DRUGI DOM

Sex is not the enemy

Not your everyday p0rn

Težko bi me kdorkoli spravil v predalček tehnoutopista, a internet dejansko spreminja družbo na vedno nove načine, ki bodo družboslovce v prihodnosti še precej zaposlovali.

Dokazni primer: Tumblr.

Tumblr je spletna storitev za instantno bloganje skoraj brez vsakega ukvarjanja s tehnikalijami. Dokaj priljubljena, a sociološko zanimiva predvsem iz drugega vidika: Tumblr je prva destinacija za bloge, ki bi jih zaradi eksplicitno seksualnih vsebin kak precej bolj puritanski Google/Blogger/YouTube kaj hitro pobrisal.

In tako je svoj domek našla povsem nova oblika osebnega izražanja, ki bi bila še pred kratkim povsem nepredstavljiva; ne samo zaradi tehnoloških omejitev, še bolj zaradi družbenih norm, ki so doživetja dolgo časa strogo ločile na javna in intimna. Danes?

Danes številni blogi na Tumblerju izzivajo tako prostaško komercialno eksploatacijo uniformirane spolnosti s katero nam vsak dan prodajajo pralne praške in avtomobilske gume kot tudi religiozno navdahnjene budalaštine na temo krivde in greha. Rezultat je seveda izjemno zanimiv. Ne samo, ker se dobesedno pred našimi očmi rušijo zelo trdožive družbene norme, kar je za družboslovca vedno sekirca v medu, temveč ker ponuja radikalno drugačen pogled na spolnost – odprt, vključujoč, optimističen in raznolik.

Osebno mi je najbolj všeč blog Sex is not the enemy, ki v slogu “anything goes” meša arty/amaterske/p0rn foto vsebine s kritiko dominantnih seksualnih norm in praks.

Anonyme Pornographen

Dve za pokušino:

Having Sex (Polaroids), Ryan McGinley

Joshua Tree, 1951: A Portrait of James Dean

Naslednje leto

The Kids Are All Right

Parade, peticije, kampanje vseh sort… so nedvomno potrebne, a nič ne bo pokopalo sovraštva in debilizma raznih ludih mil, kmetijskih pospeševalcev in amoralnih teologov ter zmanjšalo socialno distanco med manjšino in večino bolj temeljito kot dobri, stari Hollywood. Proti Julianne Moore pač nimajo šans.

Tracey Thorn – Why Does The Wind?

Preproste stvari so najtežje.

Morning Music

Ha, priznam; preden so prilezli v LJ, jih sploh nisem poznal. Ne gledam MTV-ja.

Od takrat ni boljše muzke, ki bi lahko zjutraj pospremila do službe. Nabito z energijo, nič prav res novega, zelo popy, a vseeno deluje. Avdio red bull. Privij do max. Včasih je lahko vse skupaj zelo simpl.

Kulturniški

Baje je na talentirani oddaji zmagalo 7-letno dekletce. Nisem gledal, a tisti, ki so, ob tem pa se tudi poklicno ukvarjajo z osebnostnimi motnjami, pravijo, da deklina kaže vse znake narcisoidno strukturirane osebnosti. Kakor koli že, četudi se motijo, bi moja malenkost nad starše, ki otroka pri teh letih pahnejo v brezno šovbiznisa najslabše sorte, prec poslala socialno, pedofilski Sloveniji pa na nacionalki začela masovno vrteti oddaje z razvojnimi psihologi. Tistimi pravimi, ne onimi iz ministrstva za kmetijstvo. Hecno, nacija, ki se ji pri neki drugi temi, povezani z otroci, ne da dopovedati ničesar, ker že itak vse ve, sploh ne reagira ob tej medijsko-dobičkarski eksploataciji otroške pocukranosti. Na RŠ je zjutraj padla izjava v smislu “Pri 7.  na Talentu, pri 21. na horsu”. Upajmo, da ne, a ne bi bilo ravno povsem nepričakovano.
…
Sicer pa, kaj reči o naciji, baje jako kulturni, kjer stanje glasbenega okusa v popolnosti opiše prispevek Slovenci in okus za glasbo – ujeti med 80. in MTV-jem. Ni mogoče spregledati ironije, da ga je objavila institucija, ki je v zadnjih letih vsaj na televizijskem delu postala največji glasbeni škodljivec, ki se lahko mirne duše postavi ob bok patetičnim hitom, antenam in drugemu radijskemu šodru. Turbofolk javna televizija in odsotnost vsake pametne politike pri podeljevanju radijskih frekvenc, koncertno sceno za množice pa rešuje mobilni operater.

