Zapisi za: LGBT
Družinski zakonik – kaj RKC ne želi, da bi vedeli
Iz današnje tiskovne konference:
Družina. Družina je po sprejetem Družinskem zakoniku (Dzak) življenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku določene obveznosti in pravice. Poleg bioloških zajema tudi socialne starše, kot so rejniki, stari starši in novi partnerji očeta ali mame. Ta definicija je bolj vključujoča kot dosedanja, saj priznava tudi enostarševske in reorganizirane družine.
- Z izključujočo definicijo družine, za katero se zavzemajo nasprotniki zakonika – otrok, (poročena) mama in oče – bi izpustili več kot polovico družin v Sloveniji. Kar 53 odstotkov otrok je rojenih v zunajzakonskih skupnostih, četrtina vseh družin je enostarševskih. S tem bi skupnosti, ki jih ljudje, ki v njih živijo, razumejo kot družine, tako pa jih sprejema tudi okolica, simbolno razglasili za manjvredne.
- Definicija družine, ki jo uvaja Dzak, je nastala v 90. letih na ljubljanski Pravni fakulteti pod okriljem prof. dr. Karla Zupančiča. Prvič se v zakonodajnih postopkih pojavi v osnutku zakona, ki ga je vladi v prejšnjem desetletju predložil član NSi in nekdanji minister za družino Janez Drobnič.
Zakonska zveza / partnerska skupnost. Družinski zakonik v sprejeti kompromisni različici ohranja simbolno razlikovanje med heterospolno in istospolno skupnostjo; zakonsko zvezo lahko skleneta izključno moški in ženska. Za istospolne partnerje se uvajata partnerska in zunajpartnerska skupnost.
Posvojitve. Družinski zakonik istospolnim partnerjem dovoljuje izključno enostranske posvojitve bioloških otrok svojih partnerjev. Te posvojitve istospolnim osebam omogoča že doslej veljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 1976(!). Dzak na tem področju ne prinaša nič novega. Skupne posvojitve oziroma posvojitve tujih otrok pri istospolnih partnerjih niso mogoče.
Umetne oploditve in nadomestno materinstvo. Umetne oploditve lezbijkam in nadomestno materinstvo za geje so po slovenski zakonodaji prepovedani. Družinski zakonik v ničemer ne posega v to področje, saj ga ureja leta 2000 sprejeti Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Zlorabe pri dedovanju (zunajpartnerska skupnost). Trditev, da bo lahko preživeli sostanovalec v domu za ostarele ali študentskem domu uveljavil zunajpartnersko skupnosti in tako oškodoval prave dediče, je v luči več kot 35-letnih izkušenj z zunajzakonsko skupnostjo brez vsake osnove. Če bi kdo to želel uveljaviti, bi moral s pričami in listinami pred sodiščem dokazovati, da sta s pokojnim živela skupaj kot par, da sta to manifestirala tudi na zunaj, da so bili med njima prisotni vsi elementi čustvene, ekonomske, moralne in seksualne povezanosti, ki se pričakujejo v zakonski zvezi.
…
Zakaj je nov Družinski zakonik ustreznejši kot popravljanje številnih pomanjkljivosti ZRIPS-a? Pred Ustavnim sodiščem bi se brez Družinskega zakonika zagotovo znašli drugi primeri prikrajšanosti istospolnih partnerjev. Za vzpostavitev potrebne pravne enakosti bi v primeru popravljanja ZRIPS-a morali spremeniti tudi več kot deset drugih predpisov, vključno s sistemskimi zakoni s področja zdravstva, socialnega in pokojninskega zavarovanja, kazenskega prava… – draga, zamudna in skoraj zagotovo nemogoča naloga. V tem času bi ohranjali neustavno razlikovanje. Diskriminatorna in poniževalna je tudi ureditev, ko bi v Družinskem zakoniku zajeli vse oblike družin – z izjemo istospolnih družin. Urejanje pravic enih otrok v enem zakonu, drugih otrok pa v drugem, je nesprejemljivo razlikovanje. Hkrati je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da imajo istospolno usmerjene osebe pravico do družinskega življenja.
