The Wire je televizijska serija, ki se je na HBO-ju vrtela med leti 2002 in 2008. Pet sezon, 60 delov. Čeprav je vsaj na začetku beležila relativno zmerno gledanost, danes velja za najboljšo serijo za odrasle, ki je bila posneta v zadnjem desetletju. No cheap trills, izstopajoče počasno a izredno učinkovito razvijanje zgodb, hiper-realizem in brezkompromisni družbenih komentar brez poceni moraliziranja.
Nadaljuj z branjem…
V Dnevniku sem naletel na zapis o moskovski razstavi: Sporočila velikega vodje: Stalinovi avtogrami.
Najmanj, kar ob tej razstavi lahko rečem je: zanimivo. Ne preseneča, da so psihologi takoj dokazali, da to nima veze s kakšno Stalinovo homoseksualnostjo (tudi potlačeno ne), saj psihologi dokazujejo tudi, da sovraštvo sodobnih homofobov nima nobene zveze z njihovo potlačeno homoseksualnostjo, kot psihologi tudi dokazujejo, da homoseksualnost (biseksualnost) ne more biti univerzalna, “izvorna”.
Kajti če je biseksualnost izvorna (pa ne v smislu otrokove “predojdipske” polimorfne perverznosti), potem so gayi vsi, tudi Stalin in tudi Hitler. Zanimivo, kako to o Hitlerjevi homoseksualnost i(v kolikor o kakršnikoli seksualnosti pri njem sploh lahko govorimo) zagovarja samo en zgodovinar (nimam pri sebi imena), vsi ostali pa to tezo smešijo.
Klaus Theweleit je v svojih knjigah Moške fantazije natančno anliziral ogromno količino dokumentov, slik, pričevanj, avtobiografij nacistov – in pokazal, lahko rečemo dokazal, da je bila vez in gonilo med nacisti (izmaličena, “potlačena”, mimetična) homoseksualnost: poroke s sestrami najboljših, najtoplejših prijateljev, tudi eksplicitni opisi homoseskualnih praks, pa vojska mladeničev, harem, za vodjo SA Ernsta Rohma. Surovost, sadizem nacistov, je bila pravzaprav desublimirana homoseksualnost “preprostih zravih kmečkih fantov”(ki so sestavljali glavnino SS). Kot vemo, je pri zdravih kmečkih fantih homoseksualnost nekaj, kar ne obstaja.
Morda bi tako analizo, kot jo je Theweleit naredil za nacistično Nemčijo, bilo potrebno narediti tudi za Sovjetsko zvezo – tudi Stalin je bil en tak zdrav kmečki Gruzijec.
Spomnim se tudi demonstracij v Rusiji pred nekaj leti, ko je izšel fiktivni roman, kjer je opis Stalinovih homoseksualnih delovanj. Demonstracije so bile burne – in zanimivo se mi zdi tole: ob vseh grozodejstvih, ki jih očitajo Stalinu so vmes tudi očitki za mnoga, ki jih ni storil – pa zato ljudje še niso šli na cesto demonstrirat proti tem lažnim obtožbam, ko pa je izšel roman s fiktivnimi opisi Stalinove homoseksualnosti, so šli na ulico!
Preden se usuje plaz smešenj in dokazov, da so Stalina privlačile samo ženske, naj povem, da to za moj argument sploh ni pomembno. Gre za problem univerzalne potlačene homoseksualnosti in za problem tega, da je homoseksualen tudi Gospodar, Freudov Praoče, da nima v lasti le vseh žensk, ampak, kot pravi Deleuzue: tudi vse penise in vse anuse, in da je velik delež moči, s katero Gospodar deluje v družbi ravno nepriznana, prepovedana homoseksualnost.
Od začetkov učlovečenja, naj bi bila temeljna družbena vez, “Gospodar” ki ureja družbo, menjava žensk med klani “heteroseksualnih” moških. Toda Judith Butler v Gender trouble pokaže, da je ta temeljna “moč” že prevara: izza fasade heteroseksualnih moških se skriva homoseksualna mafijska bratovščina moških, ki si “podaja” ženske – kar daje videz, da je ženska tista, ki je zaželjena, a želja, ki vse poganja je v resnici drugačna.
Das weisse Band – Eine deutsche Kindergeschichte je najnovejši film Michaela Hanekeja, dobitnik Palme v Cannesu in evropski film leta 2009.
