Drugi dom
Čas socializacije slovenske politike
| 30. April 2007 | | Jure
Janša je v govoru 27. aprila poudaril, da je čas, da odrastemo, da zapustimo obdobje državljanske pubertete. Zanimivo, s povedanim se celo strinjam, dvomim pa, da mu bo všeč tudi nadaljevanje. Menim namreč, da je puberteto slovenske politike mogoče pustiti za sabo samo s socializacijo take vrste, ki bo Janšo in njegov način političnega delovanja zavrgla. Zaradi tega bodo naslednje parlamentarne volitve za razvoj Slovenije precej pomembnejše kot se je morda zdelo še pred kratkim. Na kocki je vprašanje politične kulture, ki se bo uveljavila v državi.
Naj pojasnim. Politična kultura, torej tisti sklop nezapisanih pravil, zapovedi, pričakovanj in tabujev, je ključna komponenta uspešnosti neke družbe, ki pa ni dana z neba, niti je ne dobite z uveljavitvijo tistih nujnih demokratičnih institucij, kot so parlament, volitve, ločenost vej, ustava… Ustvari se skozi čas, z delovanjem, s politično prakso… s socializacijo političnega razreda in volivcev, ki, pogosto po metodi trial and error, spoznavajo, kaj je mogoče storiti, kaj se pričakuje, kaj pa je absolutni recept za volilni poraz in odvzem politične moči. Dober primer takšnega “učenja” je Drobničevo popolnoma nepotrebno šarjenje po pravici do splava. Drobnič ni nikjer kršil ustave in zakonodaje, ni prekoračil svojih pristojnost, toda kazen je prišla promptno. Prestopil je tisto nenapisano mejo dopustnega (da zaželenega sploh ne omenjamo).
Slovenska demokratična politična kultura se šele oblikuje, saj tista iz prejšnjega režima ni več uporabna. Stara pričakovanja glede politike ne ustrezajo realnosti, potrebna so nova. Če nam poraz LDS lahko kaj pove o novi politični kulturi, je to med drugim tudi spoznanje, da se v Sloveniji lahko oblast zgubi (tudi) zaradi očitkov o koruptivnosti in klientelizmu, četudi država in gospodarstvo delujeta sorazmerno solidno. Janševa vlada ponuja novo priložnost, da državljani političnemu razredu dajo novo lekcijo, lekcijo, ki bo sporočala, da popolno obvladovanje vseh družbenih podsistemov pač ni sprejemljivo, četudi morda ni nezakonito. Da je taka politika recept za volilni neuspeh. Da je morda za določeno obdobje koristna, zlasti za vsakokratne prisklednike in strankarske vojščake, a da nič ni zastonj, da ima vse svojo ceno, če ne danes, pa na naslednjih volitvah.
Na problematično pubertetniško obdobje slovenske politične kulture kaže kar nekaj znamenj. Če imamo na eni strani Drobniča, je na drugi recimo Bručan, ki je kljub neverjetnemu polomu s helikopterskimi prevozi še vedno minister.
Prihodnje volitve dajejo državljanom priložnost, da povedo, da tako ne gre. V primerjavi s predhodnimi prinašajo nekatere lekcije, ki jih prej ni bilo mogoče podeliti. V letih LDS-ovske vladavine pač ni bilo mogoče povedati, da zavračanje očitkov in opravičevanje dejanj ni mogoče na način “saj-so-tudi-prejšnji-to-počeli”. Ali da je kopanje po grehih prejšnjih že dovolj, da je to (skoraj) vse, kar mora novi politični razred opraviti za uspeh. Obstaja pa še en vidik; ne glede na to ali menimo, da je med starimi in novimi oblastniki vseeno obstajala neka kakovostna razlika, ali pa smo prepričani, da so stari bili le bolj premeteni in z več časa, je dejstvo, da trenutna situacija v doslej največji meri kaže vso brutalnost politične uzurpacije družbe. Zdi se, da smo dosegli nek vrhunec, točko, ko se tudi v javnosti uveljavlja spoznanje, da tako pač ne gre, da je šlo vse skupaj čez rob.
