DRUGI DOM

Learning From Europe

It’s true that the U.S. economy has grown faster than that of Europe for the past generation. Since 1980 — when our politics took a sharp turn to the right, while Europe’s didn’t — America’s real G.D.P. has grown, on average, 3 percent per year. Meanwhile, the E.U. 15 … has grown only 2.2 percent a year. America rules!
Or maybe not. All this really says is that we’ve had faster population growth. Since 1980, per capita real G.D.P. — which is what matters for living standards — has risen at about the same rate in America and in the E.U. 15: 1.95 percent a year here; 1.83 percent there.
…
Europe is often held up as a cautionary tale, a demonstration that if you try to make the economy less brutal, to take better care of your fellow citizens when they’re down on their luck, you end up killing economic progress. But what European experience actually demonstrates is the opposite: social justice and progress can go hand in hand. P. Krugman

Alter RTV

Pravijo, da se z letom 2009 ne bi preveč hvalili. Odgovorni na nacionalki z Jožetom Možino na čelu pri tem dodajajo, da so v bistvu delali kar soliden program, zataknilo se je le pri gledanosti. Jasno, kdaj pa je že butasti gledalec razumel vso globino in ostrino prikazanega.
Zanj so že Odmevi, ki jih vodi T. B., moderni klinopis, ki ga ne zna razvozlati. Kaj šele kakšna Piramida ali briljantni alter subverzivni mega originalni format oddaje Na zdravje. Naš gledalec potrebuje nekaj preprostega. Nekaj domačega. Nekaj, kar mu sede v naročje duše. T. Zgaga, odjemalec električne energije

Mi pametni, vi niste razumeli

Kaj bi brez racionalizacije….

Dodajmo enotno davčno stopnjo. Le malo ljudi je vedelo, ali je s tem sploh kaj narobe, vendar, ko so sindikati dodali, da to pomeni, da bodo bogati še bogatejši, revni pa še revnejši, je vsakomur takoj postalo jasno, s kakšnim zlobcem imamo opravka. Igor Masten

Kaj bi brez provincialne zaplankanosti…

Končno tudi razumem, zakaj neoliberalizem pri nas mnogi enačijo z ideološko kugo.

Samo pri nas? Kako za hudiča lahko to kdo trdi po letu 2009? Krize, katastrofe… pri Mastenu se spremeni samo slika pri kolumni, stališča trdna kot armiran beton.

Mati, lepilni trak bi!

»Že kot otrok sem rada govorila. Spominjam se, da so me utišali tako, da so mi z lepilnim trakom zalepili usta.«
Poslanka SDS ALENKA JERAJ, v Jani, o vzgoji v mladosti. Mladina

Zakaj?

Sramotilni steber

Toda celo v Novi Sloveniji in v katoliški cerkvi so se v zadnjih letih nekako navadili sprejemati tako imenovane enostarševske družine, kar v razumljivejšem besednjaku pomeni samohranilke in njihove otroke. Te ženske (in njihovi otroci!) so še vedno priklenjeni na sramotilni steber ‘zdrave družbe’, vendar jim je ta vsaj toliko podaljšala verigo, da jim ni treba stati čisto ob stebru. razgledi.net

“Normalnost” Gašperja Blažiča

No, zdaj vem, zakaj imam vseskozi probleme z “normalnostjo” – če je normalnost Blažič, jaz s tem itak nočem imeti nič, še manj z deljenjem ljudi na “normalne” in “nenormalne”.

V slovenskem družbenem, kulturnem in političnem prostoru tolerancizem uporablja značilen novolevičarski diskurz: zavzemanje za pravico majhnih, drugačnih, tistih, ki so na obrobju družbe. Torej homoseksualcev (pardon, istospolno usmerjenih oseb), Romov, »izbrisanih«, priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik (ki jih celo Goran Vojnović imenuje za »čefurje«, podobno kot že pred mnogimi leti glasbenik Roberto Magnifico). Skratka, do teh ljudi naj bi bila preostala večina družbe strpna. S tem seveda ni nič narobe. Vendar se tolerancizem pri tem ne ustavi, ampak gre še dlje, saj tovrstne marginalne skupine skuša narediti za nekakšen »mainstream«. Torej, da si pravzaprav frajer, če si npr. homoseksualec, in bi moral biti celo na nek način privilegiran. Tu pa se zgodba o strpnosti konča, saj se večinski del družbe na takšen diskurz odzove negativno. Torej je naša družba večinoma nestrpna! In tudi avtor tega članka je nestrpen, ker se s tem ne strinja (morda bi si moral zatisniti oči in ušesa ter se delati, kot da ni nič). In to je glavna točka nesporazuma »ideologije strpnosti«. Omenjena ideologija torej ni strpna, pač pa nestrpna do »normalnih« ljudi, ki včasih povedo tudi kakšno kritično mnenje, saj jih skuša že vnaprej diskvalificirati kot »nestrpne«, torej nenormalne in celo nevarne. Gašper Blažič

Dobrodošli v petdesetih letih prejšnjega stoletja

V igro proti novemu Družinskemu zakoniku je vstopil tudi zavod Iskreni.net, ki je, kot trdijo v sporočilo za javnost, na stroške devetih družin iz Slovenije lansiral akcijo jumbo plakatov »Kakšna bo družina v prihodnosti?« Na vprašanje odgovarja devet poročenih heteroseksualnih parov.
Nadaljuj z branjem…

James Galbraith

James Galbraith na konferenci 2009 Economics of Peace Conference; seveda o krizi. Galbraith je zame že nekaj časa med bolj zanimivimi ekonomisti. Malo manj razvpit kot Krugman, a tudi manj hitropotezen.

James Galbraith PART 1 of 3 at The Economics of Peace Conference Sonoma Ca 2009 from The Economics Of Peace on Vimeo.

Nadaljuj z branjem…

Kaj skrbi Ljudmilo?

Zaskrbljujoč je podatek, da se je močno povečal nakup pripomočkov v trgovinah s seksualnimi pripomočki. Ljudmila Novak na kongresu NSi

P.S. Ob tem sem se spomnil besed nemške legende sexshopov, sedaj že pokojne gospe Beate Uhse, ki je ob neki priložnosti dejala, da ni boljšega trga za kataloško prodajo teh artiklov, kot je poljski.

Škoda, da ne moremo povabiti Eve Braun

O Ceci pri Bizovičarju & Zrncu:

Skratka – naša »hrabra«, ikonoklastična, prodorna duhoviteža sta se debelo samo-cenzurirala – pač po vnaprejšnjem dogovoru, po diktatu vodstva, ni bistveno. Ceco preiskujejo tudi zaradi domnevne ilegalne prodaje nogometnih igralcev in skrivanja 22 mio dolarjev v tujih bankah – kar so čisto njeni domnevni grehi – pa kaj potem? Saj nacionalka počne isto – Jure Cekuta je bil pravkar v Piramidi, da ne omenjamo Jelinčiča pa pop-zvezništva večkratnih morilcev v info-oddajah itd. itd. Za direktno potrditev te »simbioze« so duhoviteži poskrbeli z voditeljico Na zdravje Jasno Kuljaj, imitacijo, sori, imitatorko Helene Nacionale: je velika ljubiteljica Cecine glasbe, »posebej balad«; ostalo je ne zanima, četudi – po Dežuloviću – gospa posveča prav svojo glasbo soprogu-vojnemu zločincu in njena osebna politična prepričanja niso daleč od njegovih. Ampak to ni važno, it’s only turbo-folk, »ništa mudro, ništa drugo«. Škoda, da ne moremo povabiti Eve Braun. razgledi.net