His severity and formal perfectionism are at once Olympian and oddly old-fashioned: for a director often considered something of an avant-gardist, Haneke’s artistic confidence and philosophical authority make him something like the Tolstoy of contemporary art cinema. But without doubt The White Ribbon is one of the few really serious and adult films of this year. The Independent
The Lovely Bones Petra Jacksona (Heavenly Creatures) je dolgočasen in sluzasti filmski zmazek z eno samo svetlo točko – Susan Sarandon kot Grandma Lynn. Žal pa njena sicer stranska vloga deluje, kot da bi bila iz nekega drugega, verjetno boljšega filma.
Massive Attack pripravljajo na novo plato Heligoland, na katerem bo tudi štiklc Paradise Circus. Zanj je Toby Dye zrežiral videospot z Georgino Spelvin, baje nekdaj legendarno umetnico iz filmov za odrasle.
Nadaljuj z branjem…
2012. Že pričakovanja so bila izredno nizka, zato lahko še z večjo trdnostjo rečem: podn, podn, podn. Svet se podira v najbolj fantastičnih učinkih, ki jih zmore trenutna raven tehnologije, meni pa je dolgčas in tiščim tisti gumb za forward. Roland je res umetnik – ni katastrofe, ki je ne bi zmogel z uporabo gore klišejev spremeniti v največji možni antiklimaks. Reklama za tampone premore več pristnega suspenza. Težko izrazim ves prezir do tega filma in ljudi, ki so ga zagrešili.
The Box je novi izdelek režiserja kultnega(?) filma Donnie Darko, ki ima en takšen strašno fajn “vintage feeling”. Moralka, ki vas sprašuje, če bi za milijon USD (tax free, seveda) žrtvovali življenje neznanca. Imam občutek, da bi Slovenci in Slovenke pritiskali na tisti gumb do konca in naprej oziroma dokler ne bi zmanjkalo sosedov. Vsakršno nadaljne razglabljanje o vsebini bi pokvarilo ogled.
Law Abiding Citizen. Spodoben triler, ki v nasprotju s prvo omenjeno filmsko aberacijo vzdržuje napetost od začetka do konca.
Wrong Turn at Tahoe. Miguel Ferrer, Harvey Keitel, Cuba Gooding Jr. Na koncu ostane samo eden.
Mad Men je ameriška serija o izmišljeni oglaševalski agenciji iz slavne Madison Avenue, postavljena v 60. leta, ko so bile ženske še ženske, moški še moški, geji globoko v omarah, pisalni stroji pa dovolj preprosti, da jih je lahko uporabljal tudi nežnejši spol. O časih, ko se je v pisarnah še veselo kadilo in pilo, in o panogi, ki po nekem naključju kot žarnica vešče vedno znova privabi inteligentne ljudi, da zgorijo v eksistencialnem niču. O ljudeh pred seksualno revolucijo in pred tožbami zaradi spolnega nadlegovanja. Zelo priporočljivo.
Pandorum je po dolgem času ponovno gledljiv ZF horror movie, ki ni popolnoma predvidljiv in namenjen zgolj DVD-jem. Če so vam všeč Alieni, vam bo tudi Pandorum.
Inglourious Basterds. Oh, kakšen hommage špageti vesternom. Sijajno! Manj sijajna je igra Brada Pitta, a vse popravi evropski del zasedbe.
Beyond Reasonable Doubt. Precej povprečen pravdarski film. Ata Douglas je posnel že boljše stvari.
The Curious Case of Benjamin Button. Nekje na polovici zavrtel na konec. Sentimentalni šund.
8 1/2 je Fellinijeva klasika iz leta 1963 o umetniški blokadi režiserja, ki mora ponoviti uspeh prejšnjega filma, vendar ne ve, če lahko sploh še lahko kaj pove. Mešanje realnosti in sanj, do zadnje podrobnosti orkestriran kaos, Marcelo & Claudia… Film, pri katerem lahko v vsakem trenutki stisneš pavzo in dobiš popolno kadriranje.
Un Chant D’Amou
Un Chant D’Amou je edini film Jeana Geneta. Low-budget, 26-minut, brez zvoka, naturščiki. Prepovedan, tihotapljen… in v celoti na voljo tukaj. Zanimiva kurioziteta.
Senność (angl. Drowsiness)
Poljski film iz leta 2008, ki prepleta in poveže usode. Pri Radio Maria najverjetneje niso bili navdušeni.
P.S.
Vsi filmi so na voljo prek torrentov. Ker jih drugače itak ni mogoče videti, slabe vesti ne sme biti.