Slovenski neolibertarni krožek, ki gradi na podmeni, da so politiki inherentno slabi, banditski, plenilski, torej, da bolje ne bo nikoli, ker ne more biti bolje, ponuja svoj recept za rešitev situacije. Recept je seveda tipično neoliberalen; državo iz gospodarstva, čim prej in povsod, da politiki ne bodo delali več škode. Politična kultura ga ne zanima. Diagnoza in recept sta pričakovana, saj ponovno stopajo na področje o katerem ne vedo veliko. Še huje; zdi se, da lastne izkušnje s politiko povzdigujejo na raven zakona. Toda na mestu je vsekakor vprašanje, koliko gre pri teh vprašanjih resnično zaupati ljudem, katerih politični angažma je bil svojevrsten debakel? Kaj nam o njihovi politični modrosti in poznavanju političnega pove že samo dejstvo, da so svoj libertarni projekt naslonili na vlado Janeza Janše? Ki so mu dejansko verjeli? Da danes znajo o politiki povedati samo slabo, je logično.
Toda to še ne pomeni, da imajo prav. Politični razred je lahko slabši ali boljši. Njegova “kakovost” v demokratičnih državah je odvisna od ravnanj volivcev, od njihovih pričakovanj. Drugače povedano: kako visoko volivci postavijo lestvico. Če štartajo na osnovi, da od politikov ni mogoče pričakovati nič dobrega (mogoče bi bilo uporabiti tudi kako znano gostilniško modrost), je smer jasna, o politični kulturi nima smisla izgubljati besed, politični razred pa bo hodil na inštrukcije v Južno Ameriko. Takrat tudi privatizacija vsega kar miga ne bo pomagala.
V kolikor bodo slovenski volivci naslednje leto prerasli gostilniške modrosti in vladavcem povedali, da pričakujejo več (predvsem samokontrole), bo to zelo pozitiven znak za razvoj države.
(Še brez glasov)
Loading ...
meni so najbolj smešni, ko težave nekaterih njihovih krožkarjev (kovač, naš štih) pri objavljanju v Delu pod prejšnjimi, jemljejo kot dokaz, da so “tudi prejšnji to počeli”. ljubi bog! nobene samokritike, samo trepljanje po ramenih, in nobenega, ki bi recimo zavpil, da je tisto, kar recimo kovač producira za finance nevredno straniščnega papirja, pa če je levo, desno, neoliberalno ali socialistično. vsak filter za sranje pa še ni cenzura, bogami!
a) težko bo šlo za oglaševanje SD, saj mi ta stranka in njen vodja nikoli nista bila blizu, na naslednjih volitvah pa jih bom volil le pod dvema pogojema a) ne bo nič drugega na izbiro b) bo to edina možnost, da se poda lekcija, opisana v prispevku
b) političnega ni mogoče zaobjeti s še tako domiselnimi reki; to je v najboljšem primeru simplicizem, v najslabšem pa fatalistični cinizem, ki daje politikom licenco za vse, in ki je del opisanega problema gostilniškega razumevanja politike.
c) motoviljenje o predčasnem razpustu parlamenta (o-moj-bog) in nerazumevanjem proporcionalnega volilnega sistema pa sta dokončni piki na i. ne vem, od kod pravnikom ideja, da so lahko tudi politologi?
in še nekaj; “idealizirana podoba novodobnega samokontroliranega politika” je neumnost, ki je iz prispevka ni mogoče potegniti (je pa logična, če gradimo na predpostavki, da je politika kurba, tisti, ki se z njo ukvarjajo pa… khm…). politika je vsaj tako racionalno (ali iracionalno) početje, kot je biznis, akademska sfera, žurnalizem… nič bolj ali manj moralna, lepa, blablabla… in če rečemo, da gre za racionalno početje, s tem mislimo, da politiki vsaj načeloma ne storijo nič takega, kar bi jih stalo političnih točk ali pripeljalo celo volilnega poraza. in za to gre; senzibilizacija javnosti, da se bo politika začela kontrolirati, ko bo manko kontrole občutila na volilnih rezultatih. zelo racionalno. nobenega idealiziranja. vprašanje politične kulture. v tem kontekstu je opravičevanje “saj-so-tudi-prejšnji” ali “nikoli ne bo bolje” ali “vsi so isti” ali politika je kurba… kontraproduktivno.
