Arhiv (Pop)kultura
Viennese stablemen
| 17. junij 2008 | Slovenija, Svet, (Pop)kultura | abaris
Pohvale POP-u, da so opazili kako se je “Colbert za revne” režal na račun majhnosti naše države, vendar pa so žal spregledali ta del oddaje:
Les Chansons d’amour
| 12. junij 2008 | (Pop)kultura | Jure
Les Chansons d’amour, francoski popmusical, je kot nalašč za to presneto vreme. Nominiran za Zlato palmo, izvrstna igralska ekipa… Pariz.
Human, All Too Human
| 2. junij 2008 | (Pop)kultura | Jure
Human, All Too Human je BBC-jeva serija o treh verjetno najpomembnejših filozofih, ki so zaznamovali naš čas in naše razumevanje sebe ter sveta okoli nas. Nietzsche, Heidegger in Sartre - njihovo delo in njihova človeška zmotljivost, nemoč in ujetost. Dostopno na You Tubu in prek tistih poti, ki ravno danes rušijo filmsko industrijo kot smo jo poznali.
The Mist (2007)
| 18. marec 2008 | (Pop)kultura | Jure
The Mist (2007), posnet po noveli Stephena Kinga, je prvo letošnje filmsko presenečenje. Inteligentni horror in pravi poklon B produkciji. S tistim pravim filingom grozljivk iz 70., 80. let in zgodbo, primerno za današnji čas. Grozljivke, tiste dobre, so vedno bile (tudi, predvsem) politični filmi. The Mist bo verjetno za silo funkcioniral tudi kot običajni pofl, kljub temu, da so - zaradi prej omenjenega poklona - pošasti tehnično primitivne, krvi pa verjetno premalo.
Legenda
| 10. februar 2008 | (Pop)kultura | analizator
Here I am at a famous school
I’m dressin sharp ‘n I’m
Actin’ cool
I got a cheerleader here wants to help with my paper
Let her do all the work ‘n maybe later Ill rape her
Ubranite se odvisnosti od glasbe
| 9. januar 2008 | Slovenija, (Pop)kultura | kriptoproletarec
Na spletnih straneh Zdravstvenega doma v Novi Gorici, v razdelku Zdravljenje odvisnosti, nas opozarjajo na nevarnosti glasbe (pri tem seveda mislijo na razne pojavnosti rock glasbe) v obliki citatov. Starši, zaščitite svoje otroke pred nevarno odvisnostjo!
Zelo strokovno podkovana obrazložitev odvisnosti od glasbe. Dodali bi lahko še odvisnost od verovanja in udeležbe verskih obredov, kjer smo ravno tako priča podobnim pojavom množične psihologije kot na rock koncertih. No, programa odvajanja od te odvisnosti žal ne ponujajo.
O vplivih glasbe
Bruce Springsteen
Delaš najboljše po svojih močeh, upaš, da bo tvoje delo potegnilo iz poslušalcev na dan kar največ dobrega in da bodo vsaj del tistega, s čimer se strinjajo v pesmi, zaživeli v vsakdanjem življenju. Rock n’roll pa je lahko tudi hladen in okruten, je dvorezen meč. Ko postane njegova vsebina kult osebnosti, je to slepa ulica, ki pelje v izničenje in razvrednotenje osebnosti.Bob Dylan
Upam, da je moja glasba nekako zdravilna. V svetu je že dovolj tonov, ki jih občutim kot bolestno glasbo, ki jo ustvarjajo bolni ljudje za bolne ljudi.Aleksander Mežek
Menim, da je največ današnje popularne glasbe take, ki deluje na erogene cone in spodbuja seksualnost. Naslednja točka kamor “udari” glasba, so čustva, tretja točka pa je razum, četrto, najvišje področje, ki se nahaja nad človekom, pa je duhovnost.Iggy Pop
Glasba me dvigne do stropa. Ne čutim nobene bolečine, ne zavedam se dogajanja okoli sebe. Čutim samo glasbo in ko se vržem v morje ljudi pod morjem, obstaja samo občutenje glasbe, razpoloženje. Hočem odpreti tok energije. Lahko jo začutim. Dviga se po telesu do po vratu do glave, kjer kar nekako eksplodira…Jim Morisson
Že s pogledom na množico ljudi psihološko diagnosticiram. Ekipa štirih na odru, ljudi zdravi, se z njimi ljubi, lahko pa povzročijo, da množica podivja.Jimi Hendrix
