Drugi dom
Bodimo realisti…
| 4. May 2008 | | MI
Čeprav je bil 1. maj, ga na nek način ni bilo. Komentatorji so si edini, da ta praznik ni več to, kar je nekoč bil. Nobena od strank ni 1. maj izkoristila za predvolilno propagando, kot to storijo z vsakim najmanjšim pripetljajem. Nobena od velikih političnih figur nas ni prepričala s čestitkami ob prazniku dela. Ne prepričevanje Türka, tega uglajenega gospoda polnega puhlic za vsako priliko, da delo ostaja osnovna družbena vrednota, ne Jankovićeve golobice miru niso uspele odvrniti pozornosti od vsesplošnega razočaranja nad tem praznikom, ki to ni. Celotna zadeva je minila v nostalgiji po časih, ko je ta praznik nekaj pomenil, ko govori sindikalistov niso zveneli tako votlo, ko kresi niso bili le kulisa veselic in osvetljava stojnic z mesnimi izdelki, ko je, skratka, delo še bilo osnovna družbena vrednota.
Praznik sicer obeležuje dogodek izpred 140 let. 1. maja 1886 so delavci v mestih širom ZDA stavkali z zahtevo, da se uvede osemurni delovnik. V Čikagu, takrat centru industrije, se je nekaj deset tisoč delavcev udeležilo demonstracij, ki so se končale z nasiljem. Nekaj policistov je umrlo, zakar so obtožili organizatorje demonstracij. Sedem so jih obesili. Kljub temu, da so jih kasneje oprostili krivde in je bilo sojenje označeno kot eno najbolj nepravičnih v zgodovini, v ZDA 1. maj še dandanes ni dela prost dan. Kljub temu so tudi v ZDA potekale mnoge demonstracije, pa čeprav se jih je udeležilo nekoliko manj protestnikov, kot so pričakovali organizatorji. Veliko potencialnih protestnikov namreč ni uspelo prepričati svoje nadrejene, da jim dovolijo zapustiti delovna mesta.
Osemurni delovnik, za katerega so se borili delavci, in ki ga je večina delavcev dočakala šele sredine dvajsetega stoletja, je danes sicer institucionaliziran, a se ga dejansko odpravlja. Po eni strani se delo onstran regulacij in zakonov podaljšuje in intenzificira, po drugi strani pa vedno večji del delavstva ostaja zunaj redne zaposlitve in tako tudi zunaj sindikatov in onstran kakršnekoli možnosti, da bi si izbojevali boljši položaj. Prepuščen na milost in nemilost konkurenčnemu trgu dela, vsakdo dela kolikor pač mora.
Če se čikaških demonstracij praktično nikjer ne omenja več, pa zato časopise polnijo prispevki o nekem drugem dogodku. Pred 40 leti, 100 let po prvem 1. maju, so po celem svetu potekale demonstracije. Glavno vlogo tokrat niso odigrali delavci temveč študenti. Kljub temu pa so uspeli spremeniti delovne razmere. Zahteve študentov maja 68 so bile precej bolj abstraktne narave kot zahteve čikaškega delavstva. Niso zahtevali skrajšanja delovnika, ne povišanja in usklajevanja plač. Hoteli so svobodo, domišljijo, kreativnost, sanje in užitek. In dobili so jih – v obliki potrošniškega kapitalizma, te mašinerije za produkcijo užitka. Čeprav to ni bil njihov cilj, so izvedli restavracijo kapitalizma, fleksibilizacijo dela. Celo njihovi bojeviti slogani danes izzvenijo kot reklame: Bodite realni, zahtevajte nemogoče, kupujte v…
In kaj narediti v situaciji, v kateri je delo vedno bolj intenzivno in fleksibilno, ko delo ne zahteva le telo, temveč tudi dušo človeka? Kaj narediti v situaciji, ko je vedno večji del delavstva v prekernem razmerju? Potegovati se ljudi, ki ne premorejo veliko politične moči je očitno nevarna zadeva. Posebej še pred volitvami. Politična kasta se je odločila: Bodimo realisti, ne storimo ničesar.
(Glasov: 3 Povprečje: 4.67 od 5)
Loading ...
Vprašanje lahko zastaviš tudi drugače: Kaj narediti v situaciji, ko večji del delavstva ne prepozna več 1. maja kot simbola boja za njihove pravice? Kako lahko shizofrena kreatura delavca-delničarja sploh postane subjekt družbenih sprememb?
In ni problematično, da mediji niso obujali zgodovinskega spomina na 1. maj 1886, problematično je, da vsaj v sobotnem Delu in Dnevniku nisem zasledil poročil o delavskih demonstracijah po svetu 1. maja 2008. Pa čeprav jih znameniti poznavalec Kube in prepisovalec lastnih člankov o italijanski politiki Tone Hočevar celo omenja v komentarju na prvi strani Dela.
Po mojem je problem v tem, da se večine delavstva sploh ne da več organizirati na tradicionalen način, ki obsega sindikate, kolektivne pogodbe itd. Ko je enkrat delo prekerno, fleksibilo, raztreseno, ga je zelo težko organizirati. Sama struktura dela otežuje tako organizacijo, predvsem pa selitev industrije, predvsem v Azijo. In zato tudi so bile tam največje demonstracije. V Indoneziji so med drugim zahtevali tudi, da se 1. maj razglasi za državni praznik - precej simpatično na nek način. In res so o vseh teh protestih poročali le spotoma. Precej nesramno, glede na to, da tako radi pišejo o kršitvah človekovih pravic.
mene kot delavca tudi zelo zanima, zakaj mi drzava od vsakega eura nad 1800 bruto pobere 52 centov…
za socialno državo gredo tvoji centki, pa za patrie, pa za naše vojačke v iraku in afganistanu. kmalu bodo pa šli še za evropski proračun, za hrvate, srbe, bosance, makedonce, šiptarje in bolgare.
Heh, pa to je naravnost pateticno, kako še v 21. stoletju eni relativno mladi ljudje jamrajo, češ nihče več ne je*e 1. maja. In to ne na Kitajskem, kot ugotavlja kriptič, ampak v očitno zadnji socialistični bastiliji zahodnega sveta, pri nas. Tko kot v tisti turistični reklami: “To niso sanje - to je Slovenija”
Problem je, da 1. maj ni praznik dela, ampak praznik neizobraženih delavskih mas, ki se danes po celem razvitem svetu umikajo kvalificiranim, izobraženim ter individualističnim delavcem. Delavcem, ki višje plače zahtevajo in dobijo na podlagi svoje vrednosti in produktrivnosti, ne pa s pomočjo sile množic in nasilja! Zakaj recimo odvetniki, investitorji, gospodarstveniki, podjetniki niso delavci? Bolj zadrti med levičarji še kakšnih programerjev in znanstvenikov ne štejejo med delavce. Pravi delavci so namreč rudarji, železarji in šivilije, se pravi tisti, ki s svojim delom niti za svoje mizerne plače ne zaslužijo in živijo in štrajkajo na račun ne-delavcev. In praznik dela je namenjen ravno tem neperspektivnim delavcem, čeprav statistike kažejo, da v razvitem svetu največ delajo ravno v najbolje plačanih poklicih - torej ne-delavci. V Sloveniji naj bi bilo povprečje v zgornjem kvartilu plačanih že nad 10 delovnih ur na dan. Ampak praznik dela ni za njih. Praznik dela je za prave delavce, torej samo za tiste, ki delajo manj ur in v še uri manj proizvedejo. “To niso sanje….”
Se pravi: ŽIVEL 1. MAJ, PRAZNIK LENIH IN NEPERSPEKTIVNIH!