Laži, manipulacije in izmišljije
Ranka Ivelja:
Številni zato verjamemo, da je zakon, v katerem je toliko skrbi namenjene temu, da bi vse družine, kar jih je, bolje živele in bile obravnavane z enakimi civilizacijskimi vatli, dober zakon. Mnogi mu kajpak silovito oporekajo. Na čelo kampanje, kot je še ni bilo, se je postavila kar Cerkev sama, ki je za ta namen ponudila vso svojo infrastrukturo, od strežnika, cerkva do svojih institucij in ljudi. A čeprav v svoj zagrizeni ideološki boj tako nespodobno populistično žene tudi svoje premalo poučene in s predsodki prepojene cerkvene ovčice, ji ni mogoče odrekati pravice, da se o zakoniku izreče. Cerkev po ustavi pač ni ločena od družbe in politike, temveč od države. Nihče pa nima pravice lagati, s polresnicami zavajati ljudi ter pod pretvezo varovanja družine trgati določb zakona iz konteksta in jih zavijati v iracionalne strahove.
Populisti so seveda vedno v prednosti pred tistimi, ki prisegajo na racionalnost in dokazljivost. Kljub temu smo v tem članku poskusili kolikor se da racionalno odgovoriti na najpogosteje ponavljane manipulacije nasprotnikov družinskega zakonika (zapisali smo jih v polkrepkem ležečem tisku). Večino teh trditev smo prepisali iz sporočil za javnost, ki jih je oblikoval tajnik Komisije Pravičnost in mir dr. Tadej Strehovec, uporabljajo in širijo pa somišljeniki v parlamentu in na cesti.
Nora misel
Jaz ne vem, ker nisem ga prebrala, ampak sliši se pa marsikaj. Elda “Nora Misel” Viler
Za drugi dan vsesplošne registracije državljanov, ki ne berejo, a marsikaj slišijo:
S kičem nad civilizacijo
Redko je uničevanje civilizacije tako kičasto. Stari vatikanski prdec bi sicer rekel “intrinsically evil”, ampak ne bomo dlakocepili.
Barbara Kastelec in njihove “neprave” družine
Dobro, da bo RKC ob napovedi sprememb zakonodaje o istospolnih skupnostih udarila z vsemi topovi, je pričakovano in razumljivo. Če bi bili na Poljskem bi bilo iz prižnic in medijev mogoče slišati marsikaj, a v Sloveniji je vendarle potrebno sporočilo nekoliko prilagoditi in ga zaviti v celofan navideznih znanstvenih dognanj. Če ta ne podpirajo “prave resnice”, pa jih lahko itak svobodno interpretiramo, kajne?
Prave vaje v svobodni interpretaciji se gre zadnje čase gre Barbara Kastelec, urednica Naše družine pri tedniku Družina, ki je s komentarjem v Družini sprovocirala tako odzive aktivistov kot Ranke Ivelje iz Dnevnika. Živ dokaz, da jo stvarnost rada skupi, če ni po godu ideološkim/verskim predstavam. Se pač malo priredi, obrne, selekcionira ali povedano po domače: laže.
Najnovejši odziv Kastelčeve na obtožbe, da gospa prav lažejo, je bil objavljen v Dnevnikovih pismih bralcev. Ker so njene prejšnje zapise že obdelali omenjeni, se tukaj posvetimo temu. Veliko užitkov v skrivnostnih možganskih vijugah gospe Kastelec!
Kastelčevo na primer silno zanima dolžina istospolnih zvez, kjer sfabricira ugotovitve, da so te primerjalno krajše. Ko ji komentatorji odvrnejo, da na podlagi raziskav, ki jih omenja, glede tega ni mogoče sklepati nič takega, taktiko obrne:
Če se s tem ne strinjate, pa bi morda od vas prej, kakor da vsak moj podatek dopolnjujete “od spredaj in zadaj”, pričakovala, da boste slovenski javnosti postregli s kakšno reprezentativno longitudinalno raziskavo, iz katere bo razvidno, da so istospolne partnerske skupnosti vsaj toliko trajne, kakor zakonske skupnosti moža in žene. Tisti trenutek bom pač odstopila od trditve, da je prav trajnost šibka točka istospolnih skupnosti.
Dober obrat, kajne?! Pa mi vi dokažite, da se motim! Najprej vas obtožim, sedaj pa mi vi dokažite, da ste nedolžni. Dajte mi raziskave, ki nasprotujejo mojemu mnenju, ki mi ga ne uspe pokriti z nobeno mojo. Če ne – moja resnica velja in basta! Še dobro, da gospa samo pisari in ne dela v našem pravosodju.