Z glasbo je mogoče hipnotizirati ljudi. Ko jih tako zadenemo v najbolj občutljivo mesto, lahko njihovi podzavesti sporočimo vse, kar si želimo.Bob Larson, raziskovalec glasbenih učinkov
V hinduističnem obredu samopoškodovanja, ki traja ure in ure, se hindusi prebadajo z noži, iglami, kopji. Ritem glasbe ima podoben pulzirajoči tempo, kot ga slišimo v rockovski glasbi. Glasba ima očitno stimulirajoče delovanje, ki lahko pospeši parapsihološke pojave. Glasba lahko spreminja stanja zavesti, pospeši sprejemanje informacij, ki spadajo v kategorijo nadčutnega opažanja.Knaul, zdravnik in raziskovalec o dogajanju na koncertih
Izgubi se kontrola nad telesnimi funkcijami. Stanje zanosa, ki ga spremlja krčevito trzanje udov kot pri epilepsiji, rjovenje, ugrizi, smeh, mokrenje in trganje obleke mladi doživljajo kot srečo in zadovoljstvo.Jean Paul Regimbal, specialist za kriminalno psihiatrijo o vplivi glasbe:
• zmanjšanje zavestne in refleksivne sposobnosti mišljenja in koncentracije ter aktiviranje nezavednih procesov;
• oslabitev avtonomne kontrole volje pri impulzivnih (kolektivnih) vzgibih vse do(prehodne) izgube individualnosti;
• sproščanje nepričakovanih čustvenih reakcij, od mirnih depresivnih stanj do eksplozivnih napadov besa in uničevalnosti;
• histerija;
• motnje intelektualnih funkcij z negativnimi posledicami za spomin, razsodnost in smisel za realnost nasploh;
• sprostitev (samo)morilskih impulzov, ki jih neprekinjeno poslušanje glasbe okrepi in se lahko izrodijo v ritualno (avto)agresijo;
• halucinacije, blaznost, v skrajnih primerih psihotična stanja.
Kako preživeti praznike?
| 23. december 2007 | (Pop)kultura | Jure
Bolje: kako preživeti praznični televizijski program (in ob tem ohraniti zdravo pamet)? Naivneži, ki bentijo nad politiko, bi morda lahko pomislili, da bi bilo vse boljše, če bi njene akterje umaknili s televizijskih zaslonov. Praznični čas jim prinaša bridko razočaranje; lahko je še slabše. In je slabše v obliki božičnih/novoletnih filmov, ki vam jih servirajo televizijske postaje. Epidemija diabetesa ni naključje.
V kolikor niste tranzicijski tajkun, ki si lahko privošči eksotični pobeg pred grozotami televizijskega programa, vam priporočam, da preklopite na internet. V zabavo & hrano za misli:
Video nastopa Jamesa Randija, katerega sklad ponuja milijon dolarjev vsakomur, ki bo dokazal nadnaravne sposobnosti. V nastopu za Google se recimo loti homeopatov in bajaličarjev. Poučno in strašno zabavno.
Cory Doctorow bo bolj znan računalniškim geekom (boingboing.net, Wired, EFF ipd.), čeprav naslednji video posnetek nikakor ni namenjen samo njim. Zakaj sistemi za zaščito pred kopiranjem (DRM) ne bodo nikoli uspešni in zakaj jih industrija vseeno zahteva? Zakaj preganjamo najstnike in babice, ki preko interneta izmenjujejo glasbo? Poljudna polit-ekonomsko-tehnološka analiza. Ja, tudi zabavna.
Tretje priporočilo je dokumentarec o vseprisotni pisavi Helvetica in tipografiji, grafičnem oblikovanju in vizualni kulturi na splošno. Dobite tudi preko tistih poti, ki so omenjene v prejšnjem videu ;)
That time of year, again; Pitchfork 50 Albums of 2007
| 21. december 2007 | (Pop)kultura | Jure
Pri Pitchforku - spletni instituciji za tisto glasbo, ki je ne boste našli na RTV SLO - so objavili že skoraj tradicionalno lestvico najboljših 50 albumov leta, ki se bo kmalu zaključilo. V kolikor poznate vsaj polovico omenjenih glasbenikov, vam čestitam - boljši ste od mene. Na 25. mestu je italo-disco plošček After Dark založbe Italians Do It Better. Priporočam.
