Za začetek pojasnilo: Mladinamit je šel tokrat predaleč. Četudi Grims zlorablja jako mladoletne otroke za politikansko promocijo, tega Mladini res ni potrebno početi. You know better than that! Moja malenkost bi itak prepovedala vsako fotografiranje otrok s politiki. Iz principa.
Toda Repovž je hkrati pridelal zelo dober uvodnik, ki pa ga je potrebno prebrati. Objavljam v celoti, poudarki pa so moji.
Ta teden se je vnela javna razprava o tem, kako si Denis Sarkić, tiskovni predstavnik SD, ne bi smel privoščiti primerjave med Brankom Grimsom in Josephom Goebbelsom. Kot tiskovni predstavnik največje stranke pa take primerjave na Facebooku ne bi smel objaviti, je kričala ena novinarka. Druga je razburjeno govoričila, kako neustrezno je primerjati nacista z Grimsom, da se to v političnem prostoru ne spodobi, sploh če to počne tako pomemben funkcionar.
Denis Sarkić je bivši fotograf Mladine. Hecen, a luciden, po odhodu z Mladine pa je bil nekakšen videoreporter za Vest.si. Nato ga je Pahor iz nerazložljivih razlogov povabil za strankinega tiskovnega predstavnika.
Sarkić vedno kakšno ušpiči. Je nepredvidljiv. Tak je. In kdor ga zaposli za svojega tiskovnega predstavnika, mora to vedeti. Ampak tokrat se je nanj usul plaz neupravičene kritike. Predvsem zato, ker je Sarkić hote ali nehote odprl pomembno temo. Pomembno za novinarstvo in javnost. Predvsem pa pomembno za oceno razmer v tej državi. Pomembno temo najprej zato, ker tako nazorno kaže dvojne standarde slovenskega novinarstva.
Ko Janez Janša, Branko Grims in drugi predstavniki SDS vsak dan obtožujejo leve stranke, da so naslednice komunističnega režima (pri čemer je ta komunistični režim prikazan kot režim najhujšega stalinističnega tipa), noben medij ne reče, to je pa nedopustno, to se pa ne spodobi, to je pa sovražni govor. Seveda ne. Zakaj ne? Ker se Janše in Grimsa bojijo – in zato je Janši dopuščeno tako rekoč vse. Lahko zmerja, lahko laže, ampak do njega se bodo vedno vedli spoštljivo. Tudi ko ga ujamejo na kolosalni in pokvarjeni laži.
Če pa si novinar in napadaš Pahorja ali Sarkića, pa vnaprej veš (in to je temeljna razlika med dojemanjem demokracije na levi in desni), da ne bo sledilo maščevanje. Tu se kaže drobna poniglavost novinarske skupnosti. Naj jo utemeljimo še na drugem primeru: ko je Gregor Golobič prikril, da je solastnik Ultrine hčerinske družbe, so vsi po vrsti ponavljali, da mora Golobič odstopiti. In prav bi bilo, da bi odstopil. A ko Janša in njegovi ponaredijo dokument, podtaknejo popolnoma zlagano zgodbo predsedniku republike Danilu Türku, gre za naklepno grdo dejanje, pa isti pogumneži, ki danes mrcvarijo Sarkića, obmolknejo. To je preračunljivost in strahopetnost. Ne pravimo, da nima resnih temeljev.
Janša je maščevalen in si vse zapomni. In čistke po medijih je že delal in jih bo spet. A če novinarje vodi takšna strahopetnost, naj zamenjajo poklic. So se odzvali, ko je Janša primerjal sedanjo vlado z Gadafijevim režimom? Ne. So se odzvali, ko je Grims Türka primerjal z Waldheimom? Ne. So pa seveda poskočili, ko je nepomembni in politično obrobni Sarkić skupaj objavil fotografiji Grimsa in Goebbelsa. In to zgolj na svojem Facebooku.
A preidimo k bistvu. Je res nedopustno primerjati Grimsa in Goebbelsa, Janšo in Hitlerja? Seveda ne gre za to, da bi bila Janša in Grims zločinca, nacista. Gre za to, da uporablja SDS, in najbolj SDS poosebljata prav Janša in Grims, metode političnega boja, ki so jih ne samo uporabljali, ampak v knjigah tudi vestno popisali prav nacisti.
Seveda je zadeva srhljiva. A ni srhljiva primerjava, srhljiva je uporaba metod. Hitler v Mein Kampfu o učinkoviti propagandi: dva pogoja sta zanjo, pravi, prvi pogoj je laž: »Dojemljivost množic je zelo omejena in njihov razum je šibek. Obenem pa ljudje hitro pozabljajo. Ker je tako, se mora zares učinkovita propaganda omejiti na peščico najnujnejših zadev, ki jih mora izražati z jedrnatimi, stereotipnimi formulami. Široke ljudske množice se dajo lažje spriditi v globljih plasteh svoje čustvene narave kakor pa zavestno ali hote, zato v primitivni preproščini svojega duha laže nasedejo debelim lažem kakor majhnim, saj sami v drobnih rečeh pogosto lažejo, a bilo bi jih sram lagati in slepariti na veliko. Od debele, nesramne laži vedno nekaj ostane, celo tedaj, če ji pridejo na sled.« Prepoznate metodo? Pojdimo naprej. Gregor Strasser v Nationalsozialistische Briefe leta 1929: »Mi podpiramo vse, kar škoduje obstoječemu redu … Pospešujemo politiko katastrofe, kajti le katastrofa, zlom obstoječega liberalnega sistema, bo utrla pot novemu redu … Vse, kar utegne povzročiti katastrofo vladajočega sistema – vsaka stavka, vsaka vladna kriza, vsako vznemirjenje državne oblasti, vsaka slabitev sistema – koristi nam.« In seveda na koncu pride Goebbels s svojim znamenitim navodilom iz Dnevnika: »Politika je bolj odvisna od značaja kot od inteligence. Za nas je bolj pomembno pridobiti ljudi s trdnim značajem brez posebne bistrovidnosti, saj je tak človek vedno boljši kot inteligenten človek, ki ni tako značajen.«
Problem Slovenije, pri tem pa še posebej slovenskega novinarstva je, da si ne upa nastaviti tega ogledala in povedati, kaj je tisto, kar predstavlja pomemben del slovenske politične elite. Preberite še enkrat Hitlerjeva, Strasserjeva in Goebbelsova politična navodila. Če ne bi bilo zraven teh treh srhljivih imen, bi verjetno zelo hitro prepoznali, čigave metode političnega boja so danes to. Ko zapisom pritaknemo imena, seveda avtomatično rečemo, da je to prehudo. A kaj je v resnici prehudo? Primerjava?
