Diskriminacija ustvarja žrtve na obeh straneh, pri tistih, ki so diskriminirani, in tistih, ki diskriminirajo. Oboji trpijo.

Druga lekcija črpa iz zloglasnega načela “separate, but equal”, ki je pri eni drugi skupini aktualno tudi v Sloveniji danes. V filmu se zavrti okoli stranišč za pomočnice in gospodarice, ki so morala biti ločena. Črnske pomočnice so lahko brez problema vzgajale, objemale in poljubljale belske otroke, stik njihovih ritnic z WC-školjko za belce pa je povzročal nepredstavljivo histerijo. In tako so črnke v belskih gospodinjstvih dobile ločeno stranišče, ki so jim ga belke nato prodale kot krono civiliziranih odnosov s pripadniki drugih ras. Črnke so morale izkazati hvaležnost. Stvar pač ni bila ravno zastonj.

Stranišče je stranišče, kup keramike z vodno napeljavo in WC-račko. Črnsko ni bilo občutno slabše kot tisto, na katero je sedala belska rit, obe sta služili predvideni funkciji. In vendarle je bilo ponižanje popolno – ne zaradi razlik v funkcionalnostih in dekorju, poniževal je celoten konstrukt, zaradi katerega je bila ločenost sploh potrebna.

Obe lekciji bosta najbrž večno aktualni.

Jean Genet slovenske fotografije, so nekoč zapisali. Tisti, ki je že v tistih časih fotografiral drugačno Slovenijo. Tisto, s katero Lude Mile še danes strašijo male otroke.

Nič več.

Mojster Almodóvar

“I like the story, but at some points it’s taking detours… I like the idea, but there are gaps between the lines. Like something has been missing.” Vrhunsko.

Klasika

v pričakovanju