iz vprašanja : ” …Kaj nam o njihovi (sc. neolibertarni) politični modrosti in poznavanju političnega pove že samo dejstvo, da so svoj libertarni projekt naslonili na vlado Janeza Janše?… ” je mogoče misel zapeljati še nekoliko drugače, oz. ga opremiti z dodatnim vprašanjem: Ali so vedeli že ob trenutku vstopa v vladni čarni krog, da so politiki slabi ?, kot trdijo zdaj. Potem se seveda lahko samo vprašamo o njihovi kredibilnosti in etični poziciji…
1. Ker mi odrekaš verodostojnost (nisem politolog, ampak zgolj navadna para, to je volivec), te seveda prosim, da me politološko “senzibiliziraš” glede zahtev do politike glede samokontrole. Hočem reči, da argumenti ad hominem suck big time tudi v politiologiji. Mimogrede, predčasnega razpusta parlamenta ne poznamo v pravu (morebiti pa obstaja v politologiji)
2. Strinjava se, da je samokontrola (”senzibilnost”) politikov kot odziv na pričakovanja volivcev bolj dolgoročna deviza za razvoj Slovenije kot pa pravni mehanizmi, ki bi omejevali politike. Strinjava se tudi, da je načeloma politika dejavnost kot vse druge, vendar za razliko od biznisa, žurnalizma, itd. gre za početje, kjer se racionalno ali iracionalno odloča o tujem denarju, pri čemer je denar nabran prisilno. Zato bi, kot je to mogoče pri drugih dejavnostih, pričakoval kot ultima ratio, da imajo volivci kot financerji politike ustrezne mehanizme, da se znebijo za njih nesposobnih, iracionalnih, zaupanja nevrednih itd. politikov. V slovenskem političnem sistemu, kateremu dajeta skrajni referenčni okvir naš volilni sistem, otežen dostop do kandidiranja in razpust parlamenta, tega ni mogoče doseči. Se še strinjava?
3. Sam ne pravim a priori, da “je politika kurba”, pravim le, da nimam kot volivec možnosti ustrezno reagirati oziroma kaznovati, če se konkretni poltik obnaša kot kurba a.k.a. da je nesposoben, iracionalen, zaupanja nevreden, itd. Ker se tega parlamentarne stranke še kako dobro zavedajo, jim je še kako vseeno, kaj menimo.
4. Praviš, da velja: “Politiki načeloma ne storijo nič takega, kar bi jih stalo političnih točk ali pripeljalo celo volilnega poraza.” Bolj za šalo, v Sloveniji je obratno: “(Opozicijski) politiki načeloma ne storijo nič takega, kar jim prinaša politične točke, zato jih to pripelje do politične zmage. Vse ostalo postori nesposobna vladajoča koalicija.”
“gre za početje, kjer se racionalno ali iracionalno odloča o tujem denarju, pri čemer je denar nabran prisilno. ”
prisilno je ena lepa libertarna finta, a ne. o tujem denarju; jaz prav bistvene razlike med menedžerji, ki odločajo o denarju delničarjev, in politiki, ki odločajo o denarju državljanov, res ne vidim. v obeh primerih gre za tuj denar, v obeh primerih se kakovost odločanja nagradi ali kaznuje, na tak ali drugačen način.
“V slovenskem političnem sistemu, kateremu dajeta skrajni referenčni okvir naš volilni sistem, otežen dostop do kandidiranja in razpust parlamenta, tega ni mogoče doseči. Se še strinjava?”
otežen dostop do kandidiranja? in pol podpiraš večinski volilni sistem, ki slej ko prej pripelje do dveh strank?
razpust parlamenta je v večini sistemov orodje za krize (npr. nezmožnost izvolitve vlade etc), nikjer pa ni to orodje, s katerimi volivci kaznujejo politike. temu orodju se rečejo volitve, ki so praviloma vsaka štiri leta. dovolj pogosto in učinkovito orodje, da ti kot volivec nagradiš/kaznuješ določene stranke in preko tega njihove politike.
