tukaj je kleč. denar ni nabran prisilno, saj so državljani na volitvah izrazili željo, naj država zagotavlja nekatere storitve v njihovem imenu, za kar pa rabi sredstva.

Analogno sem že zgoraj napisal, da “… je v slovenskem političnem prostoru premalo dodelanih načinov nagrade ali kaznovanja. Dokler teh mehanizmov ne bo, pa bo tudi zahteva volivcev po “samokontroli politikov” bržkone klicanje mujezina v puščavi.”

saša, nekaj mi pravi, da si pravnik in kot tak kažeš simptome okostenelosti razmišljanja ali pač zgolj pomanjkanje poznavanja osnov institucionalistične teorije v politologiji.

mandat za pobiranje davkov so dali državljani kot principal (P) finančnemu ministrstvu kot agentu (A), pri čemer so na volitvah izbirali tudi med volilnimi programi, ki v grobih obrisih dajejo prioritete proračunske porabe (maslo vs. topovi) in prihodkov (nižji vs. višji davki). torej ne gre za prisilo - volilci bi lahko volili tudi za državo brez davkov, glede na to, da ima v sloveniji oblast ljudstvo.

juretova analogija z delničarji torej stoji - za nek vložen denar tudi državljani pričakujemo dividende, ane. in podobno kot prihaja do napetosti v P-A razmerju med lastniki in upravo - bodisi zaradi nekompetence uprave, preširoke interpretacije mandata s strani uprave etc. -, tako je tudi med politiki in volilci. kar ostaja odprto, je vprašanje kontrolnih mehanizmov, ki so na voljo delničarjem in volilcem, da od uprave dobijo kar hočejo.

če bi spremljal korporativne zadeve v evropi in ZDA, bi videl, kako se odvijajo proxy fighti v upravah in poskusi vpliva na poslovno politiko podjetja. mehanizmi so pač drugačni kot v politiki in jih je težko kar na vrat na nos uvesti v politično areno, ki se razlikuje od poslovne. volitve so pač na voljo nam, državljanom, kot najbolj učinkovit mehanizem - če pa bomo dovolj odgovorni delničarji pa je anybody’s guess.

samokontrolo politike, ne poslancev. za posamezne poslance mi, iskreno rečeno, dol visi, ker niso dejavnik, ampak koleščki v strankarski mašineriji. oni ne določajo politike. in, hvala bogu, tako je povsem prav.

carte blanche? lubi bog, čez štiri leta pride račun. in meni to zadošča, ker bom naslednje leto lahko izstavil račun. v predstavniški demokraciji je to povsem dovolj.

in če sem ciničen; zdi se mi, da si z razpredanjem o mehanizmih v teku mandata na sledi resnični politološki invenciji. tudi pri prizadevanjih za večjo konkurenco med strankami in zagovarjanjem večinskega sistema.

b) slovenski politični sistem je povsem primerljiv z drugimi, tudi v mehanizmih, ki so na voljo volivcem. nismo mi nek unikum.
c) razpust parlamenta; kdo ga predlaga in potrdi? premier? predsednik republike? v kakšnih primerih? kaj to pomeni za stabilnost sistema? in kdo bi v tem primeru dejansko pridobil večjo kontrolo nad poslanci? volivci ali tisti, ki bo imel v rokah to orodje? ( v smislu: če ne boste pridni, bom razpustil parlament, vi pa vprašanje, če boste še med kandidati naše stranke etc)

razpust parlamenta je nepotrebni nonsense. za izbiro drugih že imaš mehanizem - volitve. vsaka štiri leta. v okviru teh poslanci dobijo mandat za štiriletno vladanje. mandat podelijo volivci.

če poslanca ni strah, da bo sedež izgubil na rednih volitvah, ne vem, zakaj bi ga bilo strah, da ga bo izgubil na izrednih, po razpustu parlamenta?
……..
kot izgleda, imaš problem s predstavniško demokracijo v kateri so glavne pač stranke, ne pa posamezni poslanci. Hočeš nočeš, kot pojasni že Virant v omenjenih linkih, v sodobnih družbah drugače težko gre.

2. Z oteženim dostopom do kandidiranja sem ciljal na določbo, da rabiš 3 poslance, da lahko kandidiraš v vseh volilnih enotah, s čimer se v določeni meri otežuje dostop do kandidiranja neparlamentarnim strankam (s tem pa konkurenčnost med strankami). Razpust parlamenta sem omenil, ker bi lahko bil odlično ultimativno sredstvo v proporcionalnih volilnih sistemih - zaradi strahu za lasten sedež imajo poslanci večjo dovzetnost za “samokontrolo”, posredno pa imajo od tega korist volivci, ker v primeru razpusta oni odločajo, kateri lista kandidatov bo dobila volilni glas. Se motim?

3. Boljša se mi zdi situacija, da nagradiš/kaznuješ kandidata in s tem neposredno tudi politično stranko. Volivec na večinskih volitvah neposredno vpliva na kandidate in politične stranke, pri proporcionalnih pa neposredno na politične stranke, zgolj posredno na kandidate.

prisilno je ena lepa libertarna finta, a ne. o tujem denarju; jaz prav bistvene razlike med menedžerji, ki odločajo o denarju delničarjev, in politiki, ki odločajo o denarju državljanov, res ne vidim. v obeh primerih gre za tuj denar, v obeh primerih se kakovost odločanja nagradi ali kaznuje, na tak ali drugačen način.

“V slovenskem političnem sistemu, kateremu dajeta skrajni referenčni okvir naš volilni sistem, otežen dostop do kandidiranja in razpust parlamenta, tega ni mogoče doseči. Se še strinjava?”

otežen dostop do kandidiranja? in pol podpiraš večinski volilni sistem, ki slej ko prej pripelje do dveh strank?
razpust parlamenta je v večini sistemov orodje za krize (npr. nezmožnost izvolitve vlade etc), nikjer pa ni to orodje, s katerimi volivci kaznujejo politike. temu orodju se rečejo volitve, ki so praviloma vsaka štiri leta. dovolj pogosto in učinkovito orodje, da ti kot volivec nagradiš/kaznuješ določene stranke in preko tega njihove politike.

http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=26700&Skatla=17
http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=26508&Skatla=17