Čakanje na naslednje vladno predvolilno darilo

| 2. april 2008 | Slovenija | Jure

Začnimo pri lokalni ravni, kjer se pojavi prepoznajo jasneje in preprosteje. V domačem kraju kraju je bil svoje čase (nekoliko pa tudi še danes) v veljavi nekakšen gradualističen pristop k izvajanju občinskih projektov; problemi (ceste, pločniki, javna razsvetljava, kanalizacija…) se niso reševali naenkrat, v celovitih projektih, ampak so se razbijali na množice manjših opravil. Par metrov ceste tukaj, par metrov pločnika tam, par svetilk sedaj, naslednji šop drugo leto… Na videz to drobljenje, drobnjakarstvo ni imelo smisla, a le dokler ni prišel čas rezanja trakov. Zakaj bi imeli samo eno svečano otvoritev novega aslafta, če lahko imamo tri? Tri priložnosti, da župan volivcem pokaže svoje uspehe. In smo odpirali, krstili, proslavljali kot za stavo; bolj kot so se bližale volitve, več asfaltnih flik je bilo potrebno predati v uporabo. Zlobneži so sicer jezikali, da je tak pristop nedvomno povezan tudi s tistimi določili o naročilih manjše vrednosti, a veselja to ni motilo. Kako lepo je bilo gledati visoke goste iz prestolnice, navajene upravljanja z stotinami milijoni evrov, kako odpirajo par metrov novega pločnika, vrednega dobre gume sekretarjevega audija!

Dvig na državno raven; vse drugače a hkrati isto. Predvolilna darila se delijo tudi tukaj, le večja so. 600 milijonov tu, 600 milijonov tam, pa govorimo že o resnem denarju, kajne? Vladne stranke imajo v primerjavi z opozicijskimi vsaj eno bistveno prednosti: predvolilno kampanjo lahko vodijo tudi s proračunskim denarjem. Seveda ne tistim, ki ga je potrebno prijaviti v povolilnih poročilih. Prodajo pač kakšno banko, osrečijo voznike in popravijo stare krivice. Vse skupaj je že kot loterija in samo upate lahko, da boste padli v katero izmed srečnih skupin, ki bo deležna vladnih daril. Niste kupili delnic NKBM? No, mogoče ste bili srečnejši pri uvedbi vinjet? Tudi ne? So vam partizani fentali kakšno kravo? Ne? Nikar se ne prepustite malodušju, do volitev še je kar nekaj časa, loterijski boben pa lahko izvrže še kakšno zavarovalnico, telekom in podobne dobitke.

In ko spremljamo to državno loterijo na naše stroške, se lahko samo čudimo; država, ki običajno ni sposobna v razumnem roku postaviti niti navadnih zapornic čez železniške tire, se hopa-cupa prelevi v fantastično odziven sistem, ki lahko v par mesecih zamenja celoten sistem cestninjena na avtocestah. Skoraj čez noč. Če ne bi doživeli, ne bi verjeli.

Toda predvolilne veselice je enkrat pač konec; srečneži bodo prešteli dobitke, žalujoči ostali pa se bomo prisiljeni spraševati, ali smo tista podjetja res najbolje prodali. Redna molitev, da se v naglici nekdo ni uštel pri izračunavanju prihodkov od vinjet, prav tako ne bo odveč. in, saj res, kako je že s temi 600 milijoni, ki jih bodo današnje generacije dale za žrtve dogodkov, s katerimi pri najboljši volji niso nikakor povezane? Pravično in spodobi se, govorijo zagovorniki, a hudič je v tem, da je pravičnost za vsakega nekaj drugega. Če že plačujemo poslovno škodo zaradi vojne, baje zaključene leta 45, lahko žrtve današnjega sistema čez nekaj desetletij pričakujejo enako obravnavo? Zakaj ne bi poravnali izpada dohodka tekstilni delavki in tekstilnim podjetjem zaradi razpada nekdanje države? A so za to kaj bolj krivi, odgovorni kot tisti podjetnik, ki mu je vojna preprečila kovanje dobička?