http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=26700&Skatla=17
http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=26508&Skatla=17
1. Saj se strinjava, da gre za upravljanje tujega denarja v politiki in kjerkoli drugje, kjer pride do mandatnega razmerja. Dve razliki pa sta:
a) Prisiljenost v mandatno razmerje (ja, če že hočeš. libertarna, neosocialna, katoliška ali pa socialistična varianta prisile, kakor ti ljubše - prisila je prisila, torej mimo volje prisiljenega),
b) pri upravljanju na podlagi pogodbenih razmerij imaš celo kopico varovalk (odstop od pogodbe, odškodninska odgovornost, rebus sic stantibus), pri politiki tega ni v tolikšni meri, čeprav bi zaradi prisile moralo biti ravno obratno. Zato te dopolnjujem v izjavi “v obeh primerih se kakovost odločanja nagradi ali kaznuje, na tak ali drugačen način” le toliko, da pravim, da je v slovenskem političnem prostoru premalo dodelanih načinov nagrade ali kaznovanja. Dokler teh mehanizmov ne bo, pa bo tudi zahteva volivcev po “samokontroli politikov” bržkone klicanje mujezina v puščavi.
2. Z oteženim dostopom do kandidiranja sem ciljal na določbo, da rabiš 3 poslance, da lahko kandidiraš v vseh volilnih enotah, s čimer se v določeni meri otežuje dostop do kandidiranja neparlamentarnim strankam (s tem pa konkurenčnost med strankami). Razpust parlamenta sem omenil, ker bi lahko bil odlično ultimativno sredstvo v proporcionalnih volilnih sistemih - zaradi strahu za lasten sedež imajo poslanci večjo dovzetnost za “samokontrolo”, posredno pa imajo od tega korist volivci, ker v primeru razpusta oni odločajo, kateri lista kandidatov bo dobila volilni glas. Se motim?
3. Boljša se mi zdi situacija, da nagradiš/kaznuješ kandidata in s tem neposredno tudi politično stranko. Volivec na večinskih volitvah neposredno vpliva na kandidate in politične stranke, pri proporcionalnih pa neposredno na politične stranke, zgolj posredno na kandidate.
a) volje prisiljenega; jah, če gledaš tako, me tudi mercator prislijuje, ker mi ne da kruha zastonj. izbire pa nimam; ali denar ali crkovanje od lakote. življenje je ena sama prisila proti moji volji.
b) slovenski politični sistem je povsem primerljiv z drugimi, tudi v mehanizmih, ki so na voljo volivcem. nismo mi nek unikum.
c) razpust parlamenta; kdo ga predlaga in potrdi? premier? predsednik republike? v kakšnih primerih? kaj to pomeni za stabilnost sistema? in kdo bi v tem primeru dejansko pridobil večjo kontrolo nad poslanci? volivci ali tisti, ki bo imel v rokah to orodje? ( v smislu: če ne boste pridni, bom razpustil parlament, vi pa vprašanje, če boste še med kandidati naše stranke etc)
razpust parlamenta je nepotrebni nonsense. za izbiro drugih že imaš mehanizem - volitve. vsaka štiri leta. v okviru teh poslanci dobijo mandat za štiriletno vladanje. mandat podelijo volivci.
če poslanca ni strah, da bo sedež izgubil na rednih volitvah, ne vem, zakaj bi ga bilo strah, da ga bo izgubil na izrednih, po razpustu parlamenta?
……..
kot izgleda, imaš problem s predstavniško demokracijo v kateri so glavne pač stranke, ne pa posamezni poslanci. Hočeš nočeš, kot pojasni že Virant v omenjenih linkih, v sodobnih družbah drugače težko gre.
1. Ne podtikaj, s čim naj bi imel probleme. Ker, če bova trgala izven konteksta, imaš ti probleme z življenjem (”življenje je ena sama prisila proti moji volji”).
2. V predstavniški demokraciji naj bi bili glavni volivci, ne pa politične stranke in posamezni poslanci. Saj prav ti kot volivec zahtevaš večjo “samokontrolo” poslancev. Tudi jaz to, med drugim, zahtevam., za vsak slučaj pa še kakšen pravni mehanizem. To, da volimo politične stranke, še ne pomeni, da jim damo carte blanche.
