Pravilne – in še raje želene – rezultate pa se da vsekakor dobiti tudi na neznanstven način. Na primer, kadar je oseba, ki dokazuje, čeprav avtoriteta logike, pri tem preveč rezultatsko motivirana.

Tudi na podlagi napačnih predpostavk lahko prideš do resničnega spoznanja – verjetnost za to je podobna kot v zgodbi o daktilografskih opicah.

Znanost pa funkcionira zato, ker temelji na znanstveni metodi (preverjanje hipotez). Glede na to, da imaš toliko povedati o ekonomiji in filozifiji, bi bilo pričakovati, da si že kdaj slišal za Karla Popperja idr.

Če izhajaš iz napačnih predpostavk.

Očitati analitikom, da pozabljajo, da v ekonomiji ljudje vedno hočejo še več je napačno, saj so ravno analitiki postavili definicijo želje kot tistega, kar vznikne iz spolne potrebe a jo za razliko od potrebe ni mogoče nikoli zadovoljiti, ker je želja neskončna. Problem je, da želja ni “svobodna”, pač pa je odjipsko in kapitalsko nadterminirana – ljudje si želijo več tistega, kar jim diktira kapitalizem – in to imajo za svojo, najbolj notranjo, najintimnejšo, najbolj lastno željo -ta tudi je njihova, a je zunanje določena; neskončnost želje je res njihova, naddterminiranost(da si želijo VSEBINE, ki si jih si želijo) pa je zunanja, ojdipsko/kapialistična.

–
Še o utopiji. Proizvodna sredstva so v družbeni lasti, upravni in upravljalski odnosi so samoupravni. Hiperprodukcija in hiper-razstavljanje produktov je odprta za vse ljudi, ki to hočejo, za ostale pa je tu (zelo visok)UTD. Ob hiperprudukciji je tu seveda še individualna izdelava dobrin po naročilu, male serije itd. Hiperprodukcija tudi ni sama sebi namen, pač pa je varovalo za katastrofe na trgu(npr. v tujini propade edina firma mikroprocesorjev – torej je treba imeti eno doma-nekonkurenčno, zgubarsko, toda za vsak slučaj) in za katastrofe v naravi(na Zemljo pade meteorit in povzroči ledeno dobo- torej je treba čez noč zgraditi tisoče jedrskih elektrarn, če naj večina državljanov preživi).

Kar pa se tice tega “Moja utopija je hiperprodukcija, ki je sama sebi namen” to je zal na nek nacin res utopija, to v ekonomiji na dolgi rok nikakor ne bi delovalo, razen ce bi ljudje v celoti izklopili svoj pragmaticen “del mozganov” in cutov ter se sli nekaj drugega. Tudi za financne produkte, ki “vrednost ustvarjajo iz nic” se racuna, da bodo na trgu zanimivi in ustvarili neko dejansko vrednost, povprasevanje, ce ne bodo na dolgi rok passe. Treba je gledati na daljsi rok, sam proces in “progres” ali “regres”, torej to kaj se dejansko kasneje sploh dogaja s produktom na trgu, ne pa “zgolj” idejo na kateri sloni k cemur se mi zdi da je pretezno nagnjen filozofski nacin misljenja, to kar kasneje dogaja na trgu pa nekako zanemarja.

Ko pa berem filozofiranje Mrkaića(in Krugmana), se pa jaz od srca smejim. Sveta preproščina. Z logiko lahko jaz dokažem karkoli, enako z matematiko – in prav to počne ekonomija. Smejim se še bolj, ker ekonomistom ni jasno, da je ekonomija v bistvu filozofija(z malo ali več matematike za okras, da zadeva deluje bolj resno, resnično, znastveno).
Tudi jaz sem se o kapitalizmu največ naučil od psihoanalitikov, Žižka in Deleuza.

Moja utopija je hiperprodukcija, ki je sama sebi namen, npr. (ekološko) se proizvaja avtomobile v eni vrsti tovarn – zaposli se delavce, ki jih to veseli, 4 urni delavnik, v druge vrste tovarnah pa te iste avtomobile, nove, nerabljene (ekološko)razgrajujejo v osnovne surovine – tovarne so bolj “učni centri” za tiste, ki bi (namesto elit) radi razumeli, kako poteka ta tehnični proces. Gospodarstvo kroži, dobrina pa je pravzaprav zastonj – skoraj kot v naravi, kjer poteka velikanska nesmiselna hiperprodukcija.

—

Rad bi še odpravil vsako dvoumnost glede “ustvarjanja iz nič” – “izvedenih finančnih produktov” ki vrednost ustvarjajo iz nič seveda ne štejem med “sile” ki lahko nekaj povsem novega ustvarijo iz nič. Če prav razumem tudi ekonomistična vera v neskončno rast temelji na veri, da znanost stalno ustvarja nove stvari – čudovite izume. A to ni res, nova ideja, nov izum ne preide na ukaz, načrtno, pač pa “enkrat na sto let”. Saj ni treba po vsej sili izumljati novega, tukaj je govora o osnovnem zadovoljevanju STARIH potreb.