Verjetno je še prezgodaj za filmsko zarisovanje črte pod ruševine Margareth Thatcher. Baronica, danes senilna, je še živa. Morda je tudi zaradi tega ogled The Iron Lady tako neprijetno opravilo, skorajda nadloga. Film, v katerem je MT zvezda v lastnem osončju. Zunanji dogodki vdrejo le kot hrup, brez konteksta, brez ozadja, razlage in pojasnila. Film o polnokrvni političarki, ki je šla do konca in naprej, brez zaresne politične vsebine. Skorajda nič o Veliki Britaniji, veliko preveč o Maggie, ki na jesen blodi o njem, ki ga ni bilo mogoče kupiti na free market. Brez Meryl bi to šlo samo še na TV in DVD.
The Help bo na letošnji podelitvi oscarjev zagotovo pobral kakšen kipec. Sentimentalna drama o življenju črnskih gospodinjskih pomočnic in njihovih belskih gospodaric je čustveno efektivna, a za resen presežek malo preveč nagnjena k stereotipiziranju. Kljub temu – ali ravno zaradi tega – uspešno poda dve lekciji iz boja ameriških črncev za človekove pravice.
Diskriminacija ustvarja žrtve na obeh straneh, pri tistih, ki so diskriminirani, in tistih, ki diskriminirajo. Oboji trpijo.
Druga lekcija črpa iz zloglasnega načela “separate, but equal”, ki je pri eni drugi skupini aktualno tudi v Sloveniji danes. V filmu se zavrti okoli stranišč za pomočnice in gospodarice, ki so morala biti ločena. Črnske pomočnice so lahko brez problema vzgajale, objemale in poljubljale belske otroke, stik njihovih ritnic z WC-školjko za belce pa je povzročal nepredstavljivo histerijo. In tako so črnke v belskih gospodinjstvih dobile ločeno stranišče, ki so jim ga belke nato prodale kot krono civiliziranih odnosov s pripadniki drugih ras. Črnke so morale izkazati hvaležnost. Stvar pač ni bila ravno zastonj.
Stranišče je stranišče, kup keramike z vodno napeljavo in WC-račko. Črnsko ni bilo občutno slabše kot tisto, na katero je sedala belska rit, obe sta služili predvideni funkciji. In vendarle je bilo ponižanje popolno – ne zaradi razlik v funkcionalnostih in dekorju, poniževal je celoten konstrukt, zaradi katerega je bila ločenost sploh potrebna.
Jean Genet slovenske fotografije, so nekoč zapisali. Tisti, ki je že v tistih časih fotografiral drugačno Slovenijo. Tisto, s katero Lude Mile še danes strašijo male otroke.
“I like the story, but at some points it’s taking detours… I like the idea, but there are gaps between the lines. Like something has been missing.” Vrhunsko.