…

Lady Gaga, Alejandro. Ne vem, kdaj sem se nazadnje tako zabaval ob videospotu. Za nekoga, ki je odraščal v zlatih letih videospotov, gre za absolutni užitek, ki presega vprašanje dobra/slaba muzika. Ko se v nekaj minut skoncentrira dediščina euro dance trasha (Ace of Base, anyone?) in več ali manj celotni imaginarij Madonne, pri tem pa ni mogoče definitivno odgovoriti ali gre za hommage ali pa parodijo, je nasmeh pač neizogibno tukaj. Kič definira pomanjkanje mere, pretiravanje, a ko pretiravate s kičem, se lahko zgodi celo nekaj zanimivega. Vsekakor bi jo leta 2010 na vrhu globalne popbiznis mašinerije lahko odnesli slabše. OK, ne nujno slabše; manj zabavno pa zagotovo.

A Single Man

Na A Single Man sem pa čakal kar dolgo, saj nič ne kaže, da bi film slovenske kinematografe kaj posebej zanimal, pa tudi tisti “drugi” ponudniki so nenavadno počasni. Studiem v bitki s pirati včasih celo uspe – vsaj za nekaj časa.

Ni pošteno, da ti nekdo, ki ga slavijo kot rešitelja Guccija, že pri prvencu posname nekaj, kar pobira nominacije in nagrade. Fordov režiserski pristop je seveda popolnoma oblikovalski (ja, tu je tudi Jon), svet na ekranu je zdizajniran do zadnje podrobnosti in le malokdaj so 60. leta izgledala tako presneto dobro. Vizualna mojstrovina bi se lahko hitro pogreznila vase (v daljšo reklamo za moško toaletno vodico), če zadaj ne bi stali poštena zgodba, Colin Firth na vrhuncu kariere in Julianne Moore, ki pa je itak narejena za to obdobje in tovrstne filme. Če malo stereotipiziramo: ne spomnim se velikega hollywoodskega filma, kjer bi bil pogled bolj in-your-face gejevski.

Ob ogledu sem povezal še dokumentarec Valentino: The Last Emperor o cca. zadnjem letu pred “upokojitvijo” legendarnega modnega oblikovalca. Če je Ford multitalentiran, popkulturno in korporativno nakonektan fenomen, se je Valentino Garavani spoznal samo na to, kako ženske z obleko spremeniti v filmske zvezde. Nič drugega ga v življenju niti ni zanimalo in eno boljših scen pridela druga oblikovalska legenda, Lagerfeld, ki mu na resnično spektakularnem rimskem praznovanju 45. obletnice znamke Valentino na uho, ne vedoč, da ga snemajo kamere, prišepne “Compared to us, the rest are making rags”. Valentino je dokumentarec, ki je zanimiv že zaradi tega, ker da v pogled v svet, ki je svetlobna leta oddaljen od izkušenj “ostalih” 99,9%, v začetku sovražil, žegen pa je dal šele, ko je v Benetkah doživel pol ure trajajoče standing ovations. Prava italijanska legenda.

Forda in Valentina povezuje razvpita Anna Wintour, ki jo je po filmu Devil Wears Prada mogoče spoznati še po dokumentarcu The September Issue. Pogled v samo žrelo modne industrije. Nič fordovskega intelektualizma in italijanske romantike, gre za biznis.

Imagerie par résonance magnétique

Čisti p0rn for pop connoisseurs. Charlotte Gainsbourg, hčerka Jane Birkin in Sergeja Gainsbourga. Lani v Trierjevem Antichristu in z nagrado za najboljšo igralko v Cannesu, letos z albumom IRM – imagerie par résonance magnétique – izpod rok Becka.

Okolju prijazen pop. Včasih paše.

Seu Jorge

The Life Aquatic with Steve Zissou? Meh, toda soudtrack s coverji klasikov Davida Bowieja izpod kitare otroka brazilske favele Seua Jorgeja je… presežek.

Spodaj Rock ‘n Roll Suicide, na YouTubu še več.

Män som hatar kvinnor

Skandinavski teden ;)

Män som hatar kvinnor ali The Girl with the Dragon Tattoo je švedski triler, solidni whodunnit, ki ohrani zanimanje kljub skoraj 2 urama in pol. Švedski kolorit pomaga, pa tudi dejstvo, da je bera zanimivih trilerjev zadnje čase bolj uborna (Shutter Island bo Scorsese verjetno hitro pozabil). Če komu kaj pomeni; Roger Ebert mu je dal vse zvezdice.