Deset naj albumov 2007
| 8. december 2007 | (Pop)kultura | kriptoproletarec
Da ne bomo preveč pasji in jesiharski v predprazničnem času, vam tokrat podrobneje predstavim deset glasbenih albumov, ki so me v letu 2007 najbolj prepričali. Seznam seveda ni popoln, gotovo sem spustil še kakega meni všečnega. Lahko bi sicer omenjal nekaj večjih razočaranj, vendar pustimo to na miru.
Gogol Bordello - Super Taranta! (SideOneDummy Records)
Romunski (romski) migranti v New Yorku. Kulturna sinteza je rodila zanimivi ciganski pank, veseljaško glasbo, vendar brez lažne patetike vsesplošne veselosti. “You teach me how to rhyme… alcohol” :)
Manu Chao - La Radiolina (Nacional Records)
Po mnogih sušnih letih novi album nekdanjega liderja Mano Negre. Manu je zaslovel ravno v času vrhunca t.i. protiglobalizacijskega gibanja, njegova glasba pa multikulturna mešanica melanhonije, veselosti in jeze. In prvi video s tega albuma je režiral Emir Kusturica.
Tomahawk - Anonymous (Ipecac Records)
Tretji album super grupe Tomahawk predstavlja nekaj čisto posebnega. Mike Patton (ex Faith No More in Mr. Bungle, šef založbe Ipecac Records) in kompanija so se odločili predelati stare indijanske pesmi. Za ljubitelje pejotla, pa tudi za ostale (med katere se sam prištevam).
The Sounds - Dying To Say This To You (New Line Records)
Zamislite si Blondie v bolj moderni izvedbi. Odličen pop rock punk, z zelo poslušljivimi komadi. Vsekakor prav pravšnji za poletne dni, da ti dvigne počutje.
Art Brut - It’s a Bit Complicated (Labels / Mute)
Eden redkih angleških bendov, katerih drugi album me je prepričal (kar ne morem reči za Bloc Party, Maximo Park in LCD Soundsystem). Zajebancije je še vedno polno na tem prej pankerskem kot pa t.i. indie ploščku. Kot sami pravijo v komadu St. Pauli: Punkrock ist nicht tot.
Glorior Belli - Manifest The Raging Beast (Southern Lord)
V prvi polovici leta sem se metalu namerno izogibal. Mrzli jesenski dnevi pa so kot nalašč za takšno glasbo. Francoski black metalci so me prijetno presenetili. Udarno kot smo vajeni od skandinavskih oboževalcev hudiča in zla v vseh njegovih pojavnostih. Ja, black metal je vedno imel nekaj več v sebi kot death metal. Tako je, če človek ljubi ekstreme. :)
Peeping Tom - s/t (Ipecac Records)
Hiperproduktivni Mike Patton je sestavil še eno skupino in skupaj z gostujočimi glasbeniki posnel odlično plato. Ni kaj za opisovat, to morate sami slišati. Od reference na stare Faith No More do trip hopa in podobnih ambientalnih izletov.
Ben Weasel and His Iron String Quartet - These Ones Are Bitter (Mendota Recording)
Ben je pred leti kot po tekočem traku snemal albume s svojo skupino Screeching Weasel. Ramonoidni pank je obstajal hkrati s prebojem Green Day na naslovnice svetovnih glasbenih revij. Nenazadnje sta si skupini tudi delili isto založbo Lookout! Records. Tokratni album ne prinaša nič posebno novega in verjetno mi je zaradi tega tudi všeč. Ker Ramones iz upravičenih razlogov (pozdrav Johnnyu, Deedeeju in Joeyu v onostranstvo) ne morejo več snemati, se pač zadovoljimo z njihovimi oponaševalci.
The Hives - Black and White (A&M Records)
Švedski pankerji so naštepali še en izdelek. Tokrat še bolj blizu šestdesetim letom, vendar so ohranili vso energijo in ostrino.
Electric Wizard - Witchcult Today (Rise Above Records)
Še eni prvaki doom metala, žanra, ki temelji na dediščini Black Sabbath. Torej počasnejši ritmi, temne basovske kitare, okultne teme. In vse to odlično združujejo prav Electric Wizard, ki so me s to plato prav presenetili. Očitno sem jih v preteklosti neupravičeno zanemarjal. Priporočljivo, tako kot lanski izdelek Place of Skulls.
