Brezplodna tajkunska fiksacija

Medtem, ko se po svetu politiki, finančni strokovnjaki in komentatorji ukvarjajo s tem, kako prebiti kreditni krč in znova vzpostaviti življenjsko potrebno vez med financami in realnim gospodarstvom, lahko opazujemo v Sloveniji zanimiv pojav: skoraj že nevrotično iskanje načina, kako bi banke v državi prisilili, da nekaterim izmed največjih slovenskih podjetij ne bi refinancirale posojil.

Potem ko Vojko Flegar iz Razgledov nazorno predstavi, kako daleč v drobovje razpredenega konglomerata lahko seže t.i. tajkunski kredit za financiranje menedžerskega prevzema, v nasprotju z zdravo pametjo pojamra, da Slovenija verjetno ne bo našla politika, ki bi si upal bankam ukazati, da zaustavijo tok posojil prevzetemu podjetju, če se ugotovi, da jih to rabi za pokrivanje stroškov prevzema. Hvala bogu! Kakor da podjetja nimajo več kot dovolj težav z gospodarsko krizo in skopuškimi bankami, sedaj bi nekateri tem stebrom slovenskega gospodarstva na prste stopli še s političnim racioniranjem kredita.

Čudi me, da tako luciden komentator kot je Flegar, ne zapopade dejstva, da bi bilo to racioniranje ravno zaradi mrežnih učinkov, ki jih je tako lepo opisal, zelo nevarno. Če bilanca podjetja ječi pod dolgovi (kar se sicer zgodi po večini menedžerskih prevzemov, doma in po svetu), je prav malo važno, ali je to zaradi tajkunskih ambicij ali ambicioznih vlaganj, ki se bodo v času recesije skisala. Če podjetje ne more refinancirati dolgov, jih bo moralo odplačati tako, da bo varčevalo pri plačah, proizvodnji, dobaviteljih, morda tudi z likvidacijo – v času recesije to prav gotovo ni cilj, ki naj bi ga zasledovala gospodarska politika.

Flegar, Damijan et consortes očitno menijo, da je zdaj pravi čas za obračun z njihovo veliko travmo, nacionalnim interesom. Kriza je dobrodošla priložnost, da se likvidira (po delih razproda) po njihovem mnenju preveč razpredene tajkunske konglomerate, ki dušijo konkurenco. Pri tem si ne obotavljajo svoje verzije konkurenčne politike kovati na plečih tistih, ki bi zaradi prepovedi kreditiranja lahko izgubili službe in to v času, ki Sloveniji prav gotovo ne bo prizanesel z gospodarskimi pretresi. Logično je, da se poskušata temu tako Banka Slovenije kot politika izogniti; v optiki neoliberalcev je seveda to le zamujanje priložnosti za uveljavitev doktrine šoka, ki jo tako dobro obvladajo.

Na srečo je na čelu BS Kranjec in ne Jazbec, tako da pretirane nevarnosti, da bi šel kdo na limanice mladoekonomskim modrostim, ni. Pot bi morala biti jasna. Če banka ni solventna, jo je treba nacionalizirati brez vprašanj, slabe kredite prenesti na davkoplačevalsko financirano slabo banko, posojanje dobre banke pa usmeriti tako, da bo lahko s krediti financirala gospodarsko aktivnost podjetij – tajkunskih ali ne. To je vse kar v tem času potrebujemo. Prav gotovo pa ne potrebujemo moralističnega hujskanja, ki naj bi odločevalce prisililo v to, da iz domnevno zdravega narodovega telesa izrežejo tajkunske metastaze, kakor se slikovito izrazi Flegar.

Če kdo meni, da smo se v godlji znašli zaradi tajkunov in nacionalnega interesa, se moti. V njej smo zato, ker smo kupili neoliberalne modrosti o učinkovitosti trga. Nekje med profesorskim stolčkom in nadzornim svetom banke so neoliberalci pozabili, da finančni trg ni kakršenkoli trg. Na finančnem trgu, ki ga poganja kredit, zvišanje cene (delnic, hiš, etc.) ne povzroči upada povpraševanja, ampak njegovo naraščanje. Ravno obratno kot na trgu dobrin. Ko cene (delnic, hiš) padajo, pa na finančnem trgu ni mogoče pričakovati navala posojilojemalcev, ki bi izkoristili razprodajo.

Pravljice o tem, kako je treba trgom pustiti proste roke in jim s čim manj regulacije omogočiti dovolj prostora za inoviranje, se slišijo smešno, če vemo, da se finančni trgi v nasprotju s teorijo ne uravnotežijo in ne regulirajo sami, ampak so podvrženi povratnim zankam, ki neravnotežja v vse smeri še poudarjajo. Ravno zaradi tega bi bilo treba slediti Martinu Wolfu, pred krizo trdoglavemu neoliberalnemu komentatorju Financial Timesa, ko pravi, da so finance preveč pomembne, da bi jih prepustili trgu, temveč bi jih morali regulirati podobno strogo kot proizvajalce elektrike in upravljalce vodovodnega omrežja.