Britanski spoj slasherja in komedije Doghouse je brez umetniških pretenzij, a dobra zabava na temo vojne med spoloma. In, začuda, geja ne fentajo (se pa da “nesreča”, ko ga pomečka nenormalno joškata gospodinja, zabavno interpretirati).
Občutka o pretencioznosti se ni mogoče otresti pri ameriškem Into The Wild (scenarij & režija Sean Pean), katerega ogled močno odsvetujem cinično nadarjenim. Hipi roadtrip, ki odpove na argumentiranju motivacije, ki popelje junaka na Aljasko.
Halloween movie Trick ‘r Treat ima na IMDB-ju spoštovanja visoko oceno 7,8 točke. Zakaj točno, mi ni jasno, ker sem cel čas samo čakal, da se odvrti odjavna špica.
Trenutek, da se posipam s pepelom; ob prvem ogledu novega holywoodskega blockbusterja mi ni “potegnilo”; kako nisem povezal filma in knjige (We are the Poors), ki sem jo prebral skoraj nedavno, si skoraj ne znam razložiti.
Movie shows shacks for aliens, where many blacks still live 15 years after apartheid. Globalpost
Bingo!
Svet je po koncu apartheida prenehal gledati na Južno Afriko; zaključek je bil ravno pravi, da je vest ostala čista, saj je pravica zmagala. Nova Južna Afrika se je sončila s tekmovanj za izbor miss sveta, ob tem pa je svet spregledal, da se je rasna ločnica premaknila na razredno. Novi vladarji – slavni Afriški nacionalni kongres – so po metodi šok terapije v uničeno družbo vrgli eno najhujših oblik neusmiljenega neoliberalizma (privatizacija, prosta trgovina, deregulacija)… Posledice:
And David McDonald and James Kilgore (writing as John Pape) have shown that in the post-apartheid era up to 10 million South Africans have been disconnected from water; the same number have been disconnected from electricity; a further 2 million people have been evicted from their homes and 1.5 million have had their property seized for failure to pay their water and electricity bills. McDonald and Kilgore have also found that the majority could not pay their water and electricity bills, that many of those who do pay do so at the expense of things like school fees and health care and so the idea of a `culture of non-payment’ should be seen as, at best, a myth. They also show that none of this is necessary and that this assault on the poor it is a direct consequence of the shift away from policies based on the principle of cross-subsidisation to ensure sustainable access to services by poorer citizens and towards policies that aim to generate profit by recovering the full cost of the services provided to each customer, including installation costs. The rich had the installation of their basic services subsidised by apartheid many years ago and so what the World Bank calls `good public fiscal practice’ means that electricity costs 30% more in Soweto than in Sandton and schools in poor communities in Durban have their water disconnected in the midst of cholera epidemic. Amazon
District 9 – prostor, kamor spravimo naše “vesoljce”; takšne in drugačne.
Don’t get sarcastic with me, son. We burned this tight-arsed city to the ground in 1814. And I’m all for doing it again, starting with you, you frat fuck. You get sarcastic with me again and I will stuff so much cotton wool down your fucking throat it’ll come out your arse like the tail on a Playboy bunny. Malcolm Tucker
Film In the Loop je še sveža britanska politična satira, ki je glede na siceršnji program v slovenskih kinih verjetno ne bomo videli. Pravo olajšanje za prevajalce, saj bi bil podvig ob filmu, ob katerem je legendarna serija Yes, minister kot dobro vzgojen otrok iz najboljše družine, skoraj neuresničljiv. Kako v jezik, ki pri kletvicah premore krščenega matička in par uvoženih, prevesti dialoge, nabito polne najbolj sočnih in izvirnih profanosti, si težko predstavljam. Pravi tour de force besedne svinjarije.
Satira sodobne politike, postavljena v čas, ko ameriški predsednik in britanski premier pripravljata vojno s sicer neimenovano državo na Bližnjem Vzhodu, neprizanesljivo obračuna s sodobno politiko nekompetentnih politikov in vsemogočnih spin-doktorjev. Čeprav nikoli izrecno, s pravimi imeni, je jasno, da gre čas blairističnega manipuliranja z mediji in Cheney/Rusmfeld/Bushevega z dejstvi. Vse je tukaj: zloglasni Blairovi spin-doktorji, prirejanje obveščevalnih poročil, mladci, komaj iz fakultet, ki so jih nekdaj neokoni postavljali na vodilne položaje, farsa glasovanja v ZN, manipuliranje z BBC-jem…
Smeha polna skleda a z grenkim priokusom. Ko smeh mine pač vemo, da resnica medijsko gnane politike ni daleč.
© 2004–2009. Vse pravice pridržane.
RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.