Drugi dom priporoča dober seks: Radley Metzger
| 25. november 2007 | (Pop)kultura | Herr Obmann
Kdo nima rad dobrega seksa? Dober seks je zlata vreden, kaj zlata, dober seks je vreden samega boga, čeprav zanj je dovolj dober samo najboljši seks, že tako, po definiciji in brez priziva. Marsikdo bi mi utegnil poočitati, češ kaj pa vlačiš boga k seksu, ampak tukaj ne govorim o seksu, govorim o dobrem seksu in bog je dobrodošel izgovor, da se zlahka zavihtim v polje sublimnosti. Dober seks je sublimen seks in če sublimnost kdaj sramežljivo, zopet drugič navihano pokuka izza rjuh, potem ste lahko prepričani, da je Radley Metzger ujel blesk v njenih očeh.
The Score (1973) je na momente tečni softcore, kjer sem se tričetrt filma spraševal, kje za hudiča na Jadranu so to pravljico posneli. Naj si kak jadralec to pogleda, meni ni jasno. Jebački zakonski par zapelje dva mladoporočenca, ampak preden mornar napiči kavboja in se sneguljčica natakne na nepogrešljivi strap-on matere prednice, boste verjetno skadili kak debel joint. Stvar je namreč dramaturško razvlečena in če ste pred ekranom zato, da bi si ga na hitro maznili, think again. Tamlada nevestica si tolikokrat premisli, da sem vmes že fantaziral von Trierjevo katarzo iz Dogvilla v sadomazo porn izvedbi. Vrhunec filma je bil po tem prazniku domišljije seveda antiklimaks, ampak tisti nedofukani znamo ceniti tudi duhovito in izvirno kamero, za katero sem prepričan, da je Kieslowskemu služila kot navdih za žuborenje vtisov v Veroniki in Modri. Ampak muzka je tukaj boljša - kao sve na našem lipom Jadranu.
The Image ali The Punishment of Anne (1976) je zgleda Metzgerja prestavil iz malodane stilizirane Euro-erotice v bolj hardcore vode. Prvovrstna osvežitev v primerjavi z The Score in taprava stvar za večer v dvoje (ni pogoj, jasno, čisto dobro funkcionira tudi v solo izvedbi). Kako z olivami in pestom nahraniti vlažno, napeto fračico, s palcem podregati po prožnem sfinktru in hkrati nonšalantno naročiti glavno jed v pariški restavraciji - Carl Parker, tukaj kot jebiveter, ki pozira kot literat, does it with style. Tukaj nisem imel časa toliko razmišljati, saj mi je sublimnost venomer mežikala izza grmov vrtnic, odbleski njenih oči so se mavrično prelamljali v zlatem dežju, medtem pa so rožljale verige, švisteli biči in je Pariz bežal mimo v lepo doziranih zalogajih falične arhitekture (ja, Eiffel itak, ampak Metzger ga je moral fasati na Place de la Concorde).
Film sicer odpre zanimivo vprašanje, kako nekoga pofukati preko drugega. Na prvi pogled frigidna in sadistična prasica se že v ničkolikem pogledu svojega literarnega prijatelja uokviri natančno kot takšna - nepofukljiva. Zato ga zapelje in pofafa preko svoje seksualne služabnice, objekta njegove želje, kateremu pa se ni nikoli dovoljeno vzpostaviti kot subjekt. Takšna je pač usoda sužnjev in ko punca po razburljivem sadomazu sešnu pokaže prvi znak lastne volje, je že na odhodu. Srečni konec zahteva preobrazbo frigidne prasice v poželenja vredno porno starleto, ampak ta izpeljava je zame malce preveč udobna, predvsem pa je čustveno-intelektualna bližnjica. Lou Reed je na svoji legendarni plati Berlin iz leta 1973 zapel:
How do you think it feels
To feel like a wolf and foxy
How do you think it feels
To always make love by proxy
… in ta always se mi zdi veliko bolj pošten. David Bowie, takratni tesni Reedov prijatelj, je enkrat na vprašanje, kako se spominja 70ih, odgovoril: Z iglo v žili in s kurcem vedno v drugih ustih. Hors in fellatio - objekta sublimacije par excellence.
Loading ...