A naj ji bo ustreženo:
A second stereotype is that the relationships of lesbians, gay men and bisexual people are unstable. However, despite social hostility toward same-sex relationships, research shows that many lesbians and gay men form durable relationships. For example, survey data indicate that between 18% and 28% of gay couples and between 8% and 21% of lesbian couples have lived together 10 or more years. It is also reasonable to suggest that the stability of same-sex couples might be enhanced if partners from same-sex couples enjoyed the same levels of support and recognition for their relationships as heterosexual couples do, i.e., legal rights and responsibilities associated with marriage. Vir
Da gospa rada uporablja raziskave samo takrat, ko ji domnevno lahko koristijo oziroma, ko se jih lahko zlorabi z upanjem, da nobena njena ovčica, kateri v goltanec tišči neresnice, ne bo šla zapisanega preverjati, še bolj kaže naslednji odsek, sicer pobran iz običajnega repertoarja zagovornikov “klasične” družine:
Naj se ob koncu te polemike skličem na moralni zakon, ki izhaja iz naravnega zakona. Partnerki ali partnerja svojo skupnost utemeljujeta na osnovi naravne privlačnost, ki ju je privedla v odnos. Toda njun odnos po naravni poti ne daje nikakršne, niti hipotetične možnosti, da bi postali/-a starši, vedno bosta potrebovali/-a “tretjega”. Ob posvojitvi v skupnost moškega in ženske otrok ni prikrajšan za žensko in moško identifikacijo, pri posvojitvi v istospolno skupnost pa bi bil že v osnovi prikrajšan za moško-žensko dinamiko odnosa. Mislim, da je otrokovo najvišje dobro treba postaviti nad (lahko tudi zelo intenzivno in iskreno) željo istospolnega para po otrocih. Želja ne moremo kar tako spreminjati v pravice.
Torej, logika je fantastična. Na eni strani taka silna potreba po raziskavah, po drugi pa se teh sploh ne omenja. Že s preprostim googlanjem bi se namreč hitro pokazalo, da tovrstnih flanc o naravnih zakonih, “prikrajšanosti za žensko in moško identifikacijo” in “moško-žensko dinamiki odnosa” ne podpira nobeno relevantno strokovno združenje (American Psychological Association, American Academy of Pediatrics, Mental Health America…). Kot mnogokrat, gre tudi pri teh razpredanjih v najboljših primerih za amatersko, fušarsko “psihologijo”, v slabšem pa za zavestno širjenje neresnic z upanjem, da nekaj se bo pa prijelo.
Iz istega repertoarja je tudi naslednji biser:
Dostojanstvo istospolno usmerjenega posameznika s tem ni v ničemer nespoštovano, je samo naravna posledica njegovih izbir in odločitev.
Kampanja blatenja je s tem zaključena: promiskuitetni, psihično nestabilni drogeraši, ki so se odločili, da bodo nenormalni. In zdaj bi radi imeli še otroke, si lahko mislite?!
Gospa Kastelec lahko svobodno veruje, v karkoli želi. Če med to sodijo take flance, kot jih je naštela zgoraj, je to njena odločitev, ki je povsem v zavetju svobode veroizpovedi. A če je temu tako, naj bo vsaj tako poštena in svoja verovanja ne poskuša zaviti še v prevleko znanstvene pokritosti. Nobena težava ne bo, če bomo tovrstna verovanja pač postavili med druga podobna… da se ne sme piti alkohola, jesti svinjine, da je krava sveta žival… da je Zemlja center vesolja in da smo si svoje čase tla delili z dinozavri.
Vem, te poštenosti ne bo. Pričakovanja od institucije, ki hvali skromnost in revščino, njeni predstavniki pa se vozijo z 160.000 evrov vrednimi avtomobilih in prebivajo v dvorcih, ki ima polna usta demokratičnosti in pluralnosti, ob tem pa so njeni mediji nedosežen ideal enoumja, in ki dosledno igra vlogo žrtve hudobnih medijev in politike, ob tem pa sama brez zavor dela krivice drugim, so itak zelo nizka.
Ovčice so pač že požrle tisto, kar jim je gospa Kastelec porinila v gobec – do bodo vedele, kaj jim je storiti na morebitnem referendumu.