci in tretjim svetom, z migranti in reveži.
A ta problem je pravzaprav zgolj minimalen. Še večji problem je v tem, da danes vrednost sploh ne izhaja več iz dela. Če je za neko blago potrebno dvakrat več dela, kot za neko drugo blago, bi to blago moralo v povprečju tudi stati približno dvakrat več. Tako pravijo klasiki politične ekonomije, tako pravi zdrav razum. A danes ta enačba vseeno ne velja več. Večina bogastva, se zdi, ne prihaja iz dela temveč iz nekaterih drugih naslovov – trgovanja z delnicami in valutami, finančnih špekulacij, monopolnih ureditev in sumljivih državnih projektov. Liste najbogatejših so se izpraznile industrialcev, kot je bil Henry Ford. Delati za denar, se zdi, je danes nerentabilno. Zakaj bi delali za denar, ko pa lahko denar dela za nas. Pravzaprav so edini, ki lahko vrednost še vedno primerjajo z delom, ravno poklici javnega sektorja. Šolniki, zdravniki, sodniki – brez njih ne more funkcionirati nobena država in v tej stabilnosti zaposlitve se zato tudi zlahka lahko primerjajo eden z drugim.
…demokracija…
A kaj ima vse to opraviti z demokracijo? Lahko bi rekli, da popolnoma nič in lahko bi ravno tako rekli, da popolnoma vse. In najbrž bi bila oba odgovora popolnoma pravilna. Demokracija lahko – kako demokratično – pomeni toliko različnih zadev, kolikor demokratičnih subjektov o njej govori. Ta eterični pojem se vdaja vsakomur in lahko pomeni praktično karkoli. Kot je to ubesedil George Orwell je kar se tiče besede demokracija, problem ne le v tem, da ne obstaja nobena splošna definicija, ampak tudi, da se vsak poskus definirati to besedo sooči z vsesplošnim odporom. A ravno to je lepota te besede brez pomena, besede, ki lahko pomeni dve popolnoma nasprotni zadevi in zato tudi lahko zavzema centralno pozicijo v naših političnih diskurzih. Zato ji tudi nihče ne nasprotuje, nihče ne more reči, da se ne zavzema za demokracijo, pa čeprav od časa do časa kdo uveljavlja mnenje, da jo je bržkone nekoliko preveč in bi jo bilo potrebno nekoliko uravnovesiti in sprostiti. Skorajda je neverjetno, da je bila ta beseda nekoč označevalec radikalcev, obtožba in žalitev obenem, popoln škandal. Podobno kot je to kasneje postala beseda »komunist«. Demokracija danes ni več nikakršen škandal.
Še ena definicija najbrž ne bo prepričala nikogar. A poskusimo lahko vseeno. Demokracija še vedno ni diktatura niča, ki bi ga vsakdo zapolnil glede na lastno mnenje ali interes. Kljub vsemu obstaja hegemon pomen. Kaj pomeni demokracija v Sloveniji? Kot prvo je demokracija predvsem nasprotje jugoslovanskemu komunizmu. Kot tolikokrat doslej se je demokracija tudi v Sloveniji definirala kot nasprotje orientalnemu despotizmu. Tako je bilo v stari Grčiji, tako je bilo v revolucionarni Franciji in tako je v samostojni Sloveniji. Kot prvo je demokracija nasprotje Orientu, temu večnemu domovanju despotov, diktatorjev in teroristov, in zato tudi zna imeti določene rasistične konotacije. Kot drugo pa pomeni svobodo pred vmešavanjem neke arbitrarne oblasti, despota ali Partije, in zato torej pomeni stranke, volitve in svobodni trg.
A če je demokracija poistovetena s svobodnim trgom, kako lahko pomeni kaj drugega kot institucionalizirano sebičnost in vsesplošno zavist. Ali lahko pomeni kaj drugega kot pa merjenje in premerjanje plačil, kaj drugega kot višina plače? Enakost, ki se je da natančno izmeriti. Danes je pravi demokratični subjekt stavkajoči uslužbenec, ki se zavzema za višjo plačo. Višjo glede na tisto, ki jo dobiva kdo drug. In kako bi lahko bilo drugače. Kot to pove Jacques Ranciere je v praksi posameznik-potrošnik poistoveten z likom uslužbenca, ki sebično brani svoje zastarele privilegije. Niso, kot je to povedal Bajuk, volitve maša demokracije (ali v sekularni, Türkovi različici, praznik demokracije), temveč so to stavke. In v prvi vrsti stavke sindikatov javnega sektorja. Najbolj učinkovite in najbolj pogoste stavke danes.
…in škandal
Če je demokracija poenotena s svobodnim trgom in zato za večino ljudi pomeni predvsem stabilno službo, spodobno plačo in normalne cene, je nekaj najbolj demokratičnega zavzemati se za te dobrine. A poglejte kdo se za te dobrine sploh še lahko bori. Ne več delavci v avtomobilskih tovarnah, ne več delavci v velikih industrijskih korporacijah in rudnikih – vse to so tradicionalna mesta stavk – temveč javni uslužbenci. Zdravniki, sodniki in učitelji, vsi nepogrešljivi za funkcioniranje katerekoli države in katerekoli ekonomije. Zato pa tudi so v privilegiranem položaju, ko si lahko izborijo boljše plače, pa naj se z njihovimi zahtevami strinjamo ali ne. Na nek način so ti sindikati zastarele organizacije. Organizacije, ki pripadajo bolj kot naši, Fordovi dobi. Delo, ki je nujno potrebno, delo, ki ga ni mogoče izvoziti in s katerim je potrebno delati kompromise. Delo, ki je skoncentrirano in ki se zato tudi lahko organizira v močne sindikate.