3. Če sklenem: Tebi zadošča enkrat na štiri leta iti na volitve, vmes pa bentiti, kako “popolno obvladovanje vseh družbenih podsistemov pač ni sprejemljivo”, jaz pa pravim, da je ob tem potrebno imeti vsaj predvidene mehanizme tudi v teku mandata in ustrezne mehanizme ob koncu mandata (večinski sistem).
“Saj prav ti kot volivec zahtevaš večjo “samokontrolo” poslancev. Tudi jaz to, med drugim, zahtevam., za vsak slučaj pa še kakšen pravni mehanizem. To, da volimo politične stranke, še ne pomeni, da jim damo carte blanche.”
samokontrolo politike, ne poslancev. za posamezne poslance mi, iskreno rečeno, dol visi, ker niso dejavnik, ampak koleščki v strankarski mašineriji. oni ne določajo politike. in, hvala bogu, tako je povsem prav.
carte blanche? lubi bog, čez štiri leta pride račun. in meni to zadošča, ker bom naslednje leto lahko izstavil račun. v predstavniški demokraciji je to povsem dovolj.
in če sem ciničen; zdi se mi, da si z razpredanjem o mehanizmih v teku mandata na sledi resnični politološki invenciji. tudi pri prizadevanjih za večjo konkurenco med strankami in zagovarjanjem večinskega sistema.
“Strinjava se tudi, da je načeloma politika dejavnost kot vse druge, vendar za razliko od biznisa, žurnalizma, itd. gre za početje, kjer se racionalno ali iracionalno odloča o tujem denarju, pri čemer je denar nabran prisilno.”
saša, nekaj mi pravi, da si pravnik in kot tak kažeš simptome okostenelosti razmišljanja ali pač zgolj pomanjkanje poznavanja osnov institucionalistične teorije v politologiji.
mandat za pobiranje davkov so dali državljani kot principal (P) finančnemu ministrstvu kot agentu (A), pri čemer so na volitvah izbirali tudi med volilnimi programi, ki v grobih obrisih dajejo prioritete proračunske porabe (maslo vs. topovi) in prihodkov (nižji vs. višji davki). torej ne gre za prisilo - volilci bi lahko volili tudi za državo brez davkov, glede na to, da ima v sloveniji oblast ljudstvo.
juretova analogija z delničarji torej stoji - za nek vložen denar tudi državljani pričakujemo dividende, ane. in podobno kot prihaja do napetosti v P-A razmerju med lastniki in upravo - bodisi zaradi nekompetence uprave, preširoke interpretacije mandata s strani uprave etc. -, tako je tudi med politiki in volilci. kar ostaja odprto, je vprašanje kontrolnih mehanizmov, ki so na voljo delničarjem in volilcem, da od uprave dobijo kar hočejo.
če bi spremljal korporativne zadeve v evropi in ZDA, bi videl, kako se odvijajo proxy fighti v upravah in poskusi vpliva na poslovno politiko podjetja. mehanizmi so pač drugačni kot v politiki in jih je težko kar na vrat na nos uvesti v politično areno, ki se razlikuje od poslovne. volitve so pač na voljo nam, državljanom, kot najbolj učinkovit mehanizem - če pa bomo dovolj odgovorni delničarji pa je anybody’s guess.
@shotokan: ne vem, v čem vidiš problem (razen da sem okosteneli pravnik, doh) - saj podpišem vse, kar si napisal. Recimo: “kar ostaja odprto, je vprašanje kontrolnih mehanizmov, ki so na voljo delničarjem in volilcem, da od uprave dobijo kar hočejo.”
Analogno sem že zgoraj napisal, da “… je v slovenskem političnem prostoru premalo dodelanih načinov nagrade ali kaznovanja. Dokler teh mehanizmov ne bo, pa bo tudi zahteva volivcev po “samokontroli politikov” bržkone klicanje mujezina v puščavi.”
“pri čemer je denar nabran prisilno”
tukaj je kleč. denar ni nabran prisilno, saj so državljani na volitvah izrazili željo, naj država zagotavlja nekatere storitve v njihovem imenu, za kar pa rabi sredstva.
[...] [http://drugidom.net/cas-socializacije-slovenske-politike/, [...]