Borut Pahor in razvoj pridružene opozicije

| 12. March 2007 | | Jure

Svoje čase je Borut Pahor v kraje na sončni strani Alp poskušal prenašati takrat zelo modno tretjo pot. Danes se o tem govori precej redkeje, saj so se vidnejši svetovni predstavniki tretje poti na tak ali drugačen način umaknili z vidnih položajev, blairizem pa je z iraško avanturo dokončno moralno in politično bankrotiral. Tudi v Sloveniji se koncept ni trdneje zasidral, saj je hitro postalo jasno, da skupini okrog Pahorja služi le kot priročen paravan, ki naj bi zakril pomanjkanje idej in vrednostno dezorientacijo stranke nekdanjih komunistov in njenega vodje, ki ni in ni našla poti iz sence velike LDS. Veliko visokoletečih besed in teoretiziranja, ki pa so najkasneje pri izbrisanih dokončno zagazili v močvirje Pahorjevega oportunizma za vsako ceno. Takratnih poskusov barantanja okrog izbrisanih brez hudih prebavnih težav ne bi prenesel noben pravi evropskih socialdemokrat. Na njegovo srečo Pahor to tako ali tako ni.

V kolikor se je Pahorjevo iskanje smisla preko tretje poti končalo neuspešno, je več kot očitno, da je Borut tokrat le na sledi izvirne inovacije v političnem življenju, ki jo lahko povsem primerno poimenujemo s pojmom “pridružena opozicija”. Le-te ne moremo povsem stlačiti v vladno koalicijo, pa tudi uvrstitev med opozicijske stranke se nekako ne zdi primerna. Oglušujoči molk stranke in njenega predsednika v primeru Strojan in ravnanja njihovega župana je povedal vse, da o partnerstvu za razvoj sploh ne govorimo. Takšno opozicijo, ki ne laja in ne grize, si želi vsaka oblast. A ni še konec.

Pahor podpira tudi predlog predsednika vlade, da bi vse parlamentarne stranke podpisale sporazum o pripravah na predsedovanje Slovenije EU in pri izpeljavi predsedovanje. “Sicer v Evropi ne poznam primera, ko je šlo za takšen formalni dogovor, poznam pa jih veliko, ko je šlo za tihi dogovor koalicijskih in opozicijskih strank o nenapadanju,” pravi Pahor in hkrati opozarja, da bi takšen sporazum zavezoval tudi vlado. Vir

Slovenska politična elita je v bližnji zgodovini dosegla soglasje trikrat. V kolikor je bilo soglasje ob osamosvojitvi nujno, saj ni časa za demokratične finese ko so na ulici tanki, je bilo takšno ideološko zaprtje kasneje vse manj razumljivo in zaželeno. Zaradi tega sta recimo kampanji pred referendumom o pridružitvi EU in NATU mestoma dosegli točko, ki je presegla mejo dobrega okusa. Ko politična debata poteka med skoraj vso politično elito na eni in popolnimi outsiderji na drugi strani, potem debate skorajda ni, ampak smo priča teatru zaradi teatra. To se je zlasti pokazalo v primeru kampanje o NATU, ko je elita spoznala, da potrditev ni zagotovljena, da se lahko ljudstvo celo zmoti. Deficit pri javni debati prinaša posledice še danes. V kolikor bi recimo pri NATU opravili resno javno razpravo in politike prisilili v resnično argumentacijo, morda danes nekdo ne bi mogel trditi, da smo z NATOM že v naprej potrdili vse mogoče vojaške nakupe in misije.

Toda, četudi vseeno sprejmemo, da je bilo to ideološko enoglasje nujno zaradi zgodovinskosti odločitev za državo in narod, je zato danes še bolj jasno, da je isto ravnanje pri predsedovanju EU popolnoma neprimerno, nezaželeno in škodljivo. Predsedovanje je seveda resna resna in zahtevna naloga, ki pa ni v ničemer tako usodna, zgodovinska, prelomna… da bi zahtevala ukinitev normalnega demokratičnega življenja v katerem pozicija vlada, opozicija pa opozarja in nadzira. Dogovor o nenapadanju je najmanj nepotreben, verjetno celo škodljiv, zagotovo pa žaljiv za državljane, ki bodo to predsedovanje plačali in jim najbrž ne bo vseeno, če bomo denar pognali za slabo pripravljeno in izvedeno opravilo.

Pahorjeva podpora tej ideji je naravnost neverjetna še iz enega razloga. Opozicijska stranka, ki je v volilnem letu pripravljena sklepati sporazume o nenapadanju pri ključnem vladnem projektu, si ne zasluži tega imena. To ni opozicija, gre kvečjemu za pridruženo opozicijo. Ne gre za pse čuvaje, ampak razvajena ščeneta, ki so za pasji piškot pripravljena polizati lastnika od pet do glave.