Casopis.prooject.net: pohvalno, a napačno na 100 načinov

Imam skoraj nov HD LCD s SiOL-ovim televizijskim paketom. Še nikoli prej nisem imel na razpolago toliko televizijske izbire, a televizije, razen morebiti poročil, ki sem jih ujel skoraj po naključju, skorajda ne gledam več. Bolj kot vse, kar mi je na voljo prek televizijskega sprejemnika, me zanimata Daily Show ali Rachel Maddow Show, ki si ju ogledam, ko imam čas in voljo (da poti, ki jih RIAA ne odobrava, sploh ne omenjam).

Dolgo časa sem bil naročen na časopise, ki so redno prihajali v moj nabiralnik – in vse pogosteje tam tudi ostajali. Ko ni bilo prostora za ostalo pošto, sem jih preprosto odnesel v koš za smeti, ne da bi jih sploh pogledal. Potem sem seveda nehal plačevati.

Ob spletnih straneh slovenskih časopisov, ki pač dajo nekaj nujnega lokalnega kolorita, se moja medijska poraba vrti predvsem okoli novičarskih agregatorjev ala reddit in RSS-bralnikov ter v zadnjem času vse bolj tudi twitterja. Nadpovprečni medijski konzument, ki pa mora biti prava nočna mora za časopisne (zlasti slovenske) hiše. Panika je ob že nekaj časa trajajočem trendu padanje naklad razumljiva, sploh ob zavedanju, da naročniki odhajajo za vedno.

Tudi zato sta vsak eksperiment in volja, da se tudi v Sloveniji preizkusi nekaj novega, dobrodošla. Žal pa samo to ni dovolj.

časopisi.prooject.net je največ, kar je bilo na slovenskem narejenega, da se časopis kot končen, urejen, klasičen prerez skozi dan, približa generaciji, ki je vajena samo še klikanja skozi nepregledne labirinte interneta in novičk, ki se za prostor na zaslonu borijo z navlako menijev, orodjarn, reklam in komentarjev. In da tako morda preživi v obliki, kot je obstajala zadnjih nekaj sto let. Končno časopis na internetu

To je narobe na toliko načinov, da boli! Začnimo že s formatom – PDF-jem – ki uspešno uniči skoraj vse prednosti spletne prezentacije (dinamičnost, linkanje, personalizacija, targetiranje…) ob tem pa ne ponudi vsaj tiste malenkostne prednosti, ki še je ostala tisku – branja na kraju, kamor še cesar hodi peš. Uporabniška izkušnja je katastrofalna (sploh na Windowsih z Acrobat Readerjem).

Prav tako mi ni jasno, zakaj je potreben ta “klasičen prerez skozi dan” in še v PDF-ju. The New York Times je vprašanje “prereza” vzorno rešil kar v HTML-ju, ki ga je mogoče solidno brati na katerikoli napravi, od osebnega računalnika do iPhona. PDF na nekaj palcev velikem zaslonu? Ne, hvala! (Ob tem je nujno potrebno omeniti, da je pred nami eksplozija uporabe spleta na prenosnih napravah, kot so pametni telefoni in netbooki) Mlajšim generacijam to ne bo približalo ničesar, saj linearnega, v naprej določenega reda branja niso ne vajene, niti si ga ne želijo. Mladi (če so to res samo mladi?) ne potrebujejo Darijana Koširja, da jim pove, kaj je vredno brati; za to imajo vrsto drugih mehanizmov, kot sta na primer že prej omenjeni reddit in algoritmi, vgrajeni v Google News.

Vse skupaj spominja na reševanje problema na napačnem koncu: ne razmišlja se, kako medij prilagoditi spremembam, ampak kako “mlade vreči na finto”, da bodo brali tako, kot smo brali že 100 let – z edino razliko, da bo stvar v PDF-ju, tem vrhuncu internetne/digitalne revolucije, ali kaj? Ne bo šlo. Ni se spremenila samo tehnologija, spremenili so se bralci!

Usoda tiskanih medijev je že zapečatena. Niso je zapečatile samo številne prednosti (in slabosti) spleta na strani uporabnikov – konec dnevnega tiska sloni na ekonomiji: medij, ki bo velike prihranke pri tisku in distribuciji uspešno povezal še s solidnimi prihodki, bo pred tiskanimi vrstniki zabeležil tako konkurenčno prednost, da bodo slednji le še dinozavri. S spletnim objavljanjem PDF-jev se to dejstvo ne bo spremenilo.