Čas socializacije slovenske politike

Janša je v govoru 27. aprila poudaril, da je čas, da odrastemo, da zapustimo obdobje državljanske pubertete. Zanimivo, s povedanim se celo strinjam, dvomim pa, da mu bo všeč tudi nadaljevanje. Menim namreč, da je puberteto slovenske politike mogoče pustiti za sabo samo s socializacijo take vrste, ki bo Janšo in njegov način političnega delovanja zavrgla. Zaradi tega bodo naslednje parlamentarne volitve za razvoj Slovenije precej pomembnejše kot se je morda zdelo še pred kratkim. Na kocki je vprašanje politične kulture, ki se bo uveljavila v državi.

Naj pojasnim. Politična kultura, torej tisti sklop nezapisanih pravil, zapovedi, pričakovanj in tabujev, je ključna komponenta uspešnosti neke družbe, ki pa ni dana z neba, niti je ne dobite z uveljavitvijo tistih nujnih demokratičnih institucij, kot so parlament, volitve, ločenost vej, ustava… Ustvari se skozi čas, z delovanjem, s politično prakso… s socializacijo političnega razreda in volivcev, ki, pogosto po metodi trial and error, spoznavajo, kaj je mogoče storiti, kaj se pričakuje, kaj pa je absolutni recept za volilni poraz in odvzem politične moči. Dober primer takšnega “učenja” je Drobničevo popolnoma nepotrebno šarjenje po pravici do splava. Drobnič ni nikjer kršil ustave in zakonodaje, ni prekoračil svojih pristojnost, toda kazen je prišla promptno. Prestopil je tisto nenapisano mejo dopustnega (da zaželenega sploh ne omenjamo).

Slovenska demokratična politična kultura se šele oblikuje, saj tista iz prejšnjega režima ni več uporabna. Stara pričakovanja glede politike ne ustrezajo realnosti, potrebna so nova. Če nam poraz LDS lahko kaj pove o novi politični kulturi, je to med drugim tudi spoznanje, da se v Sloveniji lahko oblast zgubi (tudi) zaradi očitkov o koruptivnosti in klientelizmu, četudi država in gospodarstvo delujeta sorazmerno solidno. Janševa vlada ponuja novo priložnost, da državljani političnemu razredu dajo novo lekcijo, lekcijo, ki bo sporočala, da popolno obvladovanje vseh družbenih podsistemov pač ni sprejemljivo, četudi morda ni nezakonito. Da je taka politika recept za volilni neuspeh. Da je morda za določeno obdobje koristna, zlasti za vsakokratne prisklednike in strankarske vojščake, a da nič ni zastonj, da ima vse svojo ceno, če ne danes, pa na naslednjih volitvah.

Na problematično pubertetniško obdobje slovenske politične kulture kaže kar nekaj znamenj. Če imamo na eni strani Drobniča, je na drugi recimo Bručan, ki je kljub neverjetnemu polomu s helikopterskimi prevozi še vedno minister.

Prihodnje volitve dajejo državljanom priložnost, da povedo, da tako ne gre. V primerjavi s predhodnimi prinašajo nekatere lekcije, ki jih prej ni bilo mogoče podeliti. V letih LDS-ovske vladavine pač ni bilo mogoče povedati, da zavračanje očitkov in opravičevanje dejanj ni mogoče na način “saj-so-tudi-prejšnji-to-počeli”. Ali da je kopanje po grehih prejšnjih že dovolj, da je to (skoraj) vse, kar mora novi politični razred opraviti za uspeh. Obstaja pa še en vidik; ne glede na to ali menimo, da je med starimi in novimi oblastniki vseeno obstajala neka kakovostna razlika, ali pa smo prepričani, da so stari bili le bolj premeteni in z več časa, je dejstvo, da trenutna situacija v doslej največji meri kaže vso brutalnost politične uzurpacije družbe. Zdi se, da smo dosegli nek vrhunec, točko, ko se tudi v javnosti uveljavlja spoznanje, da tako pač ne gre, da je šlo vse skupaj čez rob.

Slovenski neolibertarni krožek, ki gradi na podmeni, da so politiki inherentno slabi, banditski, plenilski, torej, da bolje ne bo nikoli, ker ne more biti bolje, ponuja svoj recept za rešitev situacije. Recept je seveda tipično neoliberalen; državo iz gospodarstva, čim prej in povsod, da politiki ne bodo delali več škode. Politična kultura ga ne zanima. Diagnoza in recept sta pričakovana, saj ponovno stopajo na področje o katerem ne vedo veliko. Še huje; zdi se, da lastne izkušnje s politiko povzdigujejo na raven zakona. Toda na mestu je vsekakor vprašanje, koliko gre pri teh vprašanjih resnično zaupati ljudem, katerih politični angažma je bil svojevrsten debakel? Kaj nam o njihovi politični modrosti in poznavanju političnega pove že samo dejstvo, da so svoj libertarni projekt naslonili na vlado Janeza Janše? Ki so mu dejansko verjeli? Da danes znajo o politiki povedati samo slabo, je logično.

Toda to še ne pomeni, da imajo prav. Politični razred je lahko slabši ali boljši. Njegova “kakovost” v demokratičnih državah je odvisna od ravnanj volivcev, od njihovih pričakovanj. Drugače povedano: kako visoko volivci postavijo lestvico. Če štartajo na osnovi, da od politikov ni mogoče pričakovati nič dobrega (mogoče bi bilo uporabiti tudi kako znano gostilniško modrost), je smer jasna, o politični kulturi nima smisla izgubljati besed, politični razred pa bo hodil na inštrukcije v Južno Ameriko. Takrat tudi privatizacija vsega kar miga ne bo pomagala.

V kolikor bodo slovenski volivci naslednje leto prerasli gostilniške modrosti in vladavcem povedali, da pričakujejo več (predvsem samokontrole), bo to zelo pozitiven znak za razvoj države.