Sindikati v zasebnem sektorju ne morejo izvajati tolikšnih pritiskov. Velik del delavstva namreč ostaja izven njih. Ne sicer po njihovi krivdi, temveč zaradi sprememb v ekonomiji sami. Prekerne in fleksibilne delavce, te vedno številčnejše rezerviste sodobnega kapitalizma, je težko združiti in organizirati. Kot prvo niso več združeni pod eno streho tovarne, ampak so razpršeni vsepovsod. Tudi niso nujno potrebni, ampak so zlahka premestljivi z enega konca sveta na drugega. Obenem pa njihov delodajalec ne kandidira na volitvah in ne rabi delati nobenih kompromisov, pravzaprav sploh ne potrebuje te države. Eden od problemov, ki jih bo socialna Evropa morala razrešiti v prihodnosti je kako organizirati, kako združiti to razpršeno delovno silo – multitudo, če želite – in kako si izborila politično participacijo, torej zahtevala svoj delež zgodbe o uspehu, svoj del pogače za svoj želodec.
V Franciji se je odvila neka druga stavka, o kateri ni bilo veliko poročil v slovenskih medijih pa čeprav je del mnogih poskusov kako organizirati prekerno delavstvo. Gre za stavko sans-papiers v Parizu. Stavkajoči so večinoma zaposleni v trgovinah, restavracijah in barih, zahtevajo pa, da se njihov status uredi in njihovo bivanje v Franciji legalizira. Sans-papiers zapolnijo velik del pomanjkanja delovne sile v teh ne ravno privlačnih poklicev in so jih zato pri zahtevah podprli celo delodajalci. Škandalozne zahteve, ki so že izzvale klice, da naj država sans-papiers enostavno izžene. Tudi tu gre demokracija skozi želodec, a v tem primeru gre ob njej tudi marsikomu na kozlanje.
GSO: da, ne, mogoče?
| 18. april 2008 | Razno | Jure
Vprašanje gensko spremenjenih organizmov je za politologa izvrstno področje; imate vse: nepregledno število interesov in pogledov, skrite in manj skrite, znanost na eni in drugi strani, kompleksna pravna vprašanja, trk med milijarde in milijarde vredno industrijo in revnimi mehiškimi kmeti, strateške premisleke…
V tej godlji se seveda ni lahko znajti. Po eni strani seveda nočete obveljati za zaviralca presvetlega napredka, kot tovariš tistih, ki si v strahu pred brezžičnim ruterjem v vaši delovni sobi natikajo na glavo aluminijasto folijo… a po drugi strani veste, da ljudem in podjetjem pač ne gre brezpogojno verjeti, ko gre za milijarde in dolgoročne (strateške) interese. Ko se vprašanje GSO še neizogibno poveže predvsem s korporacijo, kot je Monsanto, kjer lahko izjavo o korporativni odgovornosti mirne duše uvrstimo na predal “fikcija”, poročilo o korporativnem državljanstvu pa bi znali zaupati samo Le Carreju, odgovori ne morejo biti lahki.
Lahko so samo partikularni - kakšen je moj interes oziroma interes moje države? Meni kot kupcu z relativno zadostno kupno močjo GS hrana ne prinaša ničesar. Za moje potrebe lahko kupim dovolj konvencionalno pridelane hrane, lahko si privoščim hrano, ki je pridelana na biološki način. Tehtanje med potencialnimi tveganji in potencialnimi prednostmi se pri meni, kot pri večini pripadnikov (relativno) razvitega sveta, pač ne izide. Epidemija debelosti v razvitem svetu priča, da nam hrane količinsko ne manjka; morda je čas, da se vprašamo, kaj jemo, postavimo kakovost pred količino.
Slovenci, ki imamo skoraj vsi na podeželju starše, sorodnike, prijatelje, … imamo pri tem prednost; vemo, da je piščanec, ki je prosto tekal po travi, drugačnega okusa, vonja in strukture kot tisti, ki ga kupimo v bližnji trgovini. Zares dobre tradicionalne nedeljske juhe ni mogoče skuhati iz katerekoli govedine. Vemo, da pri jabolku ni najpomembnejša popolna oblika in velikost. Tak je pogled z moje perspektive.
Kaj pa pogled iz slovenske? Hja, ne bom se razglašal za agro strokovnjaka, a takole common sense mi pravi, da slovensko kmetijstvo v dirki s francosko, poljsko, ameriško… agroindustrijo nima nobenih možnosti. Ekonomije obsega preprosto opravijo svoje… Vse dokler se gremo tekmovanje po količini, donosu na hektar, izplenu mleka na kravo… Zgodba pa se verjetno lahko spremeni, če se pred količno postavi kakovost. Morda bi v tem pogledu pred uvajanjem GSO veljalo iti po poti naših avstrijskih sosedov, ki načrtno spodbujajo okolju prijaznejše kmetovanje. In tako se zgodi, da kupite bio jogurt Ljubljanskih mlekarn, v njem pa avstrijsko mleko.
V tej poti je seveda ključnega pomena brading, diferenciacija. Potrebno je prodati hrano kot slovensko, kot drugačno, kot “boljšo”, izkoristiti avtohtone slovenske vrste, ki jih drugje pač ni. V času, ki se nam obeta, ko bo očitno semena (in še marsikaj) nadzorovala peščiča globalnih korporacij, v času globalne uniformnosti, se bo morda splačalo biti drugačen. Govedo redijo marsikje, a le za Kobe beef je mogoče postaviti nesramno visoko ceno. Isto za bordojca, vodo Evian, finski kruh…
GSO: da, ne, mogoče? Ne vem. Vem pa, da želim ohraniti izbiro, izbiro zame kot potrošnika in izbiro za pridelovalce. Bi kupil GS hrano v Mercatorju? Ne, hvala